7 (po)volilnih tipov levičarjev Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: Demokracija) Simbolična fotografija (foto: Demokracija)

Volitve so pokazale, da je Slovenija še vedno država z neverjetno visokim deležem levičarjev. Njihov osnovni svetovni nazor se sicer v osnovi ne spreminja, se pa prilagajajo “trendom”, zato so se v volilnem času pojavili nekateri novi tipi (antijanšist, matematik), drugi so ostali isti (jugonostalgik).

 

Tip št. 1: Antijanšisti

Antijanšisti so ljudje, ki se zaradi sindroma “reptilian brain” vsaj petkrat na dan pogledajo v ogledalo in podobi na drugi strani povedo, da ne marajo Janeza Janše. Najhujši primerki se odpovejo svojemu rojstnemu imenu in se preimenujejo v Janeze Janše, ker menijo, da tako postanejo antipod predsedniku SDS, poleg tega pa imajo na osebnih izkaznicah napisano, koga morajo sovražiti. Tako ne podležejo skušnjavi treznega intelektualnega premisleka, kaj je v resnici “narobe” s predsednikom SDS. Med seboj se ne pozdravljajo z “dober dan”, ampak z “anti-janša dan”. Kajti zanje je dan, ko ne izrečejo nasprotovanja do Janeza Janše, izgubljen dan.

Čeprav se zdi, da gre morda za najbolj razširjen tip levičarja, ni tako. Prevladujejo predvsem v vrhovih in med članstvom levičarskih strank.

Antijanšisti so stalno v stresu, povsod se jim prikazuje Janez Janša, za slabo vreme krivijo, kakopak, Janšo. Največje dobičke z njimi kujejo farmacevtske družbe. Antijanšisti so namreč največji uporabniki pomirjeval in drugih antidepresivov. Kajti vsakič, ko vidijo ali slišijo Janšo, imajo potrebo po tableti.

Tip št. 2: Koristni idioti

Gre za človeka, ki uživa ugodje kapitalizma, je precej dobro situiran, a goji simpatije do komunizma. Dokaz za to so letošnje volitve, saj je imela Levica najvišjo podporo na tistih območjih, kjer je blaginja v državi najvišja.

Koristni idioti so precej visoko izobraženi ljudje, ki pa so za družbo popolnoma nekoristni. Pozna jih vsa država, vendar polovica ne razume desetine tistega, kar govorijo, druga polovica jih ne mara. Po naravi so elitisti, ki sami pri sebi verjamejo, da rešitve, ki jih imajo v svojih glavah in delujejo v teoriji, lahko prenesejo v prakso. Toda ko pride dan, da se izkažejo v realnem svetu, dokažejo, da so mojstri reševanja le svojih težav.

Kdor ima za prijatelja koristnega idiota, je približno tako, kot če ima hrčka. Na začetku je zanimivo in kratkočasno, na koncu pa se človek vpraša: "Kaj mi je bilo treba tega?"

Tip št. 3: Socialci

Socialci so poklicni levičarski aktivisti (običajno v nevladnih organizacijah), ki prezirajo vse, kar je povezano z desnico. Njihove sanje so, da z denarjem drugih ustvarijo socialno državo, zato se držijo osmih načel (po Saulu Davidu Alinskymu): 1. Nadzorujte zdravstveno varstvo in nadzorovali boste množice. 2. Povečajte stopnjo revščine na najvišjo možno raven. Revni ljudje so lažje vodljivi in ne bodo se upirali. 3. Povečajte dolg, kolikor le morete. Na ta način boste lahko povečali davke, kar bo povečalo revščino. 4. Prepovejte posest orožja posameznikom, s tem boste odstranili nevarnost, da bi se ljudje lahko branili pred vlado, hkrati pa boste ustvarili policijsko državo. 5. Prevzemite nadzor na vseh področjih življenja državljanov (hrana, stanovanja, plače itd.). 6. Prevzemite nadzor nad tistim, kar ljudje berejo in poslušajo. Prevzemite nadzor nad tistim, kar se otroci, dijaki in študentje učijo v izobraževalnih ustanovah. 7. Ločite verovanje v Boga od vlade in šol. Povedano drugače: ločitev Cerkve od države. 8. Razdelite ljudi na bogate in revne. To bo povzročilo nezadovoljstvo in lažje boste dodatno obdavčili bogate in delili med revne.

Socialci ne marajo domoljubov, poseben trn v peti so jim ameriški kapitalisti. O njihovem pogubnem ravnanju za svet pišejo na računalnik ali iPhone, ki so ga naredili – ameriški kapitalisti. Levičarski svetovni nazor socialcev ni toliko posledica njihovega lastnega prepričanja, ampak dejstva, da se jim to (finančno) izplača.

