V reviji Demokracija: Mag. Andrej Aplenc: Naš volilni sistem je kriv za to, da je bilo in je pri nas marsikaj narobe!

Andrej Aplenc Andrej Aplenc Foto: Urban Cerjak

Andrej Aplenc se je rodil leta 1930 v ljubljanski meščanski družini. Vzgajali so ga v narodno zavednem duhu. Po drugi svetovni vojni v času informbiroja je bil obtožen destruktivizma. Obravnavali so ga kot stalinistični element. Pri osemnajstih letih je bil zaprt in bil dvakrat na Golem otoku. Po vrnitvi na »svobodo« je bil nekaj časa študent v Ljubljani, zatem pa je emigriral v Združene države Amerike. Tam je diplomiral iz strojništva, opravil magisterij in bil vse svoje poklicno življenje zaposlen v Ameriki. V Slovenijo se je vrnil, da je lahko sodeloval na plebiscitu decembra 1990. V času Demosa je bil imenovan za generalnega direktorja Slovenskih železarn. S svojo malo ekipo je preprečil prodajo železarn finančni družbi z Bermudov. To prodajo je želela izpeljati prva Drnovškova vlada. Od takrat deluje v civilni družbi. Dolga leta je bil direktor Zavoda za oživitev civilne družbe. Bil je tudi programski svetnik na RTV Slovenija. Je član Društva političnih zapornikov in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Je avtor knjige Prodaja Slovenije. Če bo vse po sreči, bo letos pri naši založbi izšla njegova nova knjiga o neuspešni slovenski tranziciji.

Gospod Aplenc, naj začneva z Združenimi državami Amerike, kjer ste preživeli precejšen del svojega življenja. Kako primerjate ameriške in slovenske politike?

Oboji so ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Je pa razlika v domoljubju. Vsi ameriški republikanci in demokrati postavljajo nacionalne interese na prvo mesto, medtem ko pri nas ta tako imenovana levica dela za svoje ali pa za tuje interese. Menim tudi, da imajo ameriški člani kongresa in senata veliko večjo odgovornost do  svojih volivcev kot pa poslanci pri nas, in njihova mnenja tudi upoštevajo. Tam je običajno, da navaden volivec pokliče urad svojega kongresnika ali senatorja in mu izrazi svoje mnenje. Res pa je tudi, da tam ni tako kot pri nas, ko je lahko nekdo izvoljen v državni zbor s 300 glasovi, nekdo, ki jih je dobil 1000 ali več, pa ne. Naš volilni sistem je kriv za to, da je bilo in je pri nas marsikaj narobe.

Veliko je bilo o tem že povedanega, a vseeno, kako si razlagate Trumpovo zmago na predsedniških volitvah?

V Ameriki je retorika v politiki neprimerno pomembnejša kot pri nas, o tem sem že pisal za Demokracijo. Menim, da je Barack Obama dvakrat dobil volitve predvsem zaradi svojega izredno izbrušenega daru govora, da ne omenjam druge politike. V ZDA to volivci cenijo. Donaldu Trumpu je pa uspelo z do sedaj politično neznanim načinom govora, ki je pritegnil predvsem tiste, ki se čutijo zapostavljene in ogrožene zaradi globalizacije in izgube delovnih mest. Teh pa je v ameriški družbi in industriji veliko.

Pri nas na žalost retorika v politiki ne pomeni veliko, čeprav je tudi res, da nimamo politika, ki bi govoril tako kot nekateri na Zahodu. Edina izjema je Janez Janša, njegov govor na Mali gori leta 2005 je primerljiv z najboljšim, kar lahko slišite na Zahodu. Edini, ki je tudi vsebinsko govoril tako, je bil pokojni predsednik SAZU dr. Jože Trontelj.

Novi ameriški predsednik Donald Trump je samo v prvem tednu po nastopu mandata podpisal sedemnajst izvršnih ukazov. V nasprotju s številnimi drugimi politiki, ki pred volitvami veliko obljubljajo, se je po nastopu funkcije očitno resno lotil uresničevanja svojih predvolilnih zavez.

To je res, res pa je tudi, da je pred leti tudi Obama podpisal primerljivo število izvršnih ukazov, takoj ko je postal predsednik. To ni tako presenetljivo, vendar pa mora glavne predvolilne obljube vsak predsednik speljati prek kongresa in senata kot zakone. To predsedniku Trumpu ne bo zelo težko, saj ima večino v obeh predstavniških domovih. To pa ni nič posebnega, tako je tudi v Evropi, kjer imajo vladne stranke večino tudi v parlamentu.

Največ prahu je dvignil njegovizvršni ukaz za zavarovanje države pred radikalnimi islamskimi teroristi. S tem je za 90 dni prepovedal vstop državljanom sedmih muslimanskih držav v ZDA. Kaj menite o tem ukrepu?

Prahu je tu res precej, vendar je bil ta ukaz že nekoliko modificiran. Gre za osebe, ki so bile na poti v ZDA in ki so potem obtičale na letališčih. Sedaj je to urejeno, gre pa, kot ste dejali, za začasen ukaz. Kako bo potem, bomo pa videli. Lahko pa ta ukrep razumemo tudi kot odgovor na ukaze, ki jih vojaško vodstvo islamske države ISIS daje tujcem v svojih vojaških vrstah zaradi porazov, ki so jih utrpeli. Ti so: vrnite se v svoje države in tam izvršujte teroristične napade. Najnovejše je to, da je zvezni sodnik v državi Washington začasno ustavil ta izvršilni ukaz. Na razplet tega pravnega vprašanja bo treba še počakati.

Mnogi se sprašujejo, zakaj na ta seznam ni vključil tudi Savdske Arabije, iz katere je prišlo največ napadalcev 11. septembra 2001 …

To je dobro vprašanje, a nanj nimam odgovora. Sicer pa je bilo to vprašanje postavljeno tudi v ameriških časopisih in tudi tam ni bilo odgovora.

V nekaterih mestih v ZDA potekajo protesti proti Trumpu. Na kalifornijski Univerzi Berkeley je zaradi predavanja urednika desnega portala Breitbart News Mila Yiannopoulosa prišlo do nasilnih protestov levičarskih skrajnežev. Verjetno zato, ker je bil Yiannopoulos nedavno kritičen do študentskih kampusov, ki so ob Trumpovih ukrepih proti migrantom napovedali, da bodo ponudili zatočišče študentom, ki nimajo urejenih dokumentov za bivanje v ZDA. Zakaj tak revolt do drugače mislečih? In to v državi, kjer je svoboda govora še posebej cenjena!

Ne vem, ali so tam bili levičarski skrajneži, menim pa, da je teh skrajnežev v Sloveniji veliko več kot v ZDA. Protesti so v ZDA nekaj običajnega prav zato, ker je tam svoboda govora ustaljena ustavna pravica in je zelo cenjena, ne pa kot pri nas, kjer so bili zbori civilne družbe pred sodiščem uradno označeni z vsemi psovkami, »ljudske vstaje« pred nekaj leti pa so bile uradno čisto v redu, čeprav smo tam videli sovražni govor in plakate z napisi Vse v Hudo jamo in Vse na Goli otok pa lutke z obrazi opozicijskih politikov, obešene z mariborskih mostov. V ZDA so študenti izražali solidarnost s tujimi študenti, ki so tam začasno, lahko da so bili glasni, niso pa nikogar pošiljali v koncentracijska taborišča ali na morišča.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

Metod Berlec

nazaj na vrh