Drago Bajt: Slovenija, dežela tatov

Skorajda ni dneva, da v časopisju ne bi prebrali vesti o kraji spomeniške plastike z javnega prostora ali pokopališča. Tatovi, ki jih najdejo mesece ali leta zatem, so kip bolj ali manj znanega avtorja ukradli zaradi dragocene zlitine, ga razkosali in prodali kovino po trenutni ceni; umetnina pa je tako uničena in za slovensko kulturo dokončno zgubljena.
Tatovi kipov torej niso ljubitelji umetnosti, temveč navadni tatinski vandali, ki se lotevajo kraje zaradi otipljivih nekaj sto ali tisoč evrov, kolikor je vreden bron. Podobno kakor tatovi bakrenih žlebov, ki izginjajo po naši širni domovini.
Tajkuni – velikopotezni zmikavti
Kraja kipov se je potemtakem v Sloveniji razpasla kot vse druge vrste kraje in uničevanja tuje lastnine. Tudi tatovi brona razmišljajo podobno kakor naši nekdanji direktorji velikih podjetij, zdaj lastniki družbenega premoženja, ki se jih je prijelo ime tajkuni ali baroni: prisvojimo si tisto, kar je še ostalo v skupni lasti, seveda predvsem v lastno korist. Tajkuni so pri svojih krajah neprimerljivo spretnejši in bolj velikopotezni kot zmikavti ulitih talcev po parkih: ko se lotijo prisvajanja tovarne ali podjetja, gre za milijone evrov. Ti milijoni se ne pretopijo v banalnosti človeškega vsakdanjika kakor evri od brona, temveč poniknejo v tujih davčnih oazah na računih neobstoječih obvodnih firm, v skrivnih sefih daleč od oči nezaželene javnosti. Tajkuni si z njimi počasi gradijo svoj zasebni imperij: vilo zase in za svojo družino, nov vozni park, luksuzno jahto in včasih celo zasebno letalo, zemljišča za ugodno preprodajo in deleže v uspešnih firmah z dobičkonosnimi delnicami. Podjetje, ki ga vodijo, pa hira in se izčrpava v odplačevanju tajkunovih dolgov, dokler ni zrelo za stečaj. Tedaj se izkaže, da so poleg države oziroma družbe okradeni tudi delavci, ki zgubijo službo, ostanejo brez sredstev za preživljanje in se znajdejo na družbenem robu, mnogi celo na meji preživetja. Tajkun je tako postal vrhunski velikopotezni tat, Tat z veliko začetnico, ki mu ljudstvo lahko zavida njegovo spretno in drzno prevarantstvo.
Kraja vendar ni hvalevredno dejanje, je celo smrtni greh, govorijo poštenjaki starega kova, ki še berejo Sveto pismo. Zakaj potem tajkun ostaja občudovani državljan Slovenije? Zato, ker njegova tajkunizacija, ki posrka na stotine milijonov evrov in uniči življenja tisočev ljudi, ni kaznovana. Tedaj, ko tajkun ostane brez podjetja in zaposlenih, se namreč olastninjena zadeva znajde pred sodiščem; sodišče afero dolgo premleva, sestavlja obtožne predloge, razčlenjuje argumente tožilstva in protiargumente obrambe, tehta dokaze in indice, razsoja po vseh mogočih členih kazenskega zakonika – nazadnje pa izda sodbo, ki je bolj ali manj oprostilna, večinoma v prid prebrisanega obsojenca. Sposobni zasebni odvetniki, ki jih najame novopečeni tajkun, so namreč v pravu neskončno bolj izurjeni kakor državne tožilke, ki na sodišče hodijo predvsem v službo. Tajkuna za nekaj mescev zaprejo, kmalu si prisluži blažji zaporniški režim z nedeljskimi izhodi – njegov prigrabljeni denar varno ostane v neznanih skrivališčih, materialno bogastvo pa v lasti tajkunove žene, otrok in drugih sorodnikov.
Sodišča in ponižani brezpravni državljani
Tu smo potemtakem pri sodiščih, ki so naslednja v vrsti tatov naivnih prebivalcev Slovenije. Sodišča so tatovi velikih razsežnosti: na prvi pogled strogo obsodijo kurjega tatu in lokalnega tajkunčka, v resnici pa z dejanji, ki jih ne storijo, povzročajo na Slovenskem velike in velikanske tatvine z milijonskimi škodami. Od tajkuna niso sposobna pridobiti ukradenega denarja; njegovega premoženja, ki ga je pravočasno skril, ne znajo, nočejo in si ne upajo zapleniti; niso zmožna pravočasno zavarovati ljudi, ki so ostali brez dohodkov in so nazadnje zgubili službo. Skratka: sodišča ne sodijo v imenu pravice in pravičnosti, v skladu s samo naravo prava, temveč samo po črki zakonov. Slovenski sodniki so navadni črkobralci zakonika, primerljivi z osnovnošolci v prvem razredu; ne le da jih ne zanima elementarna pravičnost, se pravi vrednota, da vsakomur prisodijo tisto, kar mu gre – kršijo procesne postopke, požvižgajo se na osnovne postulate prava in zlorabljajo celo človekove pravice obtožencev. Če slovenski tajkuni s svojimi krajami izčrpavajo gospodarsko ter materialno substanco države in družbe v samo zasebno korist, potem slovenska sodišča na debelo kradejo iz državne blagajne in ponižujejo državljane Slovenije na raven brezpravnih ljudi, ki jih ne varuje niti zakon, torej nekaj, kar naj bi jim zagotavljalo osnovne pravice ljudi v človeški družbi.
Slovenska sodišča ne le onemogočajo ljudem ohranjanje temeljnih človekovih pravic, s svojimi neskončnimi črkobralskimi procesnimi zvijačami tudi jemljejo ljudem človeško dostojanstvo; o tem zgovorno priča podatek, da je slovensko zaupanje v sodišča danes na sila nizki stopnji, tako rekoč nikakršno. Upoštevajoč to porazno stanje, ki onemogoča osnovni namen prava, tj. ohranjanje uveljavljenih pozitivnih družbenih norm in pravil, se različni tatiči, tatovi in Tatje velikega zamaha celo poslužujejo sodišč kot odlikovane instance, kjer se bojo njihova dejanja navsezadnje izkazala za dovoljena. Kakor bo dosodil sodnik, tako bo; če bom oproščen, potem je moja kraja dovoljena in sprejemljiva, če me bo obsodil, se bom pritoževal, dokler ne bo kraja zvedena na velikost prometnega prekrška. Tako se malone že vsak Slovenec nazadnje hočeš nočeš odpravi na sodišče, da bi tam po mučnem trajanju in tisočih evrov stroškov dosegel svoj prav, naj bo kakršen že koli. Sodišče bo nazadnje razsodilo, da nisem Tat, temveč samo tatič; da nisem ropal države in ljudi, temveč le v imenu ljubezni do bližnjega skušal storiti ljudem čim več dobrega, pa se mi žal ni najbolje posrečilo: ljudi sem onesrečil, sam pa sem imel srečo.
Slovenija kot družba roparjev
Stanje, v katerem je malone vsak Slovenec tak ali drugačen, majhen ali malo večji tat, je seveda skrajno težko prenašati. Postali smo roparska družba, ki se v veliki meri ohranja s krajo soljudi. Večina državljanov se krčevito trudi, da bi v družbi zasedla in obdržala položaj, ki ohranja človekovo dostojanstvo in znosno življenje; to jim večinoma slabo uspeva, saj so nenehno plen manjših in večjih tatov, od žeparjev prek podjetij do države. Ljudje, ki iz tega ali onega, subjektivnega ali objektivnega razloga ne zmorejo pošteno preživeti, se hitro oklenejo nedovoljenih načinov družbenega zajedavstva, med katerimi je tudi kraja. Če nimam dovolj lastnih intelektualnih sposobnosti za samostojno ustvarjalno delo, pri pisanju diplomske naloge ali magisterija tatinsko uporabim podatke drugega – z drugimi besedami: okradem kolega in izdelam plagiat. Če se mi ne ljubi delati z lastnimi rokami, suženjsko izrabljam delo drugih, pri čemer jih beraško plačujem, sam pa si prisvajam celoten dobiček – skratka: nenehno kradem soljudem in si gradim podobo uspešnega podjetnika. Če sem podpovprečen, celo slab režimski politik, ukradem idejo boljšemu opozicijskemu kolegu in jo z zamudo prodam za svojo: iz intelektualnega tatu se tako lahko v kratkem času spremenim v pomembnega in vplivnega politika velikega formata; iz slovenskega poslanca lahko prej ali slej postanem predsednik vlade in potem bržkone kdaj tudi evropski komisar.
Politika – vrh tatinske Slovenije
In tako se hitro znajdemo na vrhu tatinske Slovenije. V nekaj korakih smo prišli od kurjega tatu in razbijalca partizanskih komisarjev prek plagiatorja, tajkunskega povzpetnika in nesposobnega sodnika do državotvornega politika. Kakor nam sodniki kradejo vero v dostojnega človeka in čut za pravičnost, tako nam politiki iz dneva v dan kradejo upanje, da bo Slovenija kdaj postala država, kjer se cedita med in mleko – ali pa vsaj mala Švica. Obljube politikov, ki jim Slovenci, zlasti v času volitev, vedno znova naivno in povsem nerazumno nasedajo, nas ropajo živega življenja in nam kradejo trenutke, ko bi se lahko posvetili osebnemu delu in lastnim življenjskim potrebam. Politiki obljubljajo Slovencu nemogoče, kajti za svoje obljube nimajo prav nobene materialne podlage – njihovi načrti in vizije za prihodnost so sezidani na pesku.
Kaj storiti?
Slovenija je ta čas tako finančno kot idejno do kraja izropana, materialno in duhovno okradena, da lahko njen razvoj spremeni smer samo z nečim, kar bo učinkovalo docela drugače kot zdajšnji vzorci mišljenja, vedenja in delovanja. Potrebna je majhna revolucija, nujen je preobrat v razmišljanju in ravnanju. Tatove vseh vrst je treba kaznovati po njihovem zasluženju. Lopove in kriminalce je treba spraviti v zapor, kjer bojo odslužili povzročeno škodo. Goljufivim podjetnikom, ki si nezasluženo prisvajajo ustvarjeno, uničujejo podjetja in na njihovih ruševinah odpirajo nove in nove firme, je treba za vselej preprečiti gospodarsko dejavnost in upravljanje z denarjem. Počasnim sodiščem je treba odvzeti proračunski denar, saj so ga zapravila v jalovih dolgoletnih pravdah; slabim sodnikom pa znižati plačo, saj z napačnimi presojami, škodljivimi razsodbami in protipravičnimi odločitvami »v imenu ljudstva« niso v službi ljudi. Nesposobne in arogantne politike pa je nujno treba politično onemogočiti, ne pa da po vsaki aferi in koruptivnem dejanju še napredujejo bodisi v stranki, bodisi v državni administraciji. Ljudstvu je končno treba vrniti samozaupanje in dostojanstvo ljudi – le tako se bojo lahko oprli na lastne moči in zaupali v svoje sposobnosti brez pomoči goljufij in tatinstva. Drugače se nam bo lepega dne zgodilo, da se bomo zbudili in ugotovili: okradena Slovenija se je spremenila v ukradeno Slovenijo – v malovredno državo, ki so jo ugrabili tatovi.

P. S. Prispevek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

Preberite več...

Dr. Janko Kos: Težave slovenske zgodovine

Težave Slovencev z njihovo zgodovinsko usodo so velike, toda težave zgodovinarjev, ki naj to zgodovino znanstveno razlagajo, so še večje. V zadnjih nekaj letih prihaja do polemičnih napetosti med starejšimi in mlajšimi raziskovalci zgodovinskih dejstev. Spori med njimi niso samo generacijski ali pa strokovni, za njimi se morda skrivajo ideološka in celo politična ozadja.

Preberite več...

Niko Grafenauer z epigrami nad sodno farso Patria

  • Napisal

"Branko Masleša je v sodni telovadnici prvak, ki dela mične stoje in klece brez napak. Ker ga vodi skrivni glas, vse vaje brezhibno opravi, zato je zgled fiskulturnika po jusu in postavi," je eden od epigramov, ki jih je v zvezi s sodno farso v zadevi Patria napisal pesnik, pisatelj in publicist Niko Grafenauer.

Preberite več...
Naroči se na ta RSS