Ali v Sloveniji obstaja globoka država? Izpostavljeno

  • Napisal  prof. dr. Andrej Umek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Zgolj upokojenec ali generator globoke države? (foto: Matic Štojs Lomovšek) Zgolj upokojenec ali generator globoke države? (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Zelo pogosto slovenski mediji in vodilni politiki govorijo o neki instituciji, posameznikih ali njihovih združbah, ki na prikrit način vplivajo na naše politične odločitve in gospodarstvo. V svoji zadnji predvolilni kampanji je sedanji predsednik države Borut Pahor govoril o stricih iz ozadja, ki naj bi podpirali njegovega protikandidata. V svoji odstopni izjavi je sedanji predsednik vlade v odstopu govoril o starih silah in starih obrazih, ki naj bi bili razlog za njegov odstop. Predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša govori o globoki državi, ki naj bi iz ozadja usmerjala dogajanje pri nas.

 

Osebno verjamem, da če toliko različnih, uglednih osebnosti, predstavnikov celotnega političnega spektra govori o nekem pojavu, mora ta biti realen in pomemben. Mislim pa, da niti ne bi bilo treba omeniti, da ta pojav, v nadaljevanju si bom izposodil termin Janeza Janše globoka država, ni skladen s temeljnimi principi demokracije. Če želimo razumeti, kdo predstavlja in kako ter v čigavo korist deluje globoka država, se moramo vprašati, kdaj in kako je nastala.

V iskanju odgovora na to vprašanje sem se sprehodil v času nazaj. Ugotovil sem, da je globoka država obstajala že v komunistični, totalitarni Jugoslaviji. Tako kot prenekateri ljudje starejših generacij, ki niso bili ravno ljubljenci totalitarnega sistema, sem bil tudi sam vabljen na pogovor k svojim predpostavljenim in različnim forumom. V dokaz, da moja ravnanja in mišljenje le niso tako nedolžna, kot sem jim to želel prikazati, so mi grozili z določili, ki naj bi bila v tajnem uradnem listu, z informacijami, ki so jih dobili v tajnem časopisu Rdeči Tanjug in seveda s SDV, po domače z Udbo. Že takrat sem se začel spraševati, zakaj neki totalitarni sistem potrebuje ob običajnem uradnem listu, ki ga tako ali tako v celoti nadzira, potrebuje še tajni uradni list. Isto velja za medije. Zakaj ob instumentaliziranih medijih potrebujejo še Rdeči Tanjug. In isto velja tudi za policijo. Zakaj ob partijsko vodeni Ljudski milici potrebujejo še Udbo. Tajne službe poznajo seveda tudi druge države, vendar CIA ne sme delovati na ozemlju ZDA in Secret Service ne na ozemlju Velike Britanije. Sčasoma mi je postalo jasno, da vse vidne institucije totalitarnega sistema, kot so bile SZDL, JLA, Ljudska milica in tudi partija, tvorijo samo vrhnji, plitvi sloj totalitarnega sistema. Pa ga nekako v Janševem smislu označimo kot plitva država. Resnična oblast totalitarnega sistema je skoncentrirana v nekih meni kot neposvečeni osebi nedostopnih strukturah, ki jih poimenujem globoka država. Ob izjemnih priložnostih jo lahko zaslutim samo po določenih pojavih, kot je npr. tajni uradni list.

Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 sta zmagovita koalicija Demos in njena vlada začeli postopno razgrajevati totalitarno državo, vendar − kot se je kmalu pokazalo − samo površinsko totalitarno državo. Globoka totalitarna država je ostala praktično nedotaknjena. Po volitvah leta 1992 in zmagi Janeza Drnovška in njegove LDS je njihova vlada sprejela novelo zakona o lastninjenju podjetij in vpeljala dobro znano določilo o beneficiranem notranjem odkupu. Omogočila je še, da je bil ta odkup izveden z nezavarovanimi krediti, krediti na lepe oči in ime državnih bank. Očitno je, da je tako financiran beneficiran odkup finančno stabiliziral s tranzicijo oslabljeno globoko državo nekdanjega totalitarnega sistema in ji dal novo moč. Ta je v zahvalo stabilizirala Drnovškovo vlado in ji dala vso za slovenske razmere presenetljivo trajnost.

Če sedaj poskušam odgovoriti na v naslovu postavljeno vprašanje, bom za to uporabil dva kriterija. Prvi je znano kriminalistično pravilo: sledi denarju. Elementi globoke države so torej vse osebnosti, ki so imele od pravila beneficiranega notranjega odkupa znatne koristi. Drugi kriterij, ki nas do njih vodi, so nekdanji prejemniki tajnega uradnega lista in Rdečega Tanjuga. Jedro pa je tam, kjer se oba kriterija prekrivata. Sem pa sodijo tudi vsi njihovi nasledniki in dediči.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani Demokraciji.

nazaj na vrh