Tip št. 4: Jugonostalgiki

Gre za enega najbolj razširjenih tipov levičarjev, ki nikakor nočejo izginiti in ki imajo celo življenje le eno željo: da na volitvah zmaga politična opcija, ki jih bo s časovnim strojem popeljala nazaj v Jugoslavijo. Za jugonostalgika vulgarisa se je namreč vse končalo leta 1991. Do takrat se je desetletja živelo v miru in blagostanju, čudežna dežela je izginila z obličja zaradi procesa, ki mu drugače pravimo tudi privatizacija. Životarjenje traja še danes, da bi se čim prej vrnili nazaj, nosijo zastave z rdečo zvezdo in druge komunistične simbole.

Čeprav je tip značilen za del prebivalstva, ki se spominja prijateljev Kardelja in Broza, je presenetljivo številen tudi med mlajšimi. Kot kažejo raziskave, je med starejšimi glavni razlog njihove jugonostalgije, da je bilo njihovo življenje v Jugoslaviji vezano na čas, ko so imeli moda (moški) in prsi (ženske) še nad koleni, med mlajšimi pa dejstvo, da nikoli niso živeli v Jugoslaviji.

Vsaka razprava z jugonostalgikom in poskus, da bi ga prepričali s številkami, je izguba časa. Zato je za vaše živce in zdravje najbolje, da mu le prijazno kimate. Z mlajšimi je malo težje. Običajno zahajajo na FDV in Filozofsko fakulteto, širijo socialistične ideje po obskurnih forumih in Facebooku, so Antifa. Ker so jim starejši pripovedovali, da je v Jugoslaviji delovala humanitarna in dobrodelna organizacija, ki je sicer imela malo čudno ime (Udba), želijo mladi spojiti udbovsko jugonostalgijo (pregon drugače mislečih) s sodobno tehnologijo (internet), zato si prizadevajo za spletno policijo.

Tip št. 5: Matematiki

Gre za enega najbolj čudnih tipov levičarjev, ki s svojimi izračuni prepričajo tudi preiskovalne novinarje MSM. Ne delujejo po načelu, da za manj denarja lahko dobiš več, ampak so prepričani, da je prav, ko za več denarja dobiš manj. Tako so denimo z zapletenimi formulami in miselnimi procesi izračunali: prvič, da je bolj problematičen kredit SDS za nekaj deset tisoč evrov, kot pa oprana milijarda evrov v NLB, in drugič, da je za državo bolj koristno, da se preganja tatove burekov za tri evre, kot pa bančnike, ki so skopali petmilijardno luknjo davkoplačevalcem. To kot papagaji ponavljajo iz dneva v dan in najdejo svoj prostor v medijih.

Že pred volitvami, po volitvah pa še bolj, so največjo nevarnost videli v medijih okoli Nove24TV in Demokracije. Rekli so jim, da so medijski imperij. Izračunali so, da je madžarsko lastništvo z vložkom nekaj sto tisoč evrov veliko nevarnejše od vloženih tajkunskih milijonov v druge medije.

Tip št. 6: Nedonošenčki

Je tip levičarjev, ki je popolnoma odvisen od države. Menijo, da država lahko bolje poskrbi za posameznika, kot pa on sam. Tako na primer verjamejo, da brbončice v obliki majhnih vozličkov epitela na jeziku niso samo delo evolucije (evolucije sicer ne marajo, ampak z njo nekako živijo), ampak tudi zlobne neoliberalne ideologije. Zato ne verjamejo lastnemu okusu, ampak tistemu, za kar država pravi, da je okusno.

Menijo, da starši ne znajo pravilno vzgojiti svojih otrok v smeri socializma, zato odklone (Bog ne daj, da bi otroke vzgajali stari starši) kaznujejo z odvzemom otrok, ki jih dajo v posvojitev pravovernim krušnim staršem ali homoseksualnim parom.

Nedonošenčki so tipični socialisti, ki so sposobni ure in ure debatirati o kateri koli temi, toda v celotni človeški zgodovini ni bilo zabeleženo niti enega samega primera, da bi socialist ponudil konkretno rešitev za težave, ki si jih običajno sam izmisli.

Za nedonošenčke je edino pravo tržišče boljšji trg in nakup na Bolhi, saj samo tam prihaja do svobodne menjave. Vse drugo mora nadzorovati država.

Tip št. 7: Zahodnjaki

Zahodnjak je tip levičarja, ki prisega na tradicijo zahodnoevropske socialne demokracije. To pomeni, da spoštuje zasebno lastnino, privatizira nepotrebno državno premoženje, je dokaj varčen, namenja dovolj sredstev za varnost države (vojska, policija), temeljne človekove pravice ima za absolutne, če je to v dobro države, gre v vladno koalicijo tudi z desnico.

No, v Sloveniji tega tipa levičarja ni.

Jože Biščak

nazaj na vrh