V reviji Demokracija: Zadnja Kučanova velika prevara?

  • Napisal  Gašper Blažič
Šarec in Pahor Šarec in Pahor Foto: Matic Štojs Lomovšek/Demokracija

Letošnje predsedniške volitve so za nami. Dozdajšnji predsednik republike Borut Pahor bo svojo funkcijo opravljal še en mandat, a je moral svojo prednost potrditi še v drugem krogu volitev, ko se je pomeril s kamniškim županom Marjanom Šarcem.

Razlika med Pahorjem in Šarcem je približno šest odstotnih točk – po vseh preštetih glasovih (razen tistih iz tujine) je Pahor dosegel skoraj 53 odstotkov glasov, Šarec pa dobrih 47 odstotkov. To pomeni, da razlika ni velika, čeprav tudi ni minimalna, v absolutnih številkah pa je ob nizki volilni udeležbi (41,7 odstotka) še manj kot devet tisoč glasov. Zato se postavlja vprašanje, ali so bile volitve samo formalnost in ali je glavni boter paradržave Milan Kučan Pahorja samo navidezno napadal.

Ustvarjanje zmede

Po končanem glasovanju v prvem krogu volitev, ki je med volivci pomladnih strank pustil zelo grenak priokus – že na drugih volitvah zapored sta se v drugi krog prebila dva »odtenka rdeče« −, se je v nekaterih medijih začel pojavljati spin, da bi Pahor lahko zmagal v prvem krogu, vendar naj bi mu bil odločilno prednost odvzel dogovorjen in usklajen napad Kučana in prvaka SDS Janeza Janše nanj. No, pravljica za naivne, kajti Kučan je zelo natančno vedel, kdaj se lahko oglasi in s kakšno vsebino. Pred prvim krogom volitev se je oglasil takrat, ko se je začela Pahorju javna podpora zmanjševati (kar pomeni, da je drugim kandidatom, tudi »njegovemu« Marjanu Šarcu, podpora rasla) in ne povečevati. Kučan je takrat začel z javnim napadanjem Pahorja, češ da je razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat. Toda zakaj bi Kučan udaril po Pahorju v trenutku, ko mu je podpora padala? Kazalo je sicer, da je glavni Kučanov adut Marjan Šarec, saj se je slednji s Kučanom celo fotografiral, a očitno je bila realnejša možnost, ki jo je omenjal spletni portal Požareport takoj po prvi napovedi možnosti, da bo Šarec kandidiral na volitvah, da je to le priprava na parlamentarne volitve. Na Kučanovo očitno psihološko manipulacijo je že konec oktobra letos opozoril blog Kavarna Hayek: »Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: »Jaz ne podpiram Pahorja!« Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec.« Povedano drugače: Kučan je s svojimi botri natančno vedel, da imajo pomladni oz. protikomunistično usmerjeni volivci v glavi še vedno »veliki finale« iz leta 2012, ko je Borut Pahor kot izzivalec premagal dotedanjega predsednika iz vrst trdega jedra paradržave Danila Türka. Pahorju je takrat uspelo zmagati tudi zaradi glasov, ki jih je v prvem krogu dobil Milan Zver, čeprav je že takrat precejšen del volivcev pomladnih strank bojkotiral volitve. Kučanov načrt je torej uspel, tako kot je leta 2007 uspelo z ustoličenjem Danila Türka, potem ko se je v slogu gledališke predstave Türk »skregal« s tedanjim šefom borcev Janezom Stanovnikom, po uspešno izvedeni prevari pa sta se prijateljsko trepljala po ramenih.

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh