V reviji Demokracija: Doktor prava Miro Cerar podlo nad slovensko ustavo!

  • Napisal  Gašper Blažič
Kdo je Miro Cerar? Kdo je Miro Cerar? Foto: Matic Štojs Lomovšek/Demokracija

Kdo je Miro Cerar? Predsednik vlade z doktoratom pravnih znanosti je namreč nedavno snel še zadnjo masko in javno podprl škandalozno spremembo ustave, s katero vladajoča večina spreminja pravila za nazaj. A kot kaže, ta sporni projekt najbrž niti ne bo uspel.

Sedaj tudi zadnjim naivnežem postaja jasno, da se »velika zmaga« Mira Cerarja in njegove SMC leta 2014 ni zgodila po naključju oz. zaradi volje ljudi, pač pa je Cerar samo uradnik, ki vrača uslugo botrom, po izteku mandata pa bo najverjetneje končal na smetišču zgodovine, saj ga botri ne bodo več potrebovali. Leta 1963 rojeni sin telovadca in odvetnika Miroslava Cerarja ter pravnice, sedaj že pokojne Zdenke Cerar, ki je kot generalna državna tožilka izjavila, da »vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje«, se bo po končani politični karieri težko vrnil tudi na pravno fakulteto, saj je v zadnjem času s svojimi stališči tako glede migranta Ahmada Šamija kot tudi spreminjanja ustave v zvezi s financiranjem šolstva povsem poteptal slovenski pravni red.

Cerarjev meteorski vzpon

V življenjepisu predsednika vlade lahko beremo, da je leta 1987 diplomiral iz prava, njegova diplomska naloga pa nosi naslov »Pravno varstvo blagovnih znamk«. Mentor je bil profesor Krešimir Puharič, sedaj predavatelj na Evropski pravni fakulteti, za diplomsko delo pa je Cerar prejel nagrado dr. Slavka Zoreta, ki jo je takrat podeljevalo Društvo za Združene narode za SR Slovenijo (sedanji predsednik društva je profesor Bojko Bučar).

Torej se je Cerar v diplomski nalogi ukvarjal z avtorskim pravom, a pri tem je tudi nekaj ironije – ko je leta 2014 ustanovil Stranko Mira Cerarja (kasneje se je preimenovala v Stranko modernega centra), je s tem uveljavil kratico SMC, ki je že prej (neformalno) pripadala salezijanskim mladinskim centrom, ustanovam torej, ki so v našem prostoru navzoče praktično že od prihoda salezijancev (katoliška redovna skupnost, ki jo je v 19. stoletju v Torinu ustanovil duhovnik sv. Janez Bosko, apostol zapuščene mladine) na slovenska tla.

Očitno je bila nagrada dobra osnova za nadaljevanje Cerarjeve akademske kariere, saj je kasneje napredoval do mesta profesorja na ljubljanski pravni fakulteti, vključil pa se je tudi v razprave o pravnih vprašanjih v zvezi z dogajanjem v slovenski pomladi (proces proti četverici, nastanek nove ustave). Nazadnje je postal sekretar ustavne komisije, leta 1990 je sodeloval pri nastanku ustavnega predloga, ki so ga oblikovali na gradu Podvin (t. i. podvinska ustava).

Leta 1993, ko je končal z magistrskim študijem (naslov magistrske naloge je Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, mentorja sta bila univerzitetna profesorja Marjan Pavčnik in Anton Perenič), je postal zunanji svetovalec državnega zbora za ustavna vprašanja. Šest let kasneje je doktoriral z disertacijo »(I)Racionalnost modernega prava«. Čeprav je bil v glavnem profesor na fakulteti, pa ga je poklicna pot zanesla tudi v svetovanje odvetniški pisarni razvpitega Mira Senice, nekaj let pred vstopom v politiko pa je hodil po Sloveniji in veliko predaval o etiki (med drugim v sklopu izobraževanj ob koncu tedna v organizaciji Socialne akademije). In seveda tudi mastno služil.

A v javnosti mu je pred »usodnimi« volitvami pred dobrimi tremi leti uspelo zgraditi imidž strokovnjaka za ustavno pravo brez izrazitega političnega profila ne glede na to, da je bila njegova mati Zdenka Cerar v drugi polovici devetdesetih let generalna državna tožilka in nato v Ropovi vladi ministrica za pravosodje, kasneje tudi podpredsednica LDS. Verjetno je predvsem družinski izvor pripomogel k meteorskemu vzponu Mira Cerarja mlajšega. Spomnimo: tudi Stane Dolanc je v drugi polovici šestdesetih letih politično napredoval predvsem na račun svoje tete Lidije Šentjurc.

druzabno srecanje stranka smc 3 obletnica zbiljsko jezero 26 maj MS 6

Cerarjev lažni »liberalizem«

Politično agendo sedaj že propadlih liberalnih demokratov je Cerar očitno »uspešno« prenesel v SMC, in sicer v smislu lažnega liberalizma. V soboto, 2. decembra, je Cerar na Twitterju zapisal: »Kot liberalci se moramo boriti proti tistim, ki namenoma sejejo strah, in jim vsak dan odločno pokazati, da delajo narobe.« No, dodal je tudi angleški prevod, v katerem je zapisal: »We are their Kryptonite«.

Kaj točno je mislil s tem, ve sam – morda si je ta izraz sposodil iz filmov o Supermanu, kjer zunajzemeljski mineral kriptonit predstavlja šibko točko »jeklenega moža«. Misel je bila sicer izrečena v okviru kongresa evropske politične skupine ALDE v Amsterdamu konec prejšnjega tedna. ALDE naj bi združevala liberalne stranke v evropskem parlamentu, vanjo pa sodi tudi slovenski evroposlanec Ivo Vajgl, nekdaj visok funkcionar LDS.

A kakorkoli že, Cerarju je še najbolj inteligentno odgovoril publicist in ekonomist Bernard Brščič: »Naj nekdo Cerarju razloži, da značilnosti liberalizma niso kabinetni konkubinat, pravno rokovnjaštvo, onemogočanje zasebnega šolstva ...« Kakorkoli že, Cerarjevo postavljanje z liberalizmom se je zgodilo v zanj povsem neprimernem času, razen če se ima za liberalca v ameriškem pomenu besede – tam so »liberalci« dejansko levičarji in socialisti, s čimer so bliže demokratski kot republikanski opciji. V slovenskem primeru bi Cerar veljal kvečjemu za »vulgoliberalca«.

Spomnimo: ko so nekaj mesecev pred volitvami leta 2004 (tisto leto je zmagala SDS) ustanovili Zbor za republiko, je bil eden glavnih razpravljavcev tudi filozof in profesor Tine Hribar, dolgoletni član kroga Nove revije, ki se je kasneje znašel v nenavadni španoviji s Kučanovim svetovalcem Zdenkom Roterjem (doktorskim mentorjem Spomenke Hribar!), ki pa ga je ob izidu najnovejše Roterjeve knjige »Pravi obraz«, ki predstavlja nadaljevanje knjige »Padle maske« iz leta 2013, precej kritično ocenil. Hribar je tisto leto, ko je zelo kritično ocenjeval vladavino LDS zaradi nepietetnega pristopa do žrtev komunističnih pokolov, uporabil naziv »vulgoliberalizem«, čeprav ni bilo povsem jasno, ali je šlo tudi za odmev na nekatere nastope tedanjega ideologa LDS, mednarodno uveljavljenega filozofa Slavoja Žižka.

Nekaj je jasno: »vulgoliberalizem« se zagotovo ne ujema s temeljnimi postulati klasičnega liberalizma, ki poudarja svobodo konkurence, prosti trg, manjšo davčno obremenitev, manj birokracije in predvsem vladavino prava. Toliko bolj pa se ujema s t. i. poznim socializmom (ta izraz je v eni od svojih novejših knjig uporabil nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel) in tovarišijskim kapitalizmom (to sintagmo je izvirno uporabil Bernard Brščič). V nobenem primeru se Cerar torej ne more hvaliti, da je liberalec, vsaj ne v klasičnem pomenu in v smislu teoretikov, kot sta bila denimo Milton Friedman in Friedrich A. von Hayek, ali državnikov, kot sta bila britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan.

No, morda pa je Cerar liberalen v svojem etičnem delovanju – veliko je predaval o etiki in o njej govoril tudi pred volitvami, a se je izkazalo, da prisega predvsem na etični relativizem in poljubnost. Očitno mu podlago za moralno delovanje predstavljajo bolj razvpiti misleci, kot sta denimo Niccolo Machiavelli in Peter Singer. In seveda stari dobri klasiki svetovnega socializma Karl Marx in Vladimir Iljič Lenin.

Med legalnostjo in legitimnostjo

Kot smo že omenili, je Cerar svojemu strokovnemu renomeju na področju prava in ustave v mesecu novembru slovenski in svetovni javnosti sporočil, da oblast lahko spremeni ustavo, kakor ji pač ustreza, da ima le dovolj veliko večino...

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh