Kavarna Hayek: Sedem tipov levičarjev v Sloveniji

  • Objavljeno v Fokus

Slovenija je prestreljena z levičarji, so povsod. A obstajajo različni tipi. Tako sem se pred dnevi spomnil na tekst kolumnista portala Depo Danijala Hadžovića in njegovo klasifikacijo različnih tipov levičarjev izpred dveh let. In da ne bom odkrival tople vode, si bom od njega sposodil pet tipov levičarjev, dodal dva svoja in prilagodil Sloveniji. Delitev na desnico in levico se namreč spreminja od države do države, pač glede na demokratično tradicijo in razmer v družbi. Pred vami je tako sedem tipov levičarjev v Sloveniji in kratek opis, kako jih prepoznate.

Tip št. 1: Jugonostalgik

Gre za najbolj razširjen tip levičarja v Sloveniji. Zanimivo je, da je med njimi veliko mladih, tudi takih, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji, zato zanje ni jasno, ali so imeli izkušnjo s časovnim strojem ali se zgolj napajajo z zgodbami starejših jugonostalgikov, ko nosijo zastave z rdečo zvezdo in druge komunistične simbole. Ta tip je sicer lahko povsem simpatičen, ob njem se samo nasmehnemo, če ne bi bil popolna zguba in škodljiv. Kakršnakoli razprava z jugonostalgikom je povsem odveč, kajti argumenti, dejstva in statistični podatki, ki mu jih lahko ure in ure navajate, so popolnoma brez pomena od njegovih lastnih izkušenj z življenjem v Jugoslaviji, najbolj popolni in najbolj dovršeni državi na svetu vseh časov. Po njegovem (ali bolje rečeno, tako kot se spomni jugonostalgik) je bilo vse od vseh, ni bilo socialnih razlik, stanovanja so bila družbena, delo si imel zagotovljeno, prenočil si lahko na klopci v parku, ne da bi se bal za svojo varnost (čeprav ni jasno, zakaj bi tam spal, ko pa si imel zastonj stanovanje), v družbi sta prevladovali pravičnost in enakost in tako naprej. Na teh frazah se začne in konča vsak pogovor z njim, to je doseg njegove komunikacijske sposobnosti.

Če želite jugonostalgiku dokazati, da je bila blaginja (če tistemu sploh lahko rečemo blaginja, prej revščina) v Jugoslaviji le nekaj večja kot v Romuniji, da je bila Češkoslovaška celo pred Titovo državo, da je Jugoslavija v 80. letih prejšnjega stoletja de facto bankrotirala, da ni logično, da so ljudje bodisi bežali iz države bodisi iskali delo v Nemčiji, ko pa naj bi bila Jugoslavija bogata država z visokim standardom in da je njegov spomin po vsej verjetnosti posledica halucinacij ali neuresničenih sanj v mladosti, vas bo, ne da bi dosti razmišljal, obtožil, da se del klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistične elite, ki kleveta Tita, najboljšega voditelja na svetu, ki razširja laži o najboljši državi na svetu, ki želi ropati in tlačiti delavski razred.

Priporočljivo je, da se resnih debat z jugonostalgikom izogibate, ker je vsaka debata popolnoma brezupna. Ko se ga bo napil in vam bo razlagal svoje seksualne izkušnje s potrebnimi kapitalističnimi »švabicami« v gozdičku v okolici Poreča ali na razbeljenem kamenju na Pagu leta 1975, zgolj kimajte z glavo in potožite, da vam je žal, da tudi vi niste tako uživali.

Kje jih najdemo? Na partizanskih proslavah, na predvolilnih zborovanjih SD in ZL, v bifejih urbanih središč, kabinetu predsednika vlade in predsednika države, v ZZB NOB.

Tip št. 2: Kaviarec

Kaviarec ima precej značilnosti vseh tipov levičarjev, a z bistveno razliko. Je precej dobro podkovan z znanjem, pred imenom običajno stoji mag. ali dr. Je vpliven in ugleden član družbe, ne zapade v kolektivno evforijo in se ne udeležuje zborovanj, ki so namenjena širokim množicam. Nasprotno. Sam sebe ima za nesporno avtoriteto, katerega dolžnost je razsvetljevanje neumnega naroda. Težava je, ker ljudje veliko bolj poslušajo ali verjamejo Blažu Švabi iz Modrijanov ali gledajo prsato La Toyo, kot pa njegova visokoleteča in intelektualno dovršena sporočila. Tudi med študenti njegova predavanja o socializmu kot družbi prihodnosti in njegovo znanstvo z Jürgenom Habermasom ne naletijo na ustrezen odziv, ker jih bolj zanima večerna zabava, zato so zafrustrirani, kar se kaže tudi navzven v obliki gnojnih turov po telesu, zabuhlosti obraza in podočnjakov.

Sicer so dobro privezani na državni jasli, drug drugega hvalijo v medijih, si med seboj podeljujejo nagrade in priznanja ali pa si med seboj podajajo kakšne neumne študentke, ki se jim ne da študirati. In če med študenti slučajno zablesti kakšna marksistična zvezda, jo bomo že jutri lahko videli v vlogi asistenta pri priljubljenem profesorju ali kot novo zvezdo kolumnistov v enem izmed MSM.

Kje jih najdemo? Na FDV in Filozofski fakulteti, socioloških inštitutih, v nevladnih organizacijah, medijih, kulturnih združenjih.

Tip št. 3: Kruhoborec

So salonski levičarji, ki se od tipa kaviarcev ločijo, da pred svojim imenom običajno nimajo mag. ali dr., niti nimajo ugledne službe na kakšni od fakultet, kljub temu so solidno teoretično podkovani in trosijo neumnosti o zlobnem neoliberalnem kapitalizmu. Običajno so zaposleni v javnem sektorju (tu so pristali, ker so nezaposljivi v zasebnem sektorju), za katerega menijo, da je gonilo razvoja vsake države. Menijo, da imajo vso pravico, da jemljejo drugim in dajo sebi. So proti fiskalnemu pravilu, trdijo, da država ustvarja delovna mesta, ne pa gospodarstvo, in menijo, da so za svoje delo premalo plačani.

Z njimi težko razpravljaš, ker kljub argumentom, ki jih daješ, jim ne prideš do konca. Na vsako vprašanje imajo bolj ali manj neumen odgovor. Ko goreče govorijo o zadružništvu, krožnem gospodarstvu in samoupravljanju podjetij ter jih pozoveš, naj svoje ideje udejanjijo v praksi, te obtožijo, da si fašist in proti socialni državi. Ko zaneseno govorijo po mobilnem telefonu ali tipkajo po tablici in opaziš, da gre za najnovejši in najdražji kapitalistični tehnološki izdelek, ki so ga skupaj sestavili za mizerno plačo delavci nekje na Kitajskem, ter ga opomniš, da prav s tem podpira izkoriščanje »človeka po človeku«, te obtožijo, da si kapitalistični plačanec, ki tako ali tako nič ne razume, nato pa dodajo, da to sploh ni izdelek, ampak pripomoček za osveščanje in povezovanje enako mislečih ali za nadzor podjetnikov.

Kje jih najdemo? V javnem sektorju, v nevladnih organizacijah, humanitarnih društvih, inštitutih in zavodih, ki jih financirajo davkoplačevalci.

Tip št. 4: Varuh

Gre za parazite, ki so dojeli in ugotovili, da so veščine prodajanja megle, ki so jih pridobili s študijami o neenakosti spolov, migracijah in socialne izključenosti še kako dobičkonosne, če le obstaja dovolj veliko število bedakov, ki sprejemajo tovrsten piar in ga doživljajo kot pomembnega za družbo.

Za razliko od jugonostalgikov, so varuhi vseh mogočih pravic usmerjeni v prihodnost. Varuh je kozmopolit in SJW, ki se v imenu drugih žrtvuje, da na svojih ramenih nosi križ, ki so ga z denarjem polepili razni skladi EU in posamezna ministrstva, da bi v primitivno in zaostalo Slovenijo prinesel sapo človekovih, ženskih, transeksualnih, homoseksualnih, rastlinskih, feminističnih, živalskih, ekoloških, gozdnih, vodnih, zračnih, vesoljskih, gorskih in še na milijone drugih pravic, ki so, kakopak, splošne človekove pravice.

Čeprav politična opredelitev varuha človekovih pravic ni toliko posledica jasnega svetovljanstva, kot donosnega sledenja svetovnim trendov, bo sam zase rekel, da je empatični levičar, ker se mu vse, kar je povezano z narodom, vero, tradicijo in drugimi srednjeveškimi slabostmi, gabi in ker je vse to, seveda, desničarsko. Po potrebi in občasno kritizira neoliberalni kapitalizem in multinacionalne korporacije, kako delujejo proti malemu človeku. A ne zato, ker bi vedel o čem govori, ampak zato, ker je »fancy« in »in«.

Kje jih najdemo? V nevladnih organizacijah, medijih, marginalnih političnih strankah, na FDV, Filozofski fakulteta in Fakulteti za socialno delo, na agencijah, ki so specializirane za proizvodnjo in prodajanje megle.

