Udbovec Zdenko Roter in hudičev advokat Tine Hribar z novimi lažmi nad žrtve komunističnega genocida

  • Napisal  Franci Donko
Knjiga Pravi obraz Knjiga Pravi obraz Foto: arhiv Demokracije

Najnovejša udbovska propaganda Zdenka Roterja Pravi obraz, Neizbrisna znamenja resničnosti s spremno besedo Tineta Hribarja nadaljuje zaroto molka zoper v genocidu pokončane žrtve komunistične revolucije, ki marsikje še danes leže kakor živali, zagrebene na več kot 600 odkritih krajih komunističnega genocida nad idejnimi nasprotniki.

Razkritje, ki se ga Roter in Hribar tako zelo bojita, da ga skušata s prikrojenimi zgodbicami o dobrodušnem obrazu Udbe in komunizma čim bolj nevtralizirati, bi razgalilo najbolj mračno jedro komunistične oblasti, ki visi nad nami ves povojni čas, vse do danes.

Zdi se, da skušata Roter in Hribar prikriti ali vsaj zamegliti tisto njeno skrivnost, ki je komunistična oblast ni smela izdati, ker se je v njej skrivala vsa njena moč nad slovenskim narodom. Teror, strahoviti teror, ki se ni ustavil niti pred najbolj grozljivim dejanjem: genocidom nad lastnimi ljudmi.

Kdo je v resnici Zdenko Roter?

Roter, ki se v zadnji udbovski izpovedi prikazuje v luči skorajda humanitarnega delavca, je bil v resnici velik sadist, kar nam potrdijo osebni zapisi svetniškega škofa Antona Vovka, ki je bil žrtev njegovega dolgotrajnega maltretiranja.

Spomnimo se dnevniškega zapisa Roterjevega obiska pri hudo opečenem škofu Vovku v bolnišnici po zažigu v Novem mestu (20. 1. 1952). Volk je zapisal: »Že prvi teden je prišla k meni dvakrat OZNA, in sicer Zdenko Roter, menda podpolkovnik. Mučil me je z vprašanji ... Zahteval je že prvič OZNAR suknjo ožgano, kolar in kovček oziroma prevleko kovčka, da dožene analiza, s čim je bilo to oblito. Od zahteve ni odnehal. Ko mu na škofiji tega niso hoteli izročiti, me je mučil v istem tednu še enkrat in moral sem dati pismeni nalog, naj te predmete za preiskavo izročijo. Izročili so jih, a vedel sem naprej, da jih nazaj ne bo. Marca sem jih pismeno terjal od Zdenka. Prišel je 10. marca sam k meni na škofijo in mi je rekel: ‚Predmetov ne morete dobiti nazaj, ker so bili dani v tako ostro analizo, da so enostavno razpadli!‘« (V spomin in opomin, ur. B. Otrin, str. 225) 

Zgodba Kočevskega roga: primer nepredstavljive okrutnosti zoper nemočne ljudi, med katerimi so bili ranjenci, noseče ženske in otroci

Roterjeva zavajanja dandanes z lahkoto ovržemo, saj je zločinskost komunističnega zločina nad lastnim narodom dodobra razkrita, preiskovala jo je tudi znamenita Pučnikova komisija za raziskovanje povojnih pobojev, dr. Pučnik pa je na temo Množičnih povojnih pobojev takole zapisal: »Najbolj pretresljiva so grobišča v kočevskih jamah. Deloma zato, ker leži v njih gotovo največ umorjenih Slovencev, deloma pa tudi zato, ker je bil sam postopek pobijanja izredno grozovit in nečloveški. Neizpodbitno dejstvo je, da so v kraške jame metali tudi žive in težko ranjene ljudi, da so bili mnogi zgolj lažje ranjeni ali celo poškodovani in da so v jamah bili obsojeni na počasno umiranje od žeje in lakote. Pričevanja živih, ki so se rešili iz tega pekla, povedo o bistvu komunistične ideologije veliko več kakor najbolj znanstvene analize tega sistema. Povedo, da so imeli komunisti enak odnos do človeškega življenja kot Hitlerjevi nacisti. Povedo, da so tudi oni zlorabili državo za uničevanje lastnih državljanov.«

