Mitja Iršič: Turnškova Vseevropska Antifašistična Koalicija

Januarja leta 2015, si je Tit Turnšek, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije drznil reči tole:

"Združiti moramo vse antifašistične sile v tej Evropi, narediti moramo novo antifašistično koalicijo in fašizmu reči ne, kjer koli se ta že pojavi. To je naša dolžnost, to smo dolžni do teh, ki so padli, ki so dali življenje v boju proti fašizmu. In teh žrtev je bilo ogromno. Slovenska vlada razprodaja dobra podjetja, ki smo jih ustvarjali, mi smo jih gradili. Ali je to, da Merklova sili Cerarja k prodaji Telekoma, še suverenost? Je to tista suverenost, za katero smo v vojni dali toliko žrtev? Ni! To je hlapčevstvo."

Gospod je Angelo Merkel ne preveč subtilno primerjal s fašisti. V komentarjih pod člankom, ki je bil prominentno objavljen na prvi spletni strani nacionalnega medija je požel nelagodno veliko odobravanja. Evropski vazali nas podjarmljajo, v Jugoslaviji smo bili bolj svobodni kot pod tiranijo Bruslja, Slovenci razprodajamo kar so gradili naši starši, so se vrstili zapisi odobravanja. Standarni odzivi ljudji, katerim nasledniki slovenske komunistične partije niso več bili dovolj radikalno levi, odkar so odstavili populista, ljubitelja javnih razpisov prirejenih v prid sorodnikom in zasebnih ambulant Igorja Lukšiča.

Ti ljudje so danes večno zvestobo obljubili Združeni Levici in nimajo nič proti, če naše največje izvozne partnerje označimo za fašiste. Desetletje proti-privatizacijske propaganda pozorno in načrtno plasirane v dominantnih medijih je privedlo do situacije, kjer člana organizacije, ki zastopa skrite interese tranzicijskih elit ni več sram javno tujce proglasiti za sovražnike. Iste tujce od katerih neposredno živi petina zasebnega gospodarstva. Brez teh "sovražnikov" bi se v vedno bolj prazen fiskus nateklo premalo davkov, da bi konec meseca Karl Erjavec še zmeraj lahko grozil koalicijam vseh barv, da se ne gre več, če ne bo regresa za njegove upokojence. Brez "sovražnikov" bi se še težje napajal tolsti SFRJjevski državni aparat. Le upamo lahko, da njegove besede ne bo povzel kakšen Frankfurter Allgemeine Zeitung. Nemški investitorji bi gotovo z intrigo prebirali novice o svojih fašističnih namenih na slovenskem.

Ko je bil Tit Turnšek še minister za obrambo v Drnovškovi vladi, si takšnih reči najbrž ne bi upal izreči. Najbrž mu jih niti ne bi bilo treba, glede na to, da je bil Drnovškov gradualizem idealen za tranzicijske tajkune, kateri so odgovorni za medijske antiprivatizacijske stampede gospoda Turnška, ki smo jim priča te dni. Hkrati pa bi se mu takrat javnost na glas krohotala, če bi si jih vendarle drznil izreči.

Kako lahko je pozabiti, da Slovenija ni bila od nekdaj oaza antizahodnjaštva, demagoških socialističnih misli in ostarelih gospodov s titovkami na glavi, ki vpijejo, da tujega nočejo, svojega pa ne dajo. Zdi se skoraj nedojemljivo, da smo še nedolgo tega bili povsem običajna liberalno-progresivna evropska država. Nič drugačna od današnje Poljske. Ameriški veleposlanik mi ni verjel, ko sem mu razlagal, da smo pred vsega desetletjem s skoraj 90-odstotno večino potrdili referendum za vstop v Evropsko Unijo in s 66-odstotno referendum za vstop v zvezo NATO. Le kako bi naj? Danes, ko se zdi, da na NATO gledamo kot na demonsko organizacijo zlobnežev proti kateri se je boril James Bond in ko je Evropske Unija sopomenka za hlapčevstvo in ekonomsko podjarmljanje so tisti časi kot meglen spomin na rano otroštvo, ki se je začelo leta 1991 in končalo 2007.

Saj, res se še spominjate "tovariši"? 1991! Tedaj smo mahali z evropskimi zastavami, danes pa zaskrbljujoč del prebivalstva maha z jugoslovanskimi. Ne upam si pomisliti, kakšen bi leta 2015 bil izzid glasovanja o izstopu iz Evropske Unije. Danes Turnškove besede padejo še na kako plodna tla. Malokdo se mu še smeji na glas, sploh nihče pa ga javno ne osmeši.

Dejansko ima Tit Turnšek prav. Za liberalizacijo trga, privatizacijo, uničenje državnih monopolov in sekanje političnih lovk v gospodarskih družbah se v davno pozabljenih bitkah, ki jih omenja nismo borili. Takrat so se oportunistični voditelji revolucije borili za povsem druge ideale, katere so potem vsilili tudi narodu. A pozablja, da je bila vmes še ena druga vojna. V tisti pa smo se odločno postavili na stran evropskega liberalizma in prostoržne ekonomije. Privatizacija je postala ena od osrednjih ciljev na novo najdene svobode. Takrat je še nihče ni demagoško označeval za hlapčevstvo, čeprav se je vedelo, da bo nekaj nekdanje skupne lastnine gotovo prodano tujcem. Morda zato, ker smo tedaj imeli še dokaj svež okus po tistem pravem diktatorskem hlapčevstvu, iz katerega smo se prebujali. Morda Titu Turnšku to dejstvo ne bo všeč, a v tisti borbi smo bili bolj enotni kot kadarkoli prej in kadarkoli kasneje.

Vir: irsicmitja.blogspot.com (https://twitter.com/MitjaIrsic)

Preberite več...
Naroči se na ta RSS