V reviji Demokracija preberite: Razumeti islam in džihad!

Koran protest Koran protest

Tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji je izrazil nezadovoljstvo s slovenskim prevodom knjige Razumeti islam in džihad. Avtor je po njegovem mnenju kot konvertit pristranski, predstavljana knjiga pa naj bi bila nespoštljiva in celo sovražna do islama in muslimanov.

Konec januarja so v prostorih Družine predstavili slovenski prevod knjige Razumeti islam in džihad avtorja Nabeela Qureshija. Knjiga odgovarja na številna vprašanja v zvezi z islamom, džihadom, vzponom Islamske države in islamskega terorizma. Rdeča nit avtorjevega razmišljanja, ki se vleče skozi vso knjigo, pa je, ali teroristična dejanja res odsevajo religijo islama.

Religiolog Drago Ocvirk, ki je knjigo prevedel v slovenščino, je na predstavitvi knjige pojasnil, da se je odločil za prevod te knjige, ker je ozadje močno strokovno, napisana pa je poljudno za širše bralstvo, ki ga verstva, še posebno islam in vprašanje nasilja, zanima. Knjiga je narejena tako, je dejal Ocvirk, da nakazuje odgovore na vprašanja, ki si jih vsi postavljamo: kaj je džihad v resnici, kdo so pravi muslimani, je islam dejansko »religija miru« in morda najpomembnejše, kako naprej?

Predstavitve knjige se je udeležil tudi tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić, ki pa je zavzel odločno odklonilno stališče do knjige. Za začetek je dejal, da »tukaj ni v vlogi advokata islama«, saj je po njegovih besedah »islam tako velik«, da bo preživel tudi knjige, kot je ta, ki je bila predstavljana. Knjigo je ocenil kot pristransko, delo, ki je bilo po njegovem napisano z veliko frustracije. Uvodno Porićevo izvajanje so kasneje zapisali tudi na spletni strani Islamske skupnosti, kjer menijo, »da knjige, ki želijo predstavljati islam kot nasilno religijo, ne prispevajo k sožitju in medverskemu spoštovanju. Knjiga je v osnovi skrajno populistična, izkorišča globalno retoriko o islamu za podhranjen knjižni trg, džihada ne obravnava vsestransko, avtor se v svojih trditvah ne sklicuje na vire in namerno ne upošteva zgodovinskega konteksta, ki je prežet s številnimi družbeno-političnimi dogajanji«. Na spletni strani Islamske skupnosti je tudi Porićeva izjava, ki jo je podal na predstavitvi, češ da Qureshijeve knjige ne priporoča »v branje kot resno literaturo, na podlagi katere bi si želeli spoznati islam in koncept džihada«. Porić je tudi izrazil začudenje, da se je založba, kot je Družina, sploh spustila v izdajo takšne knjige, kot je Razumeti islam in džihad. Sprašuje se, kako to, da so med 250 naslovi knjig, ki se nanašajo na islam, izbrali prav to knjigo. Po njegovem mnenju je knjiga sovražna do islama in po njegovem mnenju so v Družini z njeno izdajo »ravnali v nasprotju s papežem Frančiškom, ki poziva k strpnosti in dialogu med verami«. V tem uvodnem delu predstavitve je tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji tudi dejal, da je avtor knjige konvertit iz islama v krščanstvo in kot tak seveda pristranski v obravnavi in primerjavah svoje nekdanje in svoje nove vere. Rekel je, da bi on lahko naštel celo vrsto katoliških konvertitov v islam, ki prav tako negativno gledajo na svojo nekdanjo vero in favorizirajo svojo novo versko usmeritev (avtor knjige Qureshi se sicer ni spreobrnil v katoliško vero, ampak v protestantsko). Porić je rekel, da seveda on nasprotuje terorističnim napadom, kakor jim nasprotuje tudi Islamska verska skupnost v Sloveniji, ker je »islam religija miru«. Trdil je, da je islam veliko bolj umirjen oziroma miroljuben od krščanstva. Dejal je, da je na primer Stara zaveza Svetega pisma po njegovem mnenju veliko bolj nasilna, kot je islam.

