Na "spravni" slovesnosti sami člani stranke SD, revolucionarne parole in zadnji šef CK ZKS Milan Kučan

  • Objavljeno v Fokus

Dobili smo spomenik žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanih dogodkov. Seveda se krvavi bratomorni revoluciji, kjer je brat moril Slovenca brata, po novem reče “dogodek, povezan z vojno”. Na kongresnem trgu v Ljubljani se je zbrala vsa levičarska politična smetana. Od Tanje Fajon, Dejana Židana, Mirana Potrča, Matjaža Hana, Majde Potrate, Vlaste Nussdorfer, Milana Brgleza, Mira Cerarja pa vse do Zorana Jankovića in Milana Kučana.

Preberite več...

Barbarska mentaliteta borčevske zveze

Zadnji konec tedna sem se mudil na otoku Krku, natančneje v Malinski, samo nekaj kilometrov od kraja, kjer je pokopan slovenski teolog in škof na Krku dr. Anton Mahnič, ki je celo za nekatere slovenske katoličane še vedno »šiba božja«. Pravzaprav je bilo nenavadno, če rečem, da sem bil na duhovni obnovi, in to v hotelu s štirimi zvezdicami. A drugače preprosto ne gre, saj je bila to šestnajsta duhovna obnova v tem hotelu, voditelj pa tudi tokrat eden najbolj znanih in nenavadnih hrvaških duhovnikov – to je Zlatko Sudac, doma iz Vrbnika, kraja, ki ga sicer najbolj poznamo po znamenitem vinu (vrbniška žlahtnina), nekoliko manj pa po tem, da sta novo mašo v Vrbniku pela tudi brata Bozanić (Anton, župnik župnije Omišalj, in njegov brat Josip, nadškof kardinal v Zagrebu).

Za kakšnega manj poučenega katoličana bi utegnila biti izkušnja seminarja na Krku tudi travmatična – ne samo zato, ker je v petek Zlatko Sudac pretresen povedal, da nas čakajo zelo resni časi (omenil je, po svojem daru preroštva, celo možnost jedrske vojne), pač pa tudi zato, ker se je večkrat v zadnjem delu dvorane, kjer je potekalo dogajanje, slišalo skoraj živalsko vpitje, značilno za obsedence z demoni. Šlo je za pet deklet, ki so bile tako ali drugače zaznamovane z okultizmom, manifestacije delovanja hudih duhov pa so nakazovale strah in bes teh istih demonov, da se doba njihovega parazitiranja na duši in telesu teh nesrečnic zaključuje. Nekaj podobnega sem doživel oktobra 2005 v Kančevcih na seminarju, ki ga je takrat vodila indijska redovnica s. Margaritha Valappila.

Če kdo torej misli, da je delovanje demonov zgolj neko »srednjeveško sranje«, se krepko moti. Še več, sodobni čas laicizma in sekularizma prinaša vedno več primerov demonske obsedenosti in tudi vedno težje oblike le-te. Izgon Boga iz našega javnega življenja ter versko-duhovna brezbrižnost, ki se krepi premo sorazmerno z dvigom stopnje (materialne) blaginje je pač prinesel poplavo praznoverja, vraževerja, okultizma in ezoterike, na zunanjem področju pa tudi pritisk islama na vrata Evrope. Demoni vedno prihajajo tja, kjer je duhovno prazen prostor. Iz Svetega pisma je celo znan pouk o tem, da če je od nekod izgnan in najde hišo (tj. dušo) sicer urejeno, vendar prazno in nezaščiteno, privzame še sedem demonov, hujših od sebe, in tako je s človekom še hujše kot prej. Nič drugače ni pri demonih, povezanih s totalitarnimi ideologijami, ki so na slovenskih tleh sejale zlo – še zlasti to velja za komunizem.

Na to sem se spomnil, ko sem prebral zelo žolčen, a ne presenetljiv odziv Zveze združenj borcev za vrednote NOB na projekt spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani. Seveda je bilo jasno, da bo ZZB ta projekt odklonila, češ nikoli nočemo biti izenačeni z »izdajalci«. Pustimo ob strani dejstvo, da je spomenik žrtvam po eni strani res problematičen, saj predstavlja nekakšen (gnil) kompromis več nasprotujočih se strani, podobno kot polovičarsko reševanje izkopa iz Barbarinega rova. Toda v obeh primerih je borčevska zveza (pravzaprav njen vrh) dala zelo jasno vedeti, da od svoje zvestobe revoluciji ne namerava odstopiti niti za milimeter in da ji celo za trivialne poskuse narodne sprave dejansko »dol visi«. Z drugimi besedami: mi (komunisti) smo tu gospodar, mi smo zmagovalci in se nismo dolžni z nikomer spravljati – gorje premaganim! To pa je pravzaprav le nadaljevanje tega, kar je leta 1972 povedal Stane Dolanc: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi mi, komunisti na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Kadar naletim na kakšno debato v zvezi z drugo svetovno vojno na slovenskih tleh, nikoli ne pozabim povedati, da tu ni šlo za partizansko-domobransko bratomorno vojno, še manj pa za levo-desni spopad, pač pa za spopad med civilizacijo in barbarstvo. In komunizem je bil pač na strani barbarstva, tako kot ideologije tujih okupatorjev. Nasledstvo KPS, zbrano v borčevski zvezi, zato skuša svojo barbarsko mentaliteto prikriti tako, da s prstom še vedno kaže na krivdo protirevolucionarne strani, bojda zaradi »narodne izdaje«, nikoli pa ne povedo, koliko je bilo v resnici tistih, ki so z okupatorjem sodelovali prostovoljno (in teh je bilo v resnici zelo malo). Nikoli tudi ne problematizirajo denimo kakšnega Slovenca v nacistični uniformi (denimo Odilo Globočnik), vedno pa bodo tisočkrat prekleli škofa Rožmana. Te iracionalne ihte seveda ni mogoče razložiti drugače kot s tem, da je borčevska zveza očitno nekakšna izpostava političnega satanizma, nekateri njeni vidni predstavniki pa s svojimi sovražnimi nastopi vzbujajo vtis obsedencev z demoni. V svoji trmoglavi zvestobi barbarski mentaliteti so pravzaprav vredni pomilovanja in ne obsodbe. Morda bi veljalo zanje zmoliti kakšen očenaš.

Dejstvo pa je, da tudi naša država potrebuje duhovno prebujenje. Smo namreč v zelo negotovih časih. Podoben diskurz, kot ga poslušamo in beremo pri borčevski zvezi, v zadnjih časih slišimo tudi s strani turškega »sultana« Erdogana. Kar pa ni več hec, saj Turki dejansko napovedujejo novo vojno Evropi. Zgodovinska izkušnja pa nas uči, da je krščanska Evropa uspešno odbila tudi veliko močnejšega nasprotnika – predvsem zaradi moči molitve. Spomnimo se bitk proti Turkom pri Lepantu, pa pri Dunaju, Sisku... Evropa, takšna kot je sedaj, te bitke ne more dobiti, lahko pa jo dobi, če se vrne k Bogu in opravi s svojimi lastnimi demoni.

Preberite več...