V novi reviji Demokracija: Teroristično pranje denarja v državni banki NLB in udbomafijska ruska naveza

Pismo ameriškega zunanjega ministra je do Erjavca prišlo, potem ko je tudi v svetu začel odmevati primer pranja iranskega denarja v naši največji banki NLB. Pismo ameriškega zunanjega ministra je do Erjavca prišlo, potem ko je tudi v svetu začel odmevati primer pranja iranskega denarja v naši največji banki NLB. Foto: Demokacija

Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec je v svojih mandatih Rusijo obiskal kar trinajstkrat, medtem ko v ZDA ni bil niti enkrat. Levica je Slovenijo pripeljala tako daleč, da bi jo v obveščevalskem žargonu lahko označili za krta znotraj zahodne civilizacije.

Niti mesec dni ni minilo, ko smo s člankom v Demokraciji opozarjali, da v Slovenijo prihajajo Rusi. »Dokaz, da se slovenska zunanja strateška politika preusmerja z evroatlantskih integracij na vzhod, je poleg tako imenovane afere IranNLBgate oziroma primera Farrokhzadeh v Novi Ljubljanski banki tudi ustanovitev podružnice moskovske univerze Lomonosova v Kopru,« je takrat zapisala avtorica tega prispevka. »Imamo tudi Putingate ob ruski kapelici v času bojkota Rusije. Nekdo nas skozi zadnja vrata pelje ven iz zveze NATO in iz EU,« pa je odlično povzeto v tvitu, kam nas pelje slovenska ali bolje jugodiplomacija. Slednji zapis je bil namreč odgovor na tvit predsednika SDS Janeza Janše po objavi informacije, da so se v dogajanje, povezano s sodbo arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško, uradno začele vpletati Združene države Amerike (ZDA). »Kaj je Trumpova administracija sporočila Karlu Erjavcu o meji − Prihajajo računi za #IranNLBgate,« je tvitnil Janša in pripel povezavo na članek o dogajanju v zvezi s sodbo arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško, v katero se bodo, kot kaže, vpletle tudi ZDA.

Erjavcu pisal Tillerson
Na slovenskem zunanjem ministrstvu (MZZ) so za Siol.net potrdili, da je minister Karl Erjavec sredi oktobra prejel pismo ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona glede mejnega vprašanja. Minister Tillerson je po navedbah MZZ ponovil že znana stališča glede mejnega vprašanja in med drugim dodal, da bodo ZDA podprle vsako rešitev meje na morju in kopnem. Ob dejstvu, da sta tako Slovenija kot Hrvaška članici EU, je izpostavil, da se ZDA ne bodo postavljale ne na eno in ne na drugo stran, ter izrazil pričakovanje, da se bosta tako Slovenija kot Hrvaška vzdržali provokativnih dejanj in konfrontacij, tudi v Piranskem zalivu, saj to vpliva tudi na regionalno stabilnost in ne samo na slovensko-hrvaške odnose.

Težko je trditi, da je čas, ko je v Ljubljano prispelo Tillersonovo pismo, naključen, saj je to prispelo, potem ko je premier Miro Cerar odpovedal predvideno srečanje s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem v hrvaški prestolnici. To je storil, potem ko je slednji v govoru pred generalno skupščino Organizacije združenih narodov (OZN) arbitražo označil za primer spodkopavanja mednarodnega prava. Uradni Zagreb že tedaj ni prikrival, da se ni pripravljen pogovarjati o načinu uveljavitve arbitražne sodbe glede slovensko-hrvaške meje, ampak le o reševanju odprtih vprašanj. Več kot očitno je bil njihov cilj, da bi odločitev arbitražnega sodišča v času pogovorov zvodenela, nato pa bi jo na enak način začela dojemati tudi mednarodna skupnost.

Rok je 29. december
Vse od odpovedi srečanja komunikacija med predsednikoma vlad poteka le prek pisem. Sredi prejšnjega meseca je Cerar pisal Plenkoviću z namenom, da bi tako slovenska kot hrvaška stran nadaljevali dialog glede uresničitve sodbe arbitražnega sodišča. S Plenkovićevim odgovorom Cerar ni bil zadovoljen, saj se ta ni niti dotaknil predloga, ki ga je ponudil Cerar glede ustanovitve skupne komisije, ki naj bi bila pristojna za reševanje konkretnih vprašanj, povezanih z razsodbo. Prejšnji mesec je sicer vlada predstavila predlog spremembe zakonodaje, ki bo omogočila vnos arbitražne razsodbe v slovenski pravni red, 29. december je namreč datum, ko se izteče šestmesečni rok za uveljavitev razsodbe.

Vidna podobnost
Pri prepričevanju Cerarja so očitno na pomoč priskočili iz ZDA, saj ob tem, ko so dejali, da se ne bodo postavljali na nobeno od strani, niso niti z besedo omenili arbitražne razsodbe in pomena spoštovanja te, s čimer so sporočili, da bodo ZDA podprle vsako rešitev določitve meje, ki jo bosta državi sprejeli sporazumno, in dodali, da morata državi delovati skupaj in hitro. Kot lahko vidimo, gre za veliko podobnost z retoriko sosednje Hrvaške.
Omeniti je treba, da pri komentiranju pisma ameriškega zunanjega ministra ameriško veleposlaništvo ni spomnilo na pomen spoštovanja sodbe, ki jo je arbitražno sodišče razglasilo v Haagu. Spomnili so, da morata obe državi članici Evropske unije in Nata rešiti dvostransko vprašanje meje, in izrazili prepričanje, da jima bo to uspelo. Slovensko zunanje ministrstvo Tillersonovo pismo razume kot odziv na Erjavčevo stališče, ki ga je v začetku julija izrazil v pismu, v katerem je ZDA pozval, da z odločnejšo držo stopijo na stran spoštovanja mednarodnega prava. Neizpodbitno dejstvo je, da hrvaška stran glede arbitražnega vprašanja nima podpore v Evropski uniji, razen pri Poljski, zato se ta intenzivno usmerja proti ZDA.

Opozarjali smo
Kot že večkrat se bomo tudi tokrat spomnili na pisanje o arbitražnem sporazumu v Demokraciji. Januarja 2011 smo opozarjali, da ima hrvaška stran vse od osamosvojitve popolnoma isto, premočrtno politiko pri zasedanju slovenskega ozemlja. Predvsem je pohitela z dokončno zasedbo slovenskih ozemelj na kopnem, ki jih je hrvaški strani naklonil sporazum Drnovšek-Račan. Gre za ozemlja, kot so Hotiza, Bela krajina, Snežniški gozdovi in slovenski zaselki ob Dragonji. Slovenska stran se je v strahu pred Hrvati vedno odzivala medlo in popustljivo, saj je vedela, da bi hrvaška stran vsak incident izkoristila za ustavljanje slovenske poti v Evropsko unijo, nato pa tudi v schengensko skupnost. Potem ko je slovenska stran schengensko mejo zakoličila v prid Hrvaški, je za Hrvaško ostala nerešena le še razmejitev na morju. Zamejitev hrvaškega ribolovnega območja po sredini Piranskega zaliva je bilo logično nadaljevanje hrvaškega doslednega odrivanja spornega območja proti severu. Da so bili pri svojem početju učinkoviti, ni bilo treba posebej poudarjati.

Celoten članek si preberite v današnji Demokraciji.

nazaj na vrh