Volitve kot predstava za javnost Paradržave. Ali res verjamete v skrivni pakt Janša-Kučan?

Marjan Šarec in Borut Pahor Marjan Šarec in Borut Pahor Foto: Matic Štojs

Zdi se, da je Slovenija po včerajšnjem drugem krogu predsedniških volitev vendarle vsaj za nekaj časa normalno zadihala. Borut Pahor je namreč v drugem krogu vendarle dobil večino, ki ni ravno prepričljiva, a vseeno dovolj, da se je pohvalil, da je šele po dvajsetih letih aktualni predsednik dobil podaljšan mandat še za pet let. To je namreč uspelo Milanu Kučanu leta 1997, ko je za predsednika republike (po sedanji ustavi, funkcijo predsednika predsedstva RS po stari kardeljanski ustavi pustimo tokrat ob strani) zmagal že v prvem krogu. Svojega drugega mandata pa nista dobila ne dr. Janez Drnovšek in tudi ne dr. Danilo Türk. Prvi v drugo ni kandidiral, drugega pa je premagal prav Pahor.

Ali je izvolitev Boruta Pahorja res znak normalnosti? Njegov rezultat, kot smo rekli, ni ravno prepričljiv. Delež obeh kandidatov se je gibal v območju 45 do 55 odstotkov, kar pomeni majhno razliko. Razlika ob trenutno preštetih glasovih tako znaša skoraj pet odstotkov. In kaj je odločalo o rezultatu? Je bila to morda Pahorjeva povezovalna drža, njegov džentelmenski nastop, morda to, da se je trudil biti blizu ljudem in je kot »kralj instagram? No, sam bom nekoliko radikalnejši. Pahor pravzaprav ni bil izvoljen, ampak izbran. Volitve so bile pravzaprav le formalnost, pri čemer se je zdelo, da je Kučanov kandidat Šarec poraženec volitev. Vendar se, če ste spremljali izjave po razglasitvi rezultatov, Šarec ni obnašal kot poraženec. Njegov govor je bil praktično že govor bodočega predsednika vlade.

Perfidni triki iz ozadja

Ali imajo torej prav tisti, ki napovedujejo, da je Šarčev »sestop« in Pahorjeva zmaga pravzaprav le uvod v Šarčev naskok na funkcijo predsednika vlade in da je pravzaprav že določeno, kdo bo po dr. Miru Cerarju formalno najmočnejša politična figura? Priznam, da sem do takih napovedi nekoliko zadržan, ker prevečkrat smrdijo po nekakšni vdanosti v usodo, češ saj je vse določeno, zakaj bi se torej trudili. In prav to je tista psihološki preskok, ki ga Paradržava (udbomafija, globoka država, stari centri moči) potrebuje. Naloga Paradržave pri teh volitvah je bila predvsem dvojna: najprej še bolj utrditi lažen vtis, da je Slovenija vendarle normalna demokratična država, kar seveda pooseblja Pahor s svojo džentelmensko povezovalnostjo, s čimer je samo potrdil, da igra vlogo cesarjevih novih oblačil (pa ne Armanijeve obleke, da ne bo pomote). Kot drugo, s pomočjo psiholoških ter kontraobveščevalnih trikov je bilo treba doseči čim večjo demoralizacijo in apatičnost vseh potencialnih volivcev pomladnih strank. In to je Paradržavi na žalost v veliki meri uspelo.

Plana A v resnici ni bilo

Še do včeraj pozno zvečer sem bil trdno prepričan, da je Paradržava s Kučanom na čelu imela plan A (Šarec) in plan B (Pahor). A sedaj vedno bolj spoznavam, da plana A v resnici ni bilo. Šarec je bil poslan v igro predvsem zaradi proceduralnih obvez, ki jih zahteva formalna demokracija, pa tudi zaradi promocije, ki je potrebna za parlamentarne volitve – da bo vsem jasno, da bomo novega premierja iz kadrovskega nabora političnega podzemlja dobili po volji ljudi. Zakaj bi se volivci odločali za to, da bi predsedniško funkcijo opravljal neki župan, ki je bil pred vstopom v lokalno politiko zabavljač za ljudske množice? Četudi se komu zdi, da morda Kučan Pahorja sovraži bolj kot Janšo, nikar ne verjemite temu mitu. Spomnite se samo ostrega spopada med Türkom in Janezom Stanovnikom pred volitvami leta 2007. Ko sta oba odigrala svojo komedijo in so bile volitve mimo, za spor ni vedel nihče več. Zato je bilo tudi jasno, da Kučan Pahorja v resnici krvavo potrebuje. Potrebuje ga zato, da bi v javnosti ves čas obveljal vtis, da je stanje v naši državi kljub mnogim težavam vendarle normalno, da je Slovenija resnično demokratična država, v kateri vladajo tisti politiki, ki jih izberejo ljudje.

Največja hudičeva prevara

Pa je res tako? Če je Slovenija res normalna država, potem je pomladna stran izključno sama kriva za svojo nesrečo. Tudi zato režimski mediji zato prikazujejo (navidezno) normalnost Slovenije in skušajo prebivalce prepričati, da Paradržava sploh ne obstaja. Nekaj je res: Paradržavo je empirično zelo težko dokazati, na njen obstoj in vpliv lahko sklepamo le posredno. In še to je odvisno od tega, kam politično spadate. Lahko sicer pritrdimo, da je pomladna stran tudi kriva, a kriva je predvsem zaradi naslednjih stvari: naivnosti, nepoznavanja političnih razmer, apatije in zgolj moralne podpore svojim kandidatom »iz kavča«, samoprevare o »normalni demokraciji«, neposrečenem govorjenju o »levici« in »desnici«, in navsezadnje tudi skrivno pogajanje z nasprotnikom, da bi vendarle priletelo nekaj drobtinic z Gospodarjeve mize. Toda ne pozabimo: hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse! In največja hudičeva prevara je v prepričanju, da hudič sploh ne obstaja, razen kvečjemu kot mitološko bitje z rožički, repom in kozjimi parkeljci. O tem je sicer veliko pisal legendarni vatikanski eksorcist, pater Gabrielle Amorth (njegove knjige so na voljo tudi v slovenščini).

Mit o paktu Janša-Kučan

Tisto, kar je šlo Pahorju na roko, je bil predvsem poudarek, da je Pahor »sredina«, ker sta ga tako rekoč hkrati napadla tako prvak SDS Janez Janša kot prvi mož Paradržave Milan Kučan. V tedniku Reporter se je pojavila celo teza o domnevnem »sramotnem paktu Janša-Kučan«, usmerjenem proti Pahorju. A kdor piše takšne teze, zagotovo ali nima pojma o slovenski politiki ali pa namerno zavaja. Teza o tem »sramotnem paktu« temelji na domnevah, da sta se Janša in Kučan morda celo skupaj dogovorila, da bosta istočasno napadla Pahorja. Ste prepričani, drage bralke in bralci, da to drži? Nekaj je jasno: pričakovano je bilo, da bo Janša kritiziral Pahorja, ker je slednji ne samo slabo vladal kot premier, pač pa je že v dosedanjem mandatu ustvarjal privid normalnosti, tudi v času, ko je bil Janša v zaporu. Kučan se je seveda oglasil iz popolnoma drugih nagibov. Njegova tarča v resnici ni bil Pahor – slednji je bil samo kolateralna škoda. Tarča je bila SDS in še bolj njeni volivci. Če se v javnosti pojavi kontraobveščevalni spin, da sta Janša in Kučan napadla Pahorja, je to seveda zelo dobro sredstvo za še hujšo demoralizacijo volivcev, češ zdaj nas je pa Janša izdal. Šlo je torej za skrajno perfidno igro psihološkega učinka na določen del volilnega telesa. Kučan je namreč zelo premišljeno, tako vsebinsko kot časovno, svoje kritike Pahorja lansiral v javnost. In seveda so mu mnogi nasedli. 

Več o Kučanu in njegovi vlogi na teh predsedniških volitvah si sicer lahko preberete v članku, objavljenem na blogu Kavarna Hayek (klikni tukaj).

Verjamete v poštenost volitev?

Ob koncu pa še vprašanje: koliko zaupate ljudem, ki skrbijo za potek volitev? Ste prepričani, da štetje glasov in vpisovanje poteka pošteno? Potem se poskusite spomniti, kako in zakaj je leta 2000 padel Miloševićev režim v Srbiji. Čisto mimogrede: ko se je konec osemdesetih Milošević vzpenjal na oblast, je moral Kučan s svojimi tovariši v Srbiji postati »bad boy«, da je lahko nato v Sloveniji postal heroj. Milošević je mrtev, a režim v Sloveniji ostaja. Dokler mu bomo s svojo apatijo to dovolili. In dokler se bo ves ta sistem napajal na trgovini z drogami, ki jo pooseblja Balkanski bojevnik…

nazaj na vrh