Zgodba o državnem gospodarstvu ali kako podpisnik peticije 571 Marjan Šarec imitira Domna Saviča in Franca Popita hkrati

Gašper Blažič Gašper Blažič

Drage bralke in bralci, se še spomnite znamenite peticije »Kluba 571«? Tromestno število je namreč za vedno ostalo nekakšen simbol lakajskega novinarstva, čeprav na prvi pogled predstavlja upor. Upor proti komu? Proti Janezu Janši kajpak. Šlo je za peticijo, v kateri sta prvopodpisnika Blaž Zgaga in Matej Šurc (skupaj je bilo 571 podpisnikov) leta 2007 obtožila tedanjega premierja Janeza Janšo za pritisk na svobodo medijev.

 

Da ne bo pomote – ta peticija se je imenovala, ne boste verjeli, Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji. Da, prav ste prebrali.

Ampak pozor, zabavno postane, ko začnete brati seznam podpisnikov. OK, pustimo ob strani celo hordo tedanjih in sedanjih režimskih novinarjev iz nabora permanentno partizanskega Društva novinarjev Slovenije – da, tudi razvpita Eugenija Carl je vmes, se razume -, ki so v dobrem desetletju dobili kar konkretno obogatitev s podmladkom, kamor bi lahko uvrstili denimo Špelo Kožar in Jeleno Aščić. Toda, če pogledate, kdo se je pod peticijo podpisal kot 118. podpisnik, se boste verjetno krohotali ali pa zavijali z očmi. Namreč, ta podpisnik ni nihče drug kot Marjan Šarec. Takrat uradno novinar (dejansko komik) s službo na RTV Slovenija, vmes kamniški župan, danes pa – predsednik vlade.

Da, tisti predsednik vlade, ki si je civilnodružbeno poslanstvo najbolj razvpitega nekdanjega člana Programskega sveta RTVS Domna Saviča vzel tako k srcu, da sedaj papagajsko ponavlja (ali, po Serpentinškovo imitira) njegove ideje, da slučajno ne bi izpadel – bom uporabil kar Savičev izraz - »klerikatolibanska pi**ka«. Ergo: Šarec v funkciji predsednika vlade razlaga, kje lahko podjetja v večinsko ali delno državni lasti lahko oglašujejo in kje ne. Zagotovo ne v medijih, ki širijo »sovražni govor« (kako mi je ta sintagma odvratna, in to predvsem zaradi njene zlorabe). To pa so seveda opozicijski mediji, kdo pa drug.

Saj verjetno se še spomnite Festivala družin pred nekaj leti? Ko se je na tem vsakoletnem dogodku kot gost najavil Luca di Tolve, avtor knjižne uspešnice »Bil sem gej« (torej: ni več gej, bil pa je), so LGBT aktivisti zagnali vik in krik. Češ, kako lahko sponzorji sploh dajejo podporo taki homofobni prireditvi, kjer se govori celo o, pomislite, zdravljenju homoseksualnosti? In da ne govorimo o tem, kako so pritiskali tudi na tiste, ki so za ta festival oddajali prireditveni prostor...

No, če nekoliko pozabimo na aktualna družbena in politična dogajanja, povezana z marakeško deklaracijo in še čim, bi lahko rekli, da problema, ki ga je načel Šarec, verjetno sploh ne bi bilo, če bi država poskrbela za umik iz lastništva podjetij ter bank – saj se še spomnite, da je nedavno ponudila v prodajo delnice najbolj razvpitega udbomafijskega bankomata, namreč NLB? Kakorkoli že, marsikdo bo rekel, češ da je za zadnji zaplet kriva kar pomladna stran sama, ker v času, ko je bila Janševa vlada na oblasti, ni prodala podjetij in bank. To je bila tudi zame osebno napaka, čeprav je res, da se tak zgodovinski korak ne bi zgodil z lahkoto. Prav nasprotno – prav v tistem času se je ogromno govorilo o »družinski srebrnini« in »nacionalnem interesu«, kar je bil seveda odličen strateški načrt Mafije, da javnomnenjsko zadrži simpatije Slovencev na strani koncepta »narodnega gospodarstva«, ki ga je takrat močno podpirala tudi (tedaj vladna) SLS. Ne glede na to, kako se je do tedaj mešetarilo s politično nastavljenimi kadri v podjetjih in bankah, koliko tajkunskih kreditov je bilo izplačanih in kolikokrat smo morali davkoplačevalci seči v žep za dokapitalizacijo režimskih bankomatov.

Poglejmo, kako so bitke za državna podjetja potekale v preteklosti. Na pragu poletja leta 2000 je oblast prevzela – sicer samo za pol leta – vlada pod vodstvom sedaj že pokojnega Andreja Bajuka, kjer je funkcijo ministra za gospodarske dejavnosti opravljal prav tako že pokojni Jože Zagožen. A ena od zadnjih potez še starega vodstva Kapitalske družbe, enega od t. i. Paradržavnih skladov, ki ga je takrat vodil (po osnovni izobrazbi geograf, sicer pa nekdanji poslanec LDS) Jože Lenič, je bila prodaja svežnja delnic Dela v roke Gorenju, ki ga je takrat vodil preverjeni kader Jože Stanič, dober prijatelj tedanjega predsednika republike Milana Kučana in kasnejši soustanovitelj Foruma 21. S tem je Lenič, še preden je bil zamenjan, največjo časopisno družbo »zaščitil« pred morebitnim političnim prevzemom s strani pomladne koalicije. Preprosto in zvito, ni kaj.

Seveda naj le mimogrede omenim, kakšne boje je minister Zagožen imel takrat na področju energetike, kjer so za predsednika uprave Elesa ustoličili Vitoslava Türka namesto Vekoslava Korošca. In seveda, kakšno močno vlogo je v boju z Zagožnom takrat imel državni sekretar za energetiko Robert Golob, sedaj dolgoletni predsednik uprave družbe GEN-I, torej prav tistega podjetja, ki se je pred kratkim odločilo, da se bo ravnalo po »nasvetu« sedanjega premierja Šarca – in je odpovedalo oglaševanje v Demokraciji.

Bitka za Delo pa se je ponovno ponovila v mandatu 2004-2008, ko sta vlogo zaveznika vlade začasno prevzela nekdanji notranji minister v Demosovi vladi ter tedanji predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar (zadnja politična funkcija, ki jo je upravljal, je bila funkcija ministra za evropske zadeve v Drnovškovi vladi, kjer je Bavčarja nasledil razvpiti Milan M. Cvikl) in pa seveda tedanji predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, tedaj še član SD, medtem ko se je njegov brat, tedanji in sedanji celjski župan Bojan Šrot kot član SLS pripravljal na prevzem vodenje svoje stranke. Navezi Bavčar-Šrot je uspelo iz Mercatorja »sklatiti« Kučanovega izbranca Zorana Jankovića, ki pa je z avreolo žrtve »političnih čistk« uspešno kandidiral za ljubljanskega župana (no, uspešno zaradi mafijskega kritja) in še danes opravlja to funkcijo, vmes pa bi skoraj postal predsednik vlade. Kazalo je, da je naveza Bavčar-Šrot vsaj za kratek čas uspela razbiti beton tranzicijske levice v časopisni hiši Delo, kjer se je na direktorsko mesto zavihtel dolgoletni Magov urednik Danilo Slivnik, na uredniško mesto pa je sprva prišel Peter Jančič, v tistem času eden redkih urednikov Dela, ki je bil zaradi nepripadnosti Mafiji osovražen s strani režimskih novinarjev.

Vendar to dokaj idilično obdobje ni trajalo dolgo – Boško Šrot se je medtem obrnil proti pomladni vladi, za seboj je potegnil tudi državno sekretarko na gospodarskem ministrstvu Andrijano Starina Kosem, ki je nato prevzela popoln nadzor nad časopisno družbo Delo, ki se je spet vrnila v stare tirnice. Kar pa ni bilo dovolj, saj je prav dejstvo, da je Slivnik v objem »Črne vdove« pripeljal tednik Mag, postalo usodno za medij, ki ga je skupaj s kolegi ustanovil sredi devetdesetih let. Z inštalacijo režimskih politkomisarjev (Veso Stojanov, Anuška Delić, itd.) je bil Mag kmalu potopljen, preostanek novinarjev pa je našel novo službo v novoustanovljenem tedniku Reporter, ki je ostal dosledno pomladen vse do lastniškega vstopa Martina Odlazka v ta medij.

Če torej potegnemo črto, lahko ugotovimo, da se igra pomladne strani po mafijskih pravilih ni izplačala. Prav nasprotno – vedno, ko je pomladna stran želela igrati po pravilih Mafije, je potegnila krajši konec. Če hočeš igrati po mafijskih pravilih, lahko uspete le, če ste del mafije.

Da si boste lažje predstavljali, vam povem svojo osebno zgodbo: v petem razredu tedaj osemletne osnovne šole, bilo je okoli osamosvojitve Slovenije, se je četverica mojih sošolcev med poukom omislila igro podajanja listkov, na katere so pisali vse vrste traparij. Seveda nisem hotel zaostajati in sem tudi sam nakracal »pildek« s svojimi trapastimi domislicami, za katere sem bil prepričan, da bodo sošolce navdušile. A glej ga, zlomka – moj projekt vključitve se je zelo hitro končal z nepričakovanim epilogom. Namreč, sošolci so listek prebrali in ga – izročili učiteljici. Sledil je pogovor pri ravnateljici (verjemite mi, da je bil to zelo neprijeten pogovor, ki se ga zelo nerad spominjam) in pa seveda vzgojni ukrep ukora, kar je bil seveda zelo hud črn madež v mojih karakteristikah, saj sem si s tem pridobil status potencialnega kriminalca, ta novica se je v podeželskem okolju širila zelo hitro. No, če bi se to zgodilo nekaj let prej, bi jih verjetno pred celim razredom »fasal« par »okoli kepe«. Izgovarjanje, da so tudi drugi tako delali, ni pomagalo, bil sem pač edini, ki sem bil »zašpecan«. Ostala četverica pa se je ob mojem mučnem soočenju z vodstvom šole privoščljivo zabavala. Vedeli so, da se njim ne more zgoditi nič. Zavarovali so si hrbet tako, da so mene potunkali in odvrnili pozornost od svojih nečednostih. Kriv sem bil sam, ker sem hotel igrati po pravilih razredne »mafije«.

In tako se je dogajalo tudi v politiki. Če se še vrnemo k zgodbi o Bošku Šrotu – slednji je bil za Mafijo koristen do volitev 2008, torej toliko, da je lahko medijsko »tunkal« Janšo in njegovo vlado. Ko so bile volitve mimo, so se mu botri odpovedali, nazadnje je bil obsojen na zaporno kazen. Enako Bavčar. Na drugi strani pa Janković ostaja nedotakljiv, saj mu organi pregona ne morejo nič. Verjetno pa se razlog za to razliko skriva v dejstvu, da sta se Bavčar in Šrot za nekaj časa izmaknila interesu Milana Kučana, ki Šrotu ni nikoli odpustil nepokorščine, medtem ko se je Bavčar, po tistem, ko je po aferi Depala vas dokončno prelomil z Janšo (dejansko že dve leti prej), z njim kasneje spet nekoliko zbližal, kar je bil prav tako smrtni greh.

Je pa vso dogajanje pokazalo, kako bi bilo za pomladno stran bolje, če bi že takoj vztrajala pri prodaji NLB, ostalih bank ter podjetij tako, da bi se država umaknila iz gospodarstva. Vsako odlašanje s prodajo je namreč pomenilo le nov mlinski kamen za vratom že tako obubožanega pomladnega tabora, ki se mora v pogojih totalne asimetričnosti političnega prostora ter navidezne demokracije, v kateri mafijska nomenklatura ves čas zmaguje z zvijačami, bojevati za svoje mesto pod soncem. Dokaz za to je že sam prihod Marjana Šarca na funkcijo predsednika vlade in sedaj njegovo popitovsko zaklinjanje, da je treba gospodarsko zlomiti medije, ki ne trobijo v isti rog z Režimom. Ki ga zgolj z rednimi demokratičnimi sredstvi (volitve) ne bo mogoče premagati.

nazaj na vrh