Po opravljenih raziskavah in zbranih dokazih naj bi bilo v Kočevskem rogu pobitih več deset tisoč ljudi, od tega okrog 40.000 Hrvatov, okrog 6.000 slovenskih domobrancev in veliko število ljudi drugih narodnosti, tudi Nemcev. Večino  tistih, ki so raje tvegali svoje življenje, kot da bi se odpovedali svojim idealom, ki so bili Bog, narod in domovina, so iz Vetrinja prek Jesenic pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih razvrstili, pri čemer je uvrstitev v kategoriji  B in C pomenila skoraj zanesljivo usmrtitev.

Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje, od tam pa večinoma ponoči v gozdove Kočevskega roga. Poveljnik roških likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, odgovoren krvoločni politični komisarki Milji, kasneje prepoznani partijski funkcionarki Milki Planinc, ki je bila v osemdesetih letih celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Žrtve niso umirale samo pod partizanskimi streli, ampak tudi po zverinskem mučenju, ki presega človeško domišljijo

Kljub zaroti molka, ki traja vse do danes, s čimer se Zdenko Roter ponaša tudi v zadnji knjigi, pa so nekateri morilci v skrajni duševni stiski le spregovorili. Pred pričami so izpovedali, da so žrtve pogosto obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kožo. Odrte dele telesa so natirali s soljo, mučeni so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami, ki so jim rekli »specialisti«, končali, so žrtvam odrezali še lasišče, odrto kožo pribili na drevesa, žrtve pa pustili umirati v grozljivih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je izdajalski britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil podivjanim Titovim komunistom.

Raziskovalec povojnega genocida nad Hrvati Zoran Božić je na podlagi spremljanja aktivnosti 11. dalmatinske brigade 26. dalmatinske divizije prišel do pomembnih podatkov o izvrševalcih likvidacij v Kočevskem rogu. V drugi polovici maja 1945 je v enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo »banditov«. Z obljubo bogate nagrade so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani in jih razvozili do težko dostopnih krajev.

Božić piše, da se je pri množičnem pokolu najbolj »izkazala« ženska, komisarka Milja: »Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja'«. Po navedbi priče je osebno izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Komunistična »končna rešitev« vprašanja drugače mislečih je povzročila 600 množičnih morišč, zaradi katerih na pravico čaka na tisoče še živečih svojcev in zverinsko poklanih ranjencev, vojnih ujetnikov, repatriirancev in aretiranih civilistov, pogosto celih družin.

Vrhovno sodišče daje legitimnost protipravnim pobojem

V lanskem govoru na osrednji slovesnosti v Kočevskem rogu je o našem odnosu do resnice in nerazrešeni narodovi travmi govorila dr. Helena Jaklitsch. Izpostavila je neomajno ljubezen pobitih do domovine in pogum, s katerim so se fantje in možje borili za svoj narod. »Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim,« je dejala dr. Jaklitscheva.

Raje so tvegali svoje življenje, kot da bi se odpovedali svojim idealom, ki so bili Bog, narod in domovina, je dodala. Tako so po njenih besedah vsem vzor zvestobe veri, ki je bila najmočnejša takrat, ko so umirali, ter ljubezni do domovine, ki jo sedaj vodijo in uničujejo tisti, ki je niso hoteli. »Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, zavirajo njen razvoj ter zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim,« je poudarila.

Dodala je, da zgroženo opazuje, kako vrhovno sodišče daje legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces,»v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, ki jih izvaja Islamska država«. Po njenem prepričanju je težko imeti rad tako zlorabljeno državo.

In kje so danes za povprečnega Slovenca Bog, narod in domovina?

Upam da ne predaleč, kajti sodobni roterji in hribarji nas pospešeno vodijo v nekakšno reprizo že videnega, ko človeško življenje ni več sveto, ko družina ni več družina, ko je ljubezen do domovine le pojem za nestrpnost, zato nam je trden temelj še bolj potreben.

Franci Donko

nazaj na vrh