Na današnji dan pred štirinajstimi leti se je poslovil dr. Jože Pučnik

  • Objavljeno v Fokus

11. januarja 2003 je v Nemčiji za posledicami infarkta umrl oče slovenske pomladi dr. Jože Pučnik, sicer znan kot disident, sociolog ter državnik. S svojo odločnostjo in daljnovidnostjo je vplival na številne akterje, ki so v prelomnih letih gradili slovensko državo.

Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevci pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. Po končani osnovni šoli se je vpisal na mariborsko gimnazijo, kjer se je zaradi kritičnega razmišljanja o obstoječem komunističnem sistemu prvič znašel pod represijo, zato ni smel opravljati mature po redni poti. Leta 1958 je bil zaradi pisanja v Reviji 57 obsojen na devet let zapora, vendar predčasno izpuščen, nato pa je s kritičnim člankom o kmetijstvu v reviji Perspektive dobil še dve leti zapora. Po odhodu iz zapora se je znašel v družbeni izolaciji, najbolj tragično pa je bilo, da je bila tudi intelektualna elita povsem prestrašena. Prav tako pa je ostal tudi brez potrdila o diplomi. Odšel je v Nemčijo in začel znova. V sedemdesetih letih je v Nemčiji najprej diplomiral in nato doktoriral iz družbenih ved, postal je celo univerzitetni predavatelj. V osemdesetih letih se je znova začel vključevati v javno življenje v Sloveniji s članki v Novi reviji, med drugim tudi v 57. številki Nove revije, kjer so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Tudi z njim si je nakopal jezo partijske vladajoče elite tako v Ljubljani kot v Beogradu.

Leta 1989 se je po upokojitvi v Nemčiji dokončno preselil v Slovenijo, kjer je bil tudi med ustanovitelji Socialdemokratske zveze Slovenije, kasneje je postal tudi njen predsednik. Konec leta 1989 so se demokratične stranke povezale v koalicijo Demos, sam pa je bil izbran za vodjo Demosa. Leta 1990 je tudi kandidiral na volitvah za predsednika predsedstva, vendar je v drugem krogu izgubil z nekdanjim šefom CK ZKS Milanom Kučanom. Vse do padca Demosove vlade spomladi 1992 ni imel formalne funkcije, v prvi Drnovškovi vladi pa je postal podpredsednik vlade. Na državnozborskih volitvah konec leta 1992 je bil izvoljen za poslanca Socialdemokratske stranke, že v naslednjem letu se je umaknil z vrha stranke, nasledil ga je Janez Janša. V mandatu 1992-1996 je vodil parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala s komunističnimi zločini po končani drugi svetovni vojni.

Po koncu poslanskega mandata se je umaknil iz aktivne politike, še vedno pa je pisal kritične pisne prispevke, med drugim tudi za Demokracijo. V svojih člankih ter intervjujih je bil kritičen do tranzicijske levice, zlasti do Milana Kučana in dr. Janeza Drnovška. Od leta 1999 je bil častni predsednik SDS. Umrl je 11. januarja 2003 v Nemčiji, pokopan pa je v svojem rojstnem kraju Črešnjevec. Skupaj z bratom Ivanom, ki je bil prav tako pomemben člen Demosa kot soustanovitelj Slovenske kmečke zveze ter zagovornik delovanja SKZ v Demosu.

Pučnikov obsežen politični in znanstveni opus je zajet ter obravnavan v različnih knjigah (denimo zbornik Pučnikova znanstvena in politična miselnost, Zbrana dela dr. Jožeta Pučnika, itd.) ter v biografski knjigi »Pučnik« (dr. Rosvita Pesek). Po njem je poimenovan tudi Inštitut dr. Jožeta Pučnika ter ljubljansko letališče, še vedno pa čaka, da bo tudi slovenska prestolnica po njem poimenovala trg ali ulico. Navsezadnje mu je bilo posthumno podeljeno tudi državno odlikovanje.

Ob tem objavljamo še zapis mag. Mojce Inkret, ki je bil izvirno objavljen na spletni strani SDS:

Mag. Mojca Inkret: Spominjamo se slovesa dr. Jožeta Pučnika

Na današnji dan obeležujemo 14. obletnico, odkar nas je zapustil velik domoljub in državnik dr. Jože Pučnik. Pred štirinajstimi leti bi morala Slovenija obstati in se pokloniti velikemu Slovencu, ne pa, da se je to takrat skoraj prezrlo. Vsi, ki nam ni vseeno za slovenski narod in prihodnost v Republiki Sloveniji, se zavedamo, da nas je takrat zapustil človek, ki si je močno prizadeval za boljši jutri slovenskega naroda.