 

Širjenje vere z mečem

Glede Porićeve ostre kritike na račun knjige pa je Ocvirk dejal: »Karkoli se je reklo v času komunizma na račun vernikov, so se ti čutili napadene. Karkoli se zdaj reče v zvezi z islamom, ki ne gre v predstavo, ki jo hočejo dati muslimani, je pač reakcija in nezadovoljstvo. Ni konec sveta, če zgodovinsko vemo, da je bil Mohamed ne samo verski genij, ampak tudi politični in vojaški. Vzpostavil je državo, ki so jo njegovi nasledniki razširili od Inda do Španije, širili pa so se z odlično organizirano vojsko. Tudi Mohamed je s sabljo združil arabska plemena in s sabljo počistil kristjane in jude na Arabskem polotoku.«

Na žalost Ocvirk in Porić nista med predstavitvijo navedla nobenega konkretnega primera iz knjige, da bi navzočo javnost razsvetlila, kateri del avtorjevega pisanja se jima zdi sporen oziroma kaj v predstavljeni knjigi se jima ne zdi sporno. V pomanjkanju razjasnitve s strani strokovnjakov je torej prepuščeno laikom, da si ustvarijo mnenje, kaj naj bi bilo tisto, kar je sporno oziroma moteče. Morda je pri tem nestrinjanju »kritičen« naslednji odstavek:

V tem poglavju vidimo torej, kako je neverjetno razsežen obseg vojskovanja postal nova norma za džihad. V stihih 9,38−39 grozi Koran muslimanom, da bodo kaznovani, če se ne bodo vojskovali: »O, vi, ki verujete, zakaj se tako težko odtrgate od tal, ko vam je rečeno: 'Pojdite v boj na Allahovi poti!' Mar imate raje ta svet kot onstranstvo? Toda užitek na tem svetu je prava malenkost v primerjavi z onstranstvom. Če ne boste odšli, vas bo On boleče kaznoval in vas zamenjal z drugim ljudstvom, vi Mu ne morete nič škodovati. Allah zmore vse.« Muslimanom je potemtakem dobesedno ukazano, da morajo bojevati džihad. »Pojdite naprej v boj, če ste slabo ali težko opremljeni, in borite se s svojim imetjem in življenjem na Allahovi poti! To je, če veste, bolje za vas« (9,41). Koran se obrne na Mohameda in mu pravi, da se noben pravi musliman ne bo izogibal džihadu. »Tisti, ki verujejo v Allaha in Poslednji dan, tebe ne prosijo za dovoljenje, da se bojujejo s svojim imetjem in življenjem« (9,44). Stih 9,49 gre celo še dlje, ko pravi, da ljudi, ki se izogibajo džihadu, že obdaja džehenem, pekel. Tu je pomembno dojeti koranske besede. Muslimanova pripravljenost, da se poda v džihad, razkriva, ali človek zares verjame v islam ali ne. To je zato, ker so rezultati džihada samo dobri. Bodisi da človek pridobi vojni plen, kar je dobro, bodisi da ga doleti mučeništvo, kar zagotavlja večno srečo (9,52). Tisti, ki se ne podajo v džihad, se razkrinkajo kot hinavci. Koran pogosto razpravlja o hinavcih kot o posebni vrsti ljudi, ki navzven kažejo verovanje v islam, a so v resnici lažnivci. To je pomembna vrsta ljudi in k njej se bom vrnil v 7. vprašanju. Glede tistih, ki gredo v boj, je stih 9,111 samoumeven in bistven za razumevanje prihodnjih izpeljav džihada. »Allah je od vernikov odkupil njihove duše in imetje v zameno za raj. Oni se borijo na Allahovi poti, ubijajo in so sami ubiti. [...] Kdo bolje drži svojo obljubo od Allaha? Zato se veselite kupčije, ki ste jo sklenili, kajti to je mogočen uspeh.« Tisti, ki se vojskujejo in umrejo na Alahovi poti, so naredili dobro kupčijo. Če umrejo, so si zagotovili raj. Po Koranu se mora pravi musliman tega veseliti. To je odrešenjski dogovor, ki je pripravljal silovitost prvih muslimanskih osvajanj. Na račun tega stiha bodo kasnejši muslimani govorili, da »meč izbriše grehe« (Ibn Mubarak, Kitab al Jihad / Knjiga o džihadu). Potemtakem ni presenetljivo, da so, kot je splošno znano, prvi muslimanski bojevniki govorili, da si bolj želijo smrti kakor pa njihovi sovražniki življenja. Verjeli so namreč obljubi Korana. Deveta sura, to zadnje pomembno poglavje Korana je muslimane poganjalo v vojskovanje brez jasnega izida in podžigalo željo, da se borijo do smrti. V takšnem stanju duha so muslimani v 150 letih po nastanku islama v celoti osvojili tretjino tedaj znanega sveta.

Celoten članek preberite v reviji Demorkacija!

Bogdan Sajovic

nazaj na vrh