Adventno-božični izziv slovenski samostojnosti in enotnosti

  • Napisal  Bogdan Vidmar
Simbolična fotografija Simbolična fotografija Foto:  Elmar Kersch / Wikipiedia

V letošnjem adventu so me nagovorila nekatera dejstva, ki so povezana s slovenskim jezikom in z zgodovino našega slovenskega naroda. Zanimivo je, da smo se Slovenci za samostojno državo odločili v adventnem času, izidi plebiscita pa so bili razglašeni v božičnem času. V nedeljo, 23. decembra 1990 smo odločali o samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Za je glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev plebiscita oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev.

Izrekli smo svoj »da«. Čeprav je to najpomembnejši, ali vsaj eden izmed najpomembnejših dni v zgodovini našega naroda, vsekakor naš »da« ni bil tako pomemben in usoden, kot je bil  Marijin. S tega vidika bi bila primerjava nedostojna. Lahko pa se vprašamo, kaj se za naš »da« lahko naučimo iz Marijinega »da«.

 Če odmislimo sv. Miklavža, Dedka Mraza in Božička, ki nosijo darila, so tri osrednje osebe adventa - učitelji, ki nas pripravljajo na praznik Jezusovega rojstva: Izaija, Janez Krstnik in Marija. Izaija, ki je živel v 6. st. pred Kristusom, je napovedal rojstvo Emanuela. Janezu Krstniku Jezusa ni bilo potrebno napovedovati, saj je lahko pokazal Nanj, ki je bil Prisoten. Marija pa je Jezusa nosila v sebi in ga rodila. Te tri osebe so upodobljene tudi na podobi svetogorske Matere Božje. Letos, 6. junija je minilo 300 let od kronanja podobe Svetogorske Matere Božje. Čez manj kot 22 let pa bomo praznovali, če bomo živi in če bo svet še obstajal, 500 – letnico prikazovanj na sv. Gori, kjer se je Devica Marija Urški Ferligoj prikazala leta 1539.

Naše zemeljsko bivanje se v resnici ne začne z rojstvom, temveč s spočetjem. Jezus je bil spočet v Nazaretu, potem, ko je Marija v pogovoru z nadangelom Gabrijelom izrekla »da«. S tega vidika je zanimivo ime »Marija«. Komentarji navajajo, da obstaja okoli 60 poskusov razlage imena »Marija«. V hebrejščini obstaja ime Mirjam; v aramejščini Maryām; v grščini Mariam; v latinščini  Maria; v slovenščini Marija. Morda nepomembno, morda slučajno, toda po svoje zanimivo, da ima Marija, ki je sprejela Božji načrt, v slovenščini v svoje ime vgrajen zlog »ja« - Marija; ki ima v našem jeziku svoj pomen. Na to posrečeno besedo smo Slovenci lahko ponosni, saj zlog »ja« najlepše izraža bistvo Božje Matere. Marijin odgovor je bil pozitiven. Pred tem je nadangela Gabrijela vprašala: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?«. Ni rekla: »To ni mogoče!« Tudi ni rekla: »Bom premislila, pridi čez en mesec«. V tistem trenutku je bila pripravljena.

Tudi Slovenija ni nastala šele 25. junija 1991, ko je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnosti, ob plebiscitu 23.12.1990, ali 26.12.1990 ob razglasitvi plebiscita. Bila je spočeta že prej. Slovenci smo jo že prej nosili v svojem srcu. Slovenija je bila izmoljena. V odločilnih zgodovinskih trenutkih smo izrekli svoj »da« oziroma »ja«. Bili smo na to pripravljeni.

Marija je bila ob svoji odločitvi vesela: »Moja duša poveličuje Gospoda…« Tudi mi smo se veselili svoje odločitve in jo praznovali. Toda, je v nas še vedno ta drža? Se zavedamo, da je zgodovinski »da« Sloveniji smiseln le, če je istočasno tudi »da« Bogu in če se zanj odločamo vsaki dan znova? Še vemo zakaj smo se osamosvojili? Smo z nogami na zemlji, kot je bila Marija? Smo inteligentni in komunikativni, kot je bila v pogovoru z nadangelom Gabrijelom 14, 16-letna Marija? Postavljamo tehtna vprašanja in prevzemamo odgovornost za svoje odločitve? Se zavedamo posledic svojih odločitev in jih sprejemamo, kljub temu, da morda niso všečne drugim in so v nasprotju z ideologijami današnjega časa?

Deviško spočetje Jezusa, ki se mu danes mnogi posmehujejo, je na neki način v Cerkvi izven debate. Za tiste, ki mislijo, da vse vejo in menijo, da se da z znanostjo vse pojasniti, ostaja dejstvo, da tudi znanost ne zna vsega razložiti: npr. manopelskega prta; Marijine podobe v Guadalupe; okoli 250 nestrohnjenih teles svetnikov, med njimi je tudi telo koprčanke - sv. Nikoloze Burse, ki počiva v Vodnjanu… Pri tem pa ne smemo spregledati, da ne gre le za vprašanje biološke deviškosti. Deviškost kliče po ženinu - Ženinu! V Stari zavezi je cenjena rodovitna žena, mati. Če devica ne sreča moža, ostane sterilna. V Stari zavezi so bile nerodovitne ženske pomilovane in zaničevane, kar gotovo ni bilo najbolj prav. Lahko pa rečemo, da tudi danes devištvo ni vrednota samo po sebi. Bodisi poročeni, bodisi samski smo poklicani k raznim oblikam rodovitnosti. Smo noseči in rodovitni? Smo polni milosti ali česa drugega? Kaj svetu prinašamo skupaj, kako je rodovitna Slovenija? Ima svojo težo, ali pa je pleve? Je Slovenija majhna ali je velika?

Ime Jezus je v aramejščini, v jeziku, ki ga je govoril Jezus »יֵשׁוּעַ« (Yēšūa' );  v hebrejščinei »יהושע« (Yĕhošūa‘), kar lahko prevedemo Rešitelj, Odrešenik; v grščini »Ἰησοῦς« (Iēsoûs); sv. Hieronim je v latinščino (Vulgata) prevedel »Iesus«; v slovenščini je  »Jezus«.  V imenu Jezus je prvi zlog »Je«, kar v našem jeziku ustreza imenu Boga, kot ga je Bog sam razodel Mojzesu, ko mu je govoril iz gorečega grma: »JAZ SEM, KI SEM“ (Prim. 2 Mz 3, 14). Tetragram »JHWH«, ki se v Stari zavezi uporabljajo za neizrekljivega Boga (Jahveja), se v Svetem pismu pojavi 6.828-krat; za vsaki dan v letu skoraj 19-krat. Kot posrečenega imena »Marija«, se Slovenci lahko veselimo tudi posrečenega imena »Jezus«! Smo dovolj ponosni na svoj jezik in se zavedamo njegove moči; tega da v njem lahko izrazimo določene stvari bolje, kot jih izrazijo drugi jeziki?

Če želimo izrekati »da« Bivajočemu in s tem živeti, se ne smemo prevzeti in si domišljati, da smo »Egipt«, »Babilonija«, »Mezopotamija« ali »Rim«. Vse te kulture, čeprav vladajo tudi danes, so obsojene na propad.  Že danes lahko vohamo smrad njihovega razkrajanja. Skozi zgodovino smo kot narod čudežno preživeli. Državo smo dobili, čeprav smo jo nosili v srcu, proti lastnim pričakovanjem in to na imenitni točki sveta, kjer se križajo mnoge prometne, trgovske, politične in kulturne poti. Ne smemo pa pozabiti, da se je Jezus učlovečil na periferiji periferije, v neznanem Nazaretu, v kraju, ki v Stari zavezi ni omenjen niti enkrat. Za svoje rojstvo je izbral hlev v bližini Betlehema, za svojo mamo neznano Marijo. Njegov zakoniti oče je bil tesar, ki ga je učil delati. Čeprav je slišal veliko traparij, ki so bile podobne traparijam, katere širijo današnji mediji, je študiral in razlagal knjigo življenja - Sveto pismo. Kralj kraljev se ni obnašal kot samovoljni despot, temveč kot služabnik Očeta in človeškega dostojanstva...

Kdo smo? Kateri civilizaciji pripadamo? Kateri zvezdi sledimo?

Bogdan Vidmar

nazaj na vrh