Dr. Jože Pučnik je bil človek z veliko začetnico. Kljub vsem preizkušnjam, ki jih je doživel s strani jugoslovanske in komunistične oblasti, se je v Slovenijo vrnil z enim samim namenom - zaradi borbe, da bi Slovenke in Slovenci začeli živeti življenje, ki si ga zaslužijo. Dr. Jože Pučnik se je v prvi vrsti zavzemal za »majhnega« človeka, za njegov boljši jutri. Seveda z ustanovitvijo DEMOSA ni želel, da se stare politične elite v novi državi vtihotapijo v vsako poro naše družbe, ampak, da se ljudje, ki so delovali proti dobrobiti »majhnega« človeka izločijo iz našega življenja, saj lahko le tako postanemo uspešen narod. Dr. Jože Pučnik je bil nedvomno velik človek, k snovanju boljšega jutri za Republiko Slovenijo je bil pripravljen prisluhniti vsakomur, prav tako je bil vesel pomoči vsakega. Velikokrat je v tej želji pozabil tudi, da nekateri želijo s svojim udejstvovanjem škoditi njegovim nazorom in so se v to snovanje boljšega jutri vključili z željo po lastnih koristih.

Zaradi tega je bil v najožjih krogih velikokrat kritiziran, a je vsakomur povedal, da kljub vsemu moramo stremeti k boljšemu jutri za Slovenke in Slovence ter da lahko vsak prispeva kaj dobrega za prebivalce tega bisera pod Alpami. Dr. Jože Pučnik se je boril za majhnega človeka in njegovo dostojno življenje. Takšna politična, etična in moralna načela bi tudi danes morali imeti vsi sindikalni zaupniki v boju za pravice majhnega človeka. Poprej navedena načela so v upanju po lastnih interesih pri teh ljudeh premnogokrat pozabljena in neupoštevana. Dejansko se danes v borbi za pravice delavskega ljudstva dogaja ravno tisto, proti čemur se je dr. Jože Pučnik v svojem udejstvovanju v slovenski politiki in snovanju lastne države tudi boril.

Danes, po štirinajstih letih od žalostnega dne za sleherne zavedne Slovenke in slehernega zavednega Slovenca se ponovno dogaja, da so v ospredju sindikalnega boja koristi posameznikov ter političnih in kapitalističnih nomenklatur, spoštovanje delavskih pravic ter pravic majhnega človeka pa je postavljeno v »drugi plan«. V državi mora biti človek ponosen na svoje delo, ki ga opravlja, za to mora biti pošteno in ustrezno plačan. Z vsem naštetim bo z veseljem in odgovornostjo ustvarjal in gradil pošteno ter prijazno domovino. Tako bo pokazal spoštovanje in poklon vsem državnikom in nosilcem javnih funkcij, ki so se borili za pošteno in pravično Republiko Slovenijo ter so želeli odstraniti dejavnike, ki so uničevali majhnega človeka. To si le-ti skupaj z dr. Jožetom Pučnikom tudi zaslužijo, saj moramo na teh temeljih graditi svoja prizadevanja, da bodo ljudje v Sloveniji končno zaživeli življenje, ki si ga zaslužijo, ki so ga ustvarjali in ga še ustvarjajo skozi čas.

Preberite več...

Polomija v Dražgošah

Psihotično* spominjanje Dražgoške bitke in ostalih dogodkov iz mitološke zgodovine NOB. V zadnjem obdobju se vrstijo obletnice z veliko pompoznostjo, ki jih  skrbno pokrivajo vsi mediji. Govorci govorijo o junaštvih partizanov in blatijo izdajalce »belogardiste«, ki naj bi bili sodelovali z okupatorjem in celo prisegli Hitlerju. Meni pa so navajana dejstva žalostno potvarjanje zgodovine in eden  glavnih vzrokov prepada, ki ga še nismo uspeli zasuti s spravo.   

Preberite več...

Jurij Pavel Emeršič: Pozaba in spomin

  • Objavljeno v Fokus

Zgodovinarji imamo veliko opravka z letnicami. V zadnjih dneh sem razmišljal, katerih obletnic se bomo spominjali v prihajajočem letu. Takoj sem se spomnil nekaterih pomembnih bodisi za svetovno bodisi slovensko zgodovino. 500. obletnica reformacije, 100. obletnica Majniške deklaracije in preboja na Soški fronti, 60. obletnica smrti velikega arhitekta Jožeta Plečnika … Noben dogodek pa ni bolj usodno zaznamoval naše zgodovine kot revolucija v Rusiji v novembru 1917 (zaradi različnih koledarjev imenovana oktobrska revolucija).

Preberite več...