Tip št. 5: Skandinavec

Eden bolj zabavnih tipom levičarja, ki je nagnjen k ignorantstvu. Običajno gre za sindikaliste, ki imajo srce na pravi, levi strani, a kljub vsemu kažejo določen odklon od komunizma. Zasebno podjetništvo jim je sicer v redu, a le, če je pod strogim nadzorom države, ki preprečuje, da bi njegovo dušo dušila zavist, ki jo povzroča pohlepni sosed, ki je nesramno bogat in si drzne pred svojo hišo parkirati porsche cayenna. Zato imajo rešitev, ki sliši na ime Skandinavija. Od tod tudi ime tega tipa levičarja.

Skandinavske države so ideal socialne države in socialne pravičnosti. Tam na severu ti ni treba delati, da bi živel dobro, saj država tistim, ki veliko zaslužijo, veliko jemlje in prerazporedi drugim. Človek bi rekel, da država zate skrbi od zibelke do groba. In »skandinavci«, ki imajo pred očmi skandinavske države pred 40 ali 50 leti, bi to radi preslikali v Slovenijo. Težava je, da Slovenija nima niti približno potrebnega akumuliranega kapitala, da bi tak sistem vzdrževala. Poleg tega so tudi skandinavske države že zašle v krizo (na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja) in od takrat naprej so precej reformirali svoj sistem. No, sindikalisti v skandinavskih državah še vedno vidijo ideal socialne države, kjer država o vsem poskrbi za tebe.

Kje jih najdemo? Pri sindikatih, v SD in ZL, v kabinetu predsednika vlade, v tovarniških kuhinjah, na centrih za socialno delo, na Fakulteti za socialno delo, med migranti.

Tip št. 6: Antifa

Gre za radikalne levičarje, ki jih vodijo najvišji cilji socialne pravičnosti, enakosti in mešanje Delamainovega konjaka z lokalnim sadjevcem. V življenju niso prebrali knjižice s petdesetimi stranmi, a vedo, da živijo v skrajno nehumanem in nepravičnem svetu, kjer vlada diktatura kapitala. Zato so Antifa odločeni, da tej kapitalistični zveri prerežejo vrat. Navdih za svoje početje najdejo v verzih alternativnih in manj znanih underground bendih, ki s herojskim in neartikuliranim kričanjem v mikrofon sporočajo resnico o svetu, v katerem živimo.

Ta tip levičarja nikoli v življenju ni imel želje, da bi kaj naredil v življenju, tudi za osebno higieno mu ni mar. Čas zabija v bifejih in klopcah v parkih, kjer kot študent, ki že deset let študira sociologijo in ima nič (0) dni delovne dobe, sedi oblečen v majico s podobo Che Guevare, v roki ima 2-litrsko steklenico cenenega vina in zvitek kanabisa, ki ga je kupil z denarjem, ki ga je ukradel upokojenim staršem ali babici. In tak sanja, da se bodo nekega dne delavske množice osvobodile kapitalističnih oklepov ter krenile na lov za buržuji in nacionalističnimi kačami. So antiglobalisti. Od časa do časa skuša organizirati zborovanje in protest, kjer udeležencem, ki jih običajno ni za število prstov obeh rok, kriči levičarske parole. Cinik bi rekel, da njihova ideološka prepričanja uplahnejo tisti hip, ko v rokah občutijo večjo vsoto denarja, ki so ga zaslužili z delom. Ampak, poglejmo realno, kdo bo te ljudi sploh zaposlil.

Kje jih najdemo? V mestnih parkih, underground klubih, na Metelkovi, tudi v parlamentu, na shodih v podporo migrantom.

Tip št. 7: Kristjan

Za razliko od drugih levičarjev, ki so zapriseženi ateisti, tip levičarskega kristjana (krščanski socialist) hodi v cerkev, podpira žensko duhovništvo in ne nasprotuje gejevskim porokam, zelo so naklonjeni tudi multikulturnosti, saj menijo, da morajo biti kristjani do migrantov sočutni in da je njihova dolžnost, da odprejo svoje srce in svoje denarnice. So goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška, ki pridiga o socialni pravičnosti, prerazdelitvi bogastva in poziva svoje ovčice, naj medse sprejmejo begunce, ki pridejo v njihove države po boljše življenje.

Čeprav živijo na videz mirno in skromno življenje, si nadvse želijo moči in ugleda, tudi za ceno, da se odpovedo tipu kristjana in preidejo v drug tip levičarja. O delavstvu govorijo skoraj lirično, ciljajