Zločini komunistične revolucije, 3. del – Kako so komunisti z nasiljem izsilili odpor prebivalcev Šentjošta: »To strupeno zalego bomo iztrebili!«

vir: twitter vir: twitter

V dosedanjih dveh člankih o zločinih komunistične revolucije smo razkrili (TUKAJ in TUKAJ), kako so že ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh komunisti v svoji korespodenci ter v svoji propagandi poudarjali, da je »bela garda« hujši sovražnik od okupatorja. Ali kot je dejal Boris Kidrič: »Komunist, ki da streljati brez usmiljenja, kot človek nikoli ni surov.«

 

Zanimivo je sicer, da so komunisti celo sami priznali, da je bil prav njihov namen, da namreč sami ustvarijo »belo gardo«. Kidrič je namreč sam zapisal: »Če vidimo, da iz razrednih razlogov popolne enotnosti ne more biti, je nujno, da se iz istih razlogov pojavi bela garda.« Tako ali drugače so komunisti že vnaprej preračunali, kdo je njihov razredni sovražnik, računali pa so tudi s tem, da bodo razrednega sovražnika prisilili, da se bo branil pred njimi, pri tem pa ni imel druge izbire kot orožje okupatorja, saj svojega ni imel.

Strah pred Jugoslovansko vojsko v domovini

Zanimivo pa je tudi, da nekateri komunisti celo jugoslovansko vojsko v domovini imenujejo »Mihajlovićevska bela garda«. Kot v enem od poročil navaja Edvard Kardelj, je omenjena B. G. začela »proti nam oboroženo akcijo«. »Te bande so sestavljene iz bivših aktivnih oficirjev in – farjev.« Kot je še zapisal, Peter /Boris Kidrič/ uničuje belo gardo in – pošteno čisti. No, kasneje pa so celo komunisti sami priznali, da so šli s pobijanjem predaleč, saj so si s tem nakopali odpor prebivalstva. V pismu, ki ga je Kardelj poslal hrvaškemu revolucionarju Ivanu Ribarju-Loli 25. julija 1941, je tako navedeno, da so morda pretiravali v pobijanju bele garde, »pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo uvrščati v to kategorijo sovražnikov.« Priznal je tudi, da obstajajo celo primeri odvratnega mučenja in da so pogosto prav partijci iniciatorji takih stvari. Ne glede na to pa Kardelj vztraja pri brezkompromisnemu pobijanju razrednih sovražnikov: »Okrepiti bomo morali sile, da bomo lahko pobili to bando vse do zadnjega človeka. Dražo /Mihajlovića/ moramo v resnici pobijati z vsemi sredstvi. Mi smo jih nekaj postrelili.«

Ob tem velja pojasniti, da je bila tudi Jugoslovanska vojska v domovini prišteta med razredne sovražnike, saj je šlo za vojake, ki so bili vdani jugoslovanskemu kralju in vladi, ki se je umaknila v London. Omenjeno vojsko je vodil general Mihajlović, v njej pa so bili tudi Slovenci. Kot oborožena formacija, ki se je sicer borila proti okupatorju, je predstavljala zelo nevarnega sovražnika komunističnim revolucionarjem.

»Zaostali elementi« v OF

Revolucionarne čistke niso prizanesle niti nekaterim članom OF. V članku »Odločen boj proti sektaštvu«, objavljenem v Delu 4. Julija 1942, je Kardelj zatrdil, da OF ni koalicija strank, ampak vseljudsko gibanje. Istega dne je v Delu tudi objavil, da bela garda, sicer slovenska protiljudska reakcija, »ni enotna formacija, skuša se navezati na vse mogoče bolj zaostale elemente v OF, v prvi vrsti iz katoliškega tabora«. Povedano drugače, Kardelj je nekomunistične člane OF imenoval za »zaostale« in jih celo neposredno obtožil izdajstva. Pri tem je zlasti preziral katoličane.

Slab mesec kasneje, drugega avgusta, pa je Kardelj izdal navodila soustanoviteljici VOS Zdenki Kidrič o boju proti beli gardi. Kot je navedel, je »stari« /Josip Broz Tito/ opozoril, naj ne likvidirajo preveč, »da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami Okoli Mokronoga in Mirne so partizani res delali svinjarije. Na žalost to ni edini primer.«

Laži in manipulacije

Zapisnik seje CK KPS z dne 10. avgusta 1942 – navzoči so bili Krištof /Edvard Kardelj/, Luka /Franc Leskošek/, Matija /Ivan Maček/ in Peter /Boris Kidrič/ - pa prikaže sklep partije, da je treba takoj začeti uničevati belo gardo. Ljubljanskemu odseku KPS se tako izda navodila, kako lagati v javnosti. »Propaganda naj naglaša, da so se partizani hrabro borili na vseh odsekih.« No, okrajni komite KPS na Vrhniki dva dni kasneje objavi poročilo Staneta Kavčiča Francu Popitu, da »sedaj kmetje sami zahtevajo, da pobijemo vse belogardiste brez milosti«. Še en propagandni trik, s katerim opravičujejo pobijanje – ker menda kmetje tako zahtevajo. Vendar pa je bilo jasno, da je šlo za čisto manipulacijo, kar dokazuje tudi poročilo pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, kjer sekretar Tomo Brejc poroča, da so se v vodstvu t. i. bele garde pojavila nesoglasja, ker je »trojica najhujših reakcionarjev-klerofašistov hotela imeti zase vodstvo«. In še: »CK je lahko uverjen, da bomo to strupeno zalego iztrebili.« Okrajni komite KPS na Vrhniki pa je inštruktorju CK KPS Popitu poročal, da je duhovnik v Šentjoštu »sfanatiziral nekaj fantov, prišel je komandant iz Ljubljane, dali so jim orožje in potem s terorjem prisilili celo vas, da je vzela orožje in šla v župnišče in cerkev pod pretvezo, da je to vaška straža proti partizanom. /…/ Dolomitski odred je napadel vas, toda cerkve in župnišča niso mogli zavzeti. Skupno s partizansko komando smo iz najboljših partizanov napravili varnostno službo za likvidiranje glavnih voditeljev bele garde.«

Si predstavljate? V Šentjoštu, kjer je nastala ena prvih vaških straž (če že ne prva) kot posledica komunističnega pobijanja, so komunisti prebivalce grdo oblatili kot nekakšne teroriste samo zato, ker so branili svoje domove. No, zelo verjetno pa so komunisti presodili, da si kmečkega stanu ne bodo mogli na lep način pridobiti na svojo stran in so zato pobijali »kulake« zato, da so si lahko kasneje prisvojili njihovo imetje. Tudi zato so si »uničenje bele garde« vzeli za glavno nalogo. Boj proti okupatorju je bil tu nepomemben, kar seveda samo še dodatno osvetljuje laži sedanjih borčevskih funkcionarjev ter njihovo hvalisanje s filmom »Preboj«, ki ustvarja mit o novi partizanski epopeji na Menini planini. O bitki, ki je ni bilo, tako kot ni bilo nobene bitke v Dražgošah.

nazaj na vrh