Zakaj bi Slovenija dandanes potrebovala dr. Lamberta Ehrlicha?

Dr. Lambert Ehrlich leta 1927 Dr. Lambert Ehrlich leta 1927 Foto: Wikipedia

Čez en teden bo minilo 75 let od komunističnega umora enega najbolj znanih slovenskih teologov in narodnih buditeljev dr. Lamberta Ehrlicha. Slednjega bi lahko označili kot eno ključnih osebnosti v slovenski polpretekli zgodovini, saj že ob njegovi omembi slovenski Rdeči kmeri dobijo peno na usta. In to ne brez razloga. Poglejmo, zakaj.

Kdo je dr. Lambert Ehrlich? Ima sicer nemško zveneči priimek, saj so bili daljni predniki doma s Tirolske. Kljub temu pa se je celo življenje imel za Slovenca. Rodil se je leta 1878 v Žabnicah blizu Trbiža in pod Svetimi Višarjami, ki velja za znan romarski kraj na meji med germanskim, romanskim in slovanskim svetom. Po gimnaziji v Celovcu je vstopil v semenišče in najprej študiral v Innsbrucku in nato v Rimu. Leta 1903 je svoj študij kronal z doktoratom in bil isto leto posvečen v duhovnika. Sprva je bil zelo kratek čas kaplan v Beljaku, nato pa štiri leta stolni kaplan v Celovcu, tri leta tajnik celovškega škofa in od leta 1910 dalje profesor v celovškem bogoslovju. A se kot profesor bogoslovnih ved ni zapiral v slonokoščeni stolp, pač pa je pozorno opazoval dogajanje na Koroškem, kjer je bilo slovensko prebivalstvo v vse bolj drugorazrednem položaju. Leta 1913 se je zato s knjižico (brez navedbe avtorja) »Aus dem Wilajet Kärnten« obrnil na nemško govorečo javnost in jo opozoril na krivice, ki jih doživljajo koroški Slovenci. Avtorstvo omenjene knjižice uradna zgodovina sicer pripisuje dr. Janku Brejcu, ki je bil v letih 1919 in 1920 tudi predsednik deželne vlade v Ljubljani.

Že leta 1919, takoj po prvi svetovni vojni, je dr. Ehrlich postal član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je sodeloval kot izvedenec za Koroško. Koroški plebiscit leta 1920 pa je pomenil njegovo dokončno slovo od Celovca, saj je bil zaradi svojega narodno buditeljskega in prosvetnega dela glavna tarča nemških nacionalistov, Koroška pa je bila za novo državo Slovencev izgubljena. Odšel je na podiplomsko študijsko izpopolnjevanje etnologije in primerjalne religiologije v Pariz in v Oxford, po končanem študiju pa je svojo akademsko kariero nadaljeval v Ljubljani, kjer je na teološki fakulteti predaval predvsem primerjalno religiologijo. Napisal je več knjig in strokovnih člankov, med drugim celo o avstralskih domorodcih. Tudi v Ljubljani je nadaljeval svojo zavzetost za družbena vprašanja, najbolj znan je postal kot voditelj akademskega kluba Straža, ki je veljal za katoliško radikalno skupino – politično je bila bolj profilirana kot sorodna Katoliška akcija, ki jo je podpiral ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, prav tako doma s Koroške. Znotraj Katoliške akcije je takrat delovala precej vplivna skupina pod vodstvom profesorja klasičnih jezikov Ernesta Tomca, odnos med Ehrlichovimi »stražarji« in Tomčevimi »mladci« pa je bil na trenutke tudi oster in tekmovalen.

Dr. Ehrlich je praktično ves svoj čas daroval za duhovno-družbeno formacijo krščanskih laikov. Celo tako, da so nekateri opazili, da je na predavanja na fakulteti prihajal tudi nepripravljen, saj je v viharnih časih poudarjal, da se je potrebno pripraviti na prihodnje preizkušnje. S strani škofa Rožmana je bil imenovan za dušnega pastirja za študente, a še najbolj se je angažiral v akademskem klubu Straža, ki je izdajal glasilo »Straža v viharju«. Bil je inovativen in odziven, še zlasti po letu 1940, saj je denimo po kapitulaciji Jugoslavije obema meščanskima strankama predlagal »Program nove Slovenije«, ki pa ga nista sprejeli. Že tedaj je predvideval samostojno Slovenijo, nasprotoval pa je germanskemu in srbskemu imperializmu. Po nekaterih podatkih naj bi si že s tem programom vnaprej podpisal smrtno obsodbo – komunisti so ga namreč poznali že od prej in so vedeli, da je njihov velik nasprotnik, ki slovi po inteligenci in sposobnostih organizacije. Zato je že leta 1941 njegovo ime prišlo na indeks »narodnih sovražnikov« komunistične VOS, ki jo je vodila Zdenka Kidrič-Marjeta. Ironija usode je bila, da se je na dr. Ehrlicha leta 1941 obrnila družina Kidrič s prošnjo, naj posreduje za izpustitev Borisa Kidriča iz avstrijskih zaporov, kjer je bil zaprt zaradi terorizma. Ehrlich je namreč imel na Dunaju bratranca, ki je bil zaposlen na dunajski policiji – to je zadostovalo, da so Kidriča izpustili. A dobrota je sirota, pravi star pregovor – prav isti Kidrič je pripomogel h kasnejšemu partijskemu umoru oz. atentatu na Ehrlicha.

Neposreden povod za Ehrlichov umor je bila spomenica, ki jo je Ehrlich aprila 1942 izročil Italijanom. Spomenica je vsebovala analizo položaja o represalijah, ki sta jih nad slovenskim prebivalstvom izvajala italijanska okupatorska vojska in komunistična VOS. V spomenici je namreč Ehrlich energično zahteval, da se razmere v ljubljanski pokrajini nemudoma uredijo tako, da se preneha pobijanje nedolžnih ljudi. Umori, ki jih je zagrešila komunistična VOS (kasneje preoblikovana v Ozno), so namreč na drugi strani pripomogli k povečevanju represije s strani italijanskega okupatorja. Komunisti so kasneje to Ehrlichovo spomenico zlorabili kot dokaz za njegovo sodelovanje z okupatorjem, s čimer si je zaslužil smrt.

26. maja 1942 so na Streliški ulici v Ljubljani, tik pod Ljubljanskim gradom v bližini teološke fakultete in Ljudske kuhinje, počili streli. Atentator Franc Stadler-Pepe, kasneje razglašen za narodnega heroja, je ob pomoči oznovskega tovariša Kamila Kratochwilla-Mileta sprožil strel, ki je smrtno zadel dr. Lamberta Ehrlicha. Isti morilec je 13. oktobra istega leta preoblečen v duhovnika vstopil v hišo bana dr. Marka Natlačna in zahrbtno umoril tudi njega. Že pred Ehrlichovim umorom sta 18. marca 1942 pod streli komunističnega atentatorja umrla tudi katoliška študenta Franc Župec in Jaroslav Kikelj. Vse svoje žrtve je KPS (skupaj z VOS, ki je bila zadolžena za neposredno izvajanje umorov) tudi javno blatila, da bi opravičila svoje zločine.

Morda še beseda o Ehrlichovem umoru. Tik pred umorom se je profesor ravno vračal od maše v Akademskem domu sv. Cirila na bližnjo Teološko fakulteto, kjer je predaval. Spremljal ga je študent Viktor Rojic, ki je prav tako padel pod streli vosovskega morilca. Tisto jutro bi moral namreč Ehrlicha spremljati študent Ciril Žebot, ki je bil prav tako na spisku za likvidacijo. Žebot, sicer zavzet član Akademskega kluba Straža, je kasneje emigriral v tujino in leta 1958 postal profesor politične ekonomije na univerzi Georgetown v Washingtonu, znan pa je postal po knjigi »Slovenija včeraj, danes, jutri«, ki jo je nadgradil in nato izdal pod naslovom »Neminljiva Slovenija«. V času Kavčičeve vlade mu je uspelo obiskati domovino, prav to pa so pripadniki »zdravih sil« med drugim očitali Stanetu Kavčiču, ki je bil v začetku sedemdesetih let odstavljen.

Zagotovo bi ne samo Cerkev na Slovenskem, ampak celotna Slovenija danes potrebovala človeka s takšnim profilom, kot je dr. Lambert Ehrlich. Slednji se ni silil v ospredje, ni želel prevzemati funkcij, bil pa je, če uporabimo Pahorjev izraz, nekakšen »stric iz ozadja«, ki je v prvi vrsti živel za Boga in za svoj narod. Predvsem je bil vizionar in strateg, ki se začetka druge svetovne vojne na slovenskih tleh ni ustrašil, pač pa takoj začel ukrepati, žal pa mu dotedanja politična elita ni znala prisluhniti, da bi se lahko izognila čerem komunistične revolucije. Dandanes se celo znotraj Cerkve sramežljivo govori o dr. Ehrlichu, kot da bi prevladovala slaba vest zaradi lažne propagande, ki jo je bil deležen umorjeni profesor teologije – s to propagando je dr. Ehrlich na nek način delil usodo, ki danes zadeva tudi predsednika SDS Janeza Janšo, pa hrvaškega glasbenika Marka Perkovića Thompsona. Ehrlich zagotovo ni bil umorjen zaradi tega, ker je bil »narodni izdajalec«. Pač pa je pravi razlog njegovega umora verjetno čisto nehote razkril zgodovinar, akademik dr. Ferdo Gestrin. Slednji je namreč označil Ehrlicha kot edinega, »ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov.« Kot je na svojem blogu zapisal Andrej Vončina, je Ehrlich na svoji poti po Jugoslaviji od 6.4.-4.5.1941, »ko je videl jugoslovansko razsulo, sklenil, da je treba osnovati podtalno slovensko vlado, saj je bilo ljudstvo kot čreda brez pastirja pahnjeno na rob in ni imelo nikakršne pomoči«. »Tu ni šlo ne za program kake povojne politične ureditve ne za konkurenco begunski vladi, temveč je bil tu pod vprašajem obstoj slovenskega naroda. Vlada bi morala biti popolnoma ločena od okupacijskih upravnih organov in uradov. Kot neposredni primer je 4. 5. 1941 izrecno podčrtal inkompatibilnost članstva v takratni ljubljanski konsulti in v predlagani podtalni narodni vladi za Slovenijo. Domači politiki so Ehrlichov predlog zavrnili kot neizvedljiv in nepotreben. OF jih je kmalu zatem zgodovinsko prehitela. Tudi londonska vlada se je svoje brezvplivne odsotnosti od domačih dogajanj za vedla prepozno.«

Od umora profesorja torej mineva 75 let. Žal mu ne more nihče prižgati sveče na grobu. Njegov grob so namreč komunisti že kmalu po pogrebu oskrunili in ga izpraznili, Ehrlichovi posmrtni ostanki so neznano kje. In ni edini, nad katerim so se komunistični barbari znesli tudi po smrti. Ali kot je pred davnimi leti v intervjuju za Demokracijo dejal akademik dr. Tine Hribar: »Nič jim ni sveto, niti mrtvi ne!« Je to za sodobne naivne demokrate dovolj veliko znamenje, da živimo v državi, kjer ni delitve na levico in desnico, pač pa na civilizacijo in barbarstvo? Naj spomnimo, da je bil v osemdesetih letih »varuh javnega spomina« tožilec Boris Stadler, sin prej omenjenega narodnega heroja Franca Stadlerja in v času samostojne Slovenije gospodarstvenik, ki se je znašel tudi v eni od Mercatorjevih zgodb. Saj poznate efekt vrtljivih vrat?

nazaj na vrh