Zlorabe v zdravstvu: Za človeška življenja gre!

Zlorabe v zdravstvu: Za človeška življenja gre! Foto: arhiv Demokracije

Nedvomno so bolniki v procesu zdravljenja prepuščeni odločitvi zdravstvenega delavca, ali bo ravnal skrbno in skladno s pravili stroke ali ne, predvsem ko v narkozi ležijo na operacijski mizi in dogajanja med operacijo ne morejo spremljati.

Po predstavitvi zgodbe Darje Mihelčič v Demokraciji (Revizijski nevrokirurg iz Nemčije: Mlada pacientka poškodovana za vse življenje, 4. 5. 2017) smo na UKC Ljubljana naslovili naslednja vprašanja:

1. Kako komentirate svoje stališče, da je bilo po operaciji gospe Darje Mihelčič doseženo kostno zaraščanje vretenc (spondilodeza), ob ugotovitvah 3 švicarskih strokovnjakov (specialisti nuklearne medicine, ortopedije, hrbtenične kirurgije) in revizijskega kirurga za metodo AxiaLIF iz Nemčije, da je operirani segment L5-S1 nezaraščen (psevdoartroza)?

2. Kako to, da jasni slikovni prikazi, ugotovitve 3 švicarskih strokovnjakov, ugotovitve nemškega revizijskega kirurga za metodo AxiaLIF, zapisani klinični podatki proizvajalca sistema AxiaLIF iz ZDA in zapisana spoznanja medicinske stroke niso dovolj prepričljivi za UKC LJ, da bi UKC LJ priznal napake pri zdravljenju in oškodovani pacientki izplačal odškodnino?

3. Kakšna je vloga vodstva UKC LJ pri opisanem (intervju) ravnanju UKC LJ s pacientko? Kako boste ukrepali naprej?

4. Zakaj ste ob svoji pravni službi najeli dodatno in prav to odvetniško pisarno (podatki so znani uredništvu in v članku niso omenjeni) za zastopanje v primeru odškodninske tožbe gospe Darje Mihelčič?

5. Kaj pričakujete od sodelovanja s to odvetniško pisarno?

6. Koliko ji plačujete, koliko ste ji že plačali?

7. Je »modus operandi« UKC, da plačuje dodatna odvetniško pisarno za boj proti oškodovanemu bolniku, namesto da bi mu povrnili storjeno škodo?

Od službe za odnose z javnostmi UKC Ljubljana smo dne 30. 5. 2017 prejeli odgovor, da sodni postopek še teče, zato zadeve do konca sodnega postopka ne morejo komentirati.

Skladnost zdravljenja s pravili stroke

Nedvomno so v procesu zdravljenja bolniki prepuščeni odločitvi zdravstvenega delavca, ali bo ravnal skrbno in skladno s pravili stroke ali ne, predvsem ko v narkozi ležijo na operacijski mizi in dogajanja med operacijo ne morejo spremljati. Zakaj je skladnost zdravljenja s pravili stroke tako pomembna? Ker vpliva na izide zdravljenja in posledično na nadaljnje zdravje in življenje ljudi. Zato med zakonske podlage za izvajanje dejavnosti zavodov sodita tudi zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o zdravniški službi, ki narekujeta zahtevano ravnanje zdravstvenih delavcev. Zdravnik je dolžan opravljati svoj poklic odgovorno, strokovno, vestno in natančno do slehernega pacienta. Zdravnik se mora pri svojem delu dosledno ravnati po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.

Ne glede na to, da gre za zelo specifično strokovno tematiko, pa je prav, da smo bolniki seznanjeni s splošnimi pravili zdravljenja, saj se še kako tičejo vsakega od nas v vsakem trenutku zdravljenja. Članek je namenjen ozaveščanju bolnikov kot tudi zdravstvenih delavcev. Zaupanje v skrbnost zdravstvenih delavcev in v skladnost njihovega ravnanja s pravili stroke je sicer do neke meje potrebno in upravičeno, dokler rezultati zdravljenja ne začnejo odstopati od pričakovanih. Po zakonu o pacientovih pravicah ima vsak bolnik pravico do kakovostne in varne zdravstvene oskrbe.

Pa si sploh predstavljamo, kaj to pomeni? Kakovostna zdravstvena oskrba je po definiciji tista, ki dosledno dosega izide zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali z najboljšimi praksami, ob upoštevanju temeljnih načel kakovosti, kot so uspešnost, varnost, pravočasnost, kontinuiteta, učinkovitost, enakopravnost in osredotočenje na pacienta. Varna zdravstvena oskrba je tista, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi s samim zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvenih storitev. Resna zdravstvena škoda pa pomeni hudo poslabšanje fizičnega ali duševnega zdravja pacienta, ki ogroža pričakovane ugodne izide zdravljenja.

Za človeška življenja gre

V nadaljevanju se spominjamo znanih dolgoletnih odzivov UKC Ljubljana na opozorila o neustreznem zdravljenju otrok v programu otroške srčne kirurgije in aktualno na pediatrični kliniki, saj čutimo dolžnost opozarjati na nepravilnosti z dobrohotnim namenom ozaveščanja vseh udeležencev v slovenskem zdravstvu za potrebnost spoštovanja najvišjih strokovnih in moralno-etičnih norm. Za človeška življenja gre!

Dne 22. 1. 2012 je bilo javnosti (Finance) razkrito elektronsko pismo, v katerem se vnaprej dopuščajo podoptimalni rezultati operacij v otroški srčni kirurgiji UKC Ljubljana. Zgrožen nad vsebino pisma, saj podoptimalni rezultati operacij pomenijo tudi nesprejemljive trajne nevrološke poškodbe otrok, je eden od zdravnikov v prizadevanju, da bi razrešili nepravilnosti, pismo posredoval vodstvu UKC Ljubljana, zaradi česar je bil, kot je dejal, deležen groženj, opominov in nadzorov.

UKC Ljubljana je dne 12. 11. 2012 v odgovoru Komisiji za preprečevanje korupcije zapisal, da trditve in pripombe posameznikov, ki so si vzeli pravico komentirati strokovne rezultate programa otroške kardiokirurgije, niso strokovno utemeljene in so povzročile dodatno in neupravičeno nezaupanje. UKC je dodal, da »so rezultati operativnih posegov njihovih zdravstvenih ekip v UKCL zelo dobri, primerljivi z vrhunskimi centri v tujini, zato je trditev o slabih rezultatih zdravljenja neresnična in nedopustna. Mednarodno primerljivi rezultati kažejo nadpovprečno dobre izide«.

Za iste primere je Zdravniška zbornica Slovenije šele leta 2014 nad sodelujočimi zdravniki uvedla izredni strokovni nadzor, ki je razkril katastrofalen program otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana med letoma 2007 in 2014.

Poročilo mednarodne komisije za presojo dejavnosti otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana za obdobje 2007–2014 z dne 9. 7. 2015 je razkrilo, da kirurška dejavnost ni bila uspešna in varna in bi jo komaj lahko imenovali »program«. Komisija je ugotovila, da je bil vnos podatkov UKC Ljubljana v mednarodno podatkovno zbirko nedvomno nesprejemljiv, in šele ko so kardiologi in zdravniki intenzivne terapije napisali pismo slovenski komisiji za medicinsko etiko, v katerem so opisali vprašljiv standard oskrbe v okviru dejavnosti otroške kirurgije, so se v UKC lotili potrebnih sprememb v organiziranosti. Do takrat pa so ogromni problemi otroške kirurgije že zrasli do nepredstavljivih razsežnosti. Mednarodna komisija je nadalje ugotovila, da je bil odziv UKC Ljubljana na prejšnje presoje in opozorila nesprejemljiv, da so dejansko obstajala resna odstopanja od mednarodnih standardov oskrbe in da je bila kakovost oskrbe v UKC Ljubljana nesprejemljiva. Nesprejemljivo je za komisijo pomenilo, da ni bilo nobenega upoštevanja standardov oskrbe.

»Škandal vseh škandalov«

Vodja mednarodne komisije za nadzor omenjenega programa prof. dr. Igor Gregorič je bil nad programom zgrožen (Intervju, 22. 9. 2015 MMC RTV SLO): »Pri nas v Ameriki bi bil to škandal vseh škandalov. Nemudoma, že ob prvih namigih, da nekaj ne poteka po medicinski doktrini, bi se vklopil alarm tako v zdravniški zbornici kot na policiji. Če nekdo zavestno ravna v neskladju z medicinskimi dogmami, če deluje zunaj etično pravih pristopov pri zdravljenju otroka, potem to ne more biti klasična zdravniška napaka.Ne morem dojeti, da si je nekdo privoščil zdravljenje daleč od začrtanih smernic, ki bi se jih moral kot zdravnik strogo držati. Ta moralno-etični vidik me je izredno šokiral. Pri tem nas je najbolj osupnilo, da sta tako vodstvo UKC kot strokovni vrh vedela za nepravilnosti, a se dolga leta ni ukrepalo.« Način zdravljenja otrok v UKC Ljubljana je prof. dr. Igor Gregorič ocenil kot »moralno-etično grozljivko«.

Spomnimo še na odzive vodstva UKC Ljubljana na opozorila o nepravilnostih omenjenega programa: v intervjuju, objavljenem v Internem glasilu UKC Ljubljana februarja 2014, je takratni strokovni direktor prof. dr. Sergej Hojker ocenjeval: »Ustvarjeni dvomi škodijo programu, ne nazadnje pa tudi otrokom, ki tovrstno zdravljenje potrebujejo. Dejstvo je, da si zdravniki pri delu želijo in zaslužijo predvsem mir za opravljanje dela.« Vidimo, da je strokovno vodstvo UKC Ljubljana opozorila na nesprejemljive nepravilnosti zdravljenja interpretiralo kot škodljiva za program (dvom, nemir) in za bolnike. Nedvomno so bila opozorila res škodljiva za obstoječi program, saj se z njim po mednarodni presoji, ki je ugotovila njegovo nesprejemljivost po strokovno-moralno-etičnih standardih, le ni moglo več nemoteno nadaljevati. Žal (za bolnike) pa so se stvari začele premikati in spreminjati kar nekaj časa po tem, ko so stopili v javnost posamezniki (zdravniki, starši), v to prisiljeni zaradi nemoči odvrniti odgovorne v UKC Ljubljana od dopuščanja nesprejemljivega (po strokovno-moralno-etičnih standardih) »zdravljenja«.

Kaj se je UKC Ljubljana iz primera otroške srčne kirurgije naučil? Potem ko je zaradi neustreznega zdravljenja in neustrezne komunikacije na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana septembra 2016 umrl še en otrok in se je to razvedelo v javnosti, je dne 12. 6. 2017 UKC Ljubljana podal vnovični predlog za razrešitev strokovnega direktorja Pediatrične klinike UKC Ljubljana prof. dr. Rajka Kende zaradi njegove odgovornosti za (domnevno) neustrezno zdravljenje kar okrog 40 otrok v zadnjih letih. Prof. dr. Rajko Kenda je opozoril na soodgovornost vodstva UKC Ljubljana za stanje na pediatrični kliniki.

Kaj bi se že samo ob sumih na nepravilnosti nemudoma zgodilo v Ameriki, je povedal prof. dr. Gregorič. Zakaj pa se v Sloveniji ne reagira nemudoma, ustrezno in odgovorno? Zakaj se v Sloveniji dopuščajo neustrezna ravnanja posameznikov, dokler se ne razbohotijo do takih razsežnosti, da jih ni več mogoče skriti?

Primer Darje Mihelčič?

Kako pa je UKC Lubljana reagiral v primeru Darje Mihelčič, ki v okviru sodnega procesa (za plačilo odškodnine) in stran od oči javnosti že več let opozarja to zdravstveno ustanovo na nepravilnosti pri njenem zdravljenju? Odzivi UKC Ljubljana spominjajo na tiste iz primera otroške srčne kirurgije in pediatrične klinike. Se ponavlja utečeno neskončno zanikanje neustreznega zdravljenja bolnikov in zanikanje pravil in standardov stroke?

Medicinski strokovnjaki v Sloveniji že več let javno opozarjajo, da v državi ohranjamo kulturo strahu (ozadje naj bi bil kazenski zakonik), zaradi katere se napake zdravljenja skrivajo, zanikajo. Pri nas zdravniških napak ni, zato pa je obilo zapletov, komplikacij, razlagajo javno. Zato se poslabšuje varnost bolnikov, saj se nadaljuje skrivanje napak.

Vendarle pa se po Kazenskem zakoniku RS zdravnik ne kaznuje za kar vsako napako, ampak za tisto, ki jo je storil z opustitvijo zdravstvene pomoči, ali zaradi malomarnega zdravljenja (ravnanje v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke). Tako zagotovo ni bojazni, da bi zdravniki končali kar v zaporu. Iz medijev je razvidno, da se bolniki ne odločajo za kazenske pregone – odločajo se za odškodninske zahtevke, da si bodo s povrnitvijo dela škode, ki so jo utrpeli zaradi napak zdravljenja, pomagali živeti naprej. Ne nazadnje jim povrnitev storjene škode zaradi malomarnega zdravljenja pripada po zakonu.

Znani slovenski presojevalec zdravniških napak dr. Andrej Robida je v intervjuju (Delo, 14. 7. 2014) dejal, da so bolniki še vedno večinoma pasivni udeleženci pri zdravstveni obravnavi. »Brž ko si v bolniški pižami, gre po zlu tvoje dostojanstvo, narediš, kar ti rečejo, in se ne sprašuješ zakaj to in ono. Misliš si, da že vedo, kaj delajo.« K odpravi napak pa bolniki lahko pripomorejo – »a le izobraženi in zelo vztrajni«.

Pa se vprašajmo, čemu so namenjeni cestnoprometni predpisi ali kazenski zakonik? Ne kaznovanju ali oškodovanju posameznikov, pač pa varnosti ljudi. Kršitve cestnoprometnih predpisov so kaznovane, četudi niso povzročile drugim škode, da preprečijo kršitev v prihodnje – da se varujejo drugi udeleženci v prometu.

Strokovnjaki v Sloveniji ocenjujejo, da zaradi napak pri zdravljenju umre v Sloveniji več ljudi kot zaradi prometnih nesreč. Pa kljub temu v Sloveniji tej problematiki še vedno ne posvečajo Shrani & Zapri prave in resnične pozornosti. Je smrt človeka, ki jo povzroči zdravnik zaradi neustreznega zdravljenja, manj pomembna od smrti človeka, ki jo povzroči voznik? Ste svojci človeka, ki umre zaradi neustreznega zdravljenja, manj prizadeti kot svojci človeka, ki umre na cesti?

Bolniki laže sprejmete, če vaše zdravje in življenje oškoduje zdravnik kot vaš sosed? Vprašanja so resda neprijetna in provokativna, so pa namenjena razmisleku vsakega posameznika, ki jih bo bral.

V razmislek

Zakaj je treba pogledati nazaj? Priznavanje lastnih napak je prvi pogoj za spremembe ravnanja. Tiščanje glave v pesek, obračanje stran od problemov lahko privede do nesprejemljivih posledic na zdravju in življenju ljudi. Kako je mogoče, da je v Sloveniji sprejemljivo in nagrajeno delovanje, ki je v mednarodnem okolju nesprejemljivo, ker je škodljivo? Čeprav ni prijetno, bo probleme vendarle treba reševati, in to čim prej in pravočasno. In čeprav je neprijetno, je nujno prevzemanje odgovornosti za nepravilnosti, ki so se zgodile.

Ljudje si pogosto mislimo, da ne moremo ničesar spremeniti. Kot posamezniki pa vendarle lahko storimo veliko. Naša ozaveščenost k temu veliko pripomore. Svoje življenje dajemo v roke ljudem, ki jih izvolimo na volitvah. Za kakovostnejši in varnejši jutri bo treba podeliti moč in pravico vladanja tistim ljudem in strankam, ki jim je resnično mar usoda in blaginja vseh posameznikov in družbe kot celote. Tudi za presojo slednjega je treba pogledati, za kaj se poslanci in stranke zavzemajo, in predvsem kaj v zvezi s tem delajo. Kozmetični popravki obstoječih zakonov in iskanje novih možnosti financiranja zdravstva ob medlem reševanju dolgoletnih nepravilnosti (šele ko izbruhnejo v javnosti) ne morejo privesti do izboljšanja slovenskega zdravstva. Zavedati se je treba, da je vsak državljan (potencialni) bolnik zdravstvenega sistema v Sloveniji in v največjem interesu vsakogar (vsakega volivca) bi moralo biti, da bo, ko bo treba, njegovo zdravljenje potekalo po najvišjih strokovnih in etičnih normah. Zdravje pa je tudi naša največja vrednota, mar ne? In če do napake pri zdravljenju vendarle pride, je moralno-etično, človeško, pravilno in pravično napako priznati in jo popraviti.

Opomba: Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh