Zločini komunistične revolucije, 2. del: Razkrivamo, kako so komunisti načrtovali iztrebljanje »bele garde« že pred pojavom prve vaške straže – Kidrič: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov.«

Boris Kidrič je ves čas zagovarjal nasilje kot nujno potrebno taktiko za prevzem oblasti. (foto: Wikipedia) Boris Kidrič je ves čas zagovarjal nasilje kot nujno potrebno taktiko za prevzem oblasti. (foto: Wikipedia)

Prejšnji teden smo iz dokumentov, ki razkrivajo pisanje in dejanja komunističnih revolucionarjev, razkrili delček njihovega dopisovanja iz oktobra 1942 (glej TUKAJ). Sedaj objavljamo njihove ukaze, ki so bili dani spomladi 1942.

 

Zakaj je to obdobje pomembno? Predvsem zato, ker se je to dogajalo v času pred nastankom prve vaške straže. Kot je znano, dandanes režimski zgodovinarji sicer enačijo »belo gardo« z vaškimi stražami. Vaške straže pa so nastale predvsem zaradi komunističnega nasilja in so imele torej predvsem varovalni in obrambni značaj. Povedano drugače, šlo je čisto samoobrambo pred komunističnim nasiljem oz. revolucijo.

Iztrebiti brez usmiljenja

Komunistična partija Slovenije je CK KPJ 16. Maja 1942 poročala, da imajo na domačem terenu opravka z dvema, formalno ločenima skupinama. Prva je tako imenovana bela garda, druga pa sredina, v katero so se združili »socialno pobarvan klerikalec dr. /Andrej/ Gosar, ostanki SDS, mlade JNS in Mihajlovićevih oficirjev. »Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi. Sredino frontalno razkrinkujemo na politični način,« je pod tajnim imenom »Lojze« poročal Franc Leskošek-Luka. Dva dni kasneje je Edvard Kardelj (pod psevdonimom »Bevc«) poročal Josipu Brozu Titu: »Odnosi z belo gardo vse ostrejši. Korist osvobodilnega boja zahteva zlom in uničenje te petokolonaške bande (ki se pri nas imenuje bela garda, sicer nekoliko razredno pobarvano ime.« Še štiri dni kasneje je Kardelj Titu poročal, da so se na terenu začeli pojavljati t. i. dražinovci (verjetno poimenovani po generalu Draži Mihajloviću, ki je vodil jugoslovansko vojsko v domovini). »Naši jih preganjajo, kjerkoli jih izvohajo in jih streljajo brez zasliševanja.« Skratka, to poročilo nakazuje, da je iz prvotne zaveze, da se t. i. jugoslovansko usmerjene »sredince« samo politično razkrinkava, razvila praksa, da se tudi njih strelja. Torej ne samo »belo gardo«, ki v vojaškem smislu takrat sploh še ni obstajala, saj je prva vaška straža nastala šele junija 1942.

Nadalje opozarja Kardelj, da se bližajo Trstu, ki ga bo verjetno treba braniti tudi pred Angleži (kar dokazuje, da so bili zahodni zavezniki le zavezniki »za silo«, dokler so koristili revoluciji, op. G. B.) – strateg komunistične revolucije ob tem navaja, da v Italiji prevladuje razpoloženje anglofilov »pod vodstvom italijanskih klerikalcev«. Ob tem navaja, da so Nemci v težkem položaju in so nekoliko spremenili taktiko, saj so umaknili preganjanje in na Gorenjskem dovolili dvojezične napise, in, »kar je glavno, tudi oni so se začeli opirati na slovensko belo gardo, ki so jo spočetka zapirali in celo streljali«. Kardelj tudi navede, da so poslali na teren nekaj ljudi, ki so na voljo vodstvenim strukturam VOS. »Partizani, Narodna zaščita in VOS imajo nalogo povsod iztrebljati belo gardo in mihajlovičevščino že zdaj, dokler še nimata orožja v roki… in naši partizani zares pridno čistijo vasi in mesteca.«

Bela garda prvi in najhujši sovražnik

Skratka, komunisti so v svojih dopisih priznali, da so dejansko že preventivno izvajali krvave čistke med Slovenci – čisto po stalinistično – iz »preventivnih razlogov«. In šele to nasilje je sprožilo pojav prvih vaških straž, seveda na italijanskem zasedbenem območju t. i. Ljubljanske pokrajine (Ljubljana, Dolenjska, Notranjska). Taktika je bila jasna: z nasiljem sprožiti obrambno reakcijo protirevolucije in tako dobiti opravičilo za pobijanje »bele garde«. Članek junija 1942 v partijskem glasilu Delo to dokazuje, saj poroča takole: »Prvi izmed najbolj zagrizenih, najbolj podlih in zahrbtnih sovražnikov narodne in ljudske oblasti je bela garda. To so bivši oblastniki in njihovi podrepniki, ki so se v svoji onemogli borbi za protiljudsko oblast, proti novi porajajoči se narodni in ljudski oblasti pogreznili s položaja političnih nasprotnikov in protiljudskih izkoriščevalcev do navadne izdajalske tolpe.« Letal izvršilnega odbora OF z prve polovice julija 1942 civilnemu prebivalstvu pa vsebuje naslednje opozorilo, ki ga je napisal Boris Kidrič: »Opozarjamo vse tiste, ki z belo gardo sodelujejo, da jih bomo brez milosti potolkli do poslednjega, kakor tudi njihove družine in jih gospodarsko popolnoma uničili, in to brez vsakega predhodnega opomina.« Da, pravi komunistični džihad, ki ga lahko izvaja le skrajno izrojen um.

Kidrič: »Poskrbeti je potrebno za revolucionarno ostrino!«

Kidrič je bil seveda zelo zagrizen tudi na partijskem posvetovanju sredi julija 1942 na Cinku, kjer je dal ukaz, naj se osvobojeno ozemlje očisti vseh notranjih sovražnikov, da se v borbi proti beli gardi vzpostavi revolucionaren red. »Skrbeti je treba za revolucionarno ostrino in zakonitost. Bela garda je naš prvi sovražnik, zato nobene popustljivosti, najmanj pa popustljivosti v teoriji.« Na te besede je odgovoril Stane Kavčič, češ če bomo nastopali tako ostro, bomo morali postreliti cele vasi. Velika večina je Kidričeva navodila podprla, med drugim se je glasil Tine Železnik: »Mnenja sem, da kdor danes organizira belo gardo, ni vreden, da dobi kroglo, ampak da ga režeš!« Ob tem pa je Viktor Avbelj potarnal, da so se zaradi nepopustljivosti do bele garde pritoževale ostale skupine znotraj OF. Vendar pa je Ivan Ferlež nato poročal, da je v notranjosti osvobojenega ozemlja »ta zalega kolikor toliko izkoreninjena«, vendar pa se njen vpliv pozna v okolici stiškega samostana. »Tu naj bi se organizirali posebni vodi, ki naj bi imeli kot posebno vlogo iztrebljanje bele garde." No, seveda pa je bil spet najbolj jasen kdo drug kot Kidrič, ki je izrekel naslednje besede: »Bela garda je morala priti. Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.«

Iz vseh teh besed je tako jasno, kakšna je bila narava komunistične revolucije in kako so razmišljali protagonisti rdečega džihada. Povsem primerljivo z islamisti.

Nadaljevanje sledi.

nazaj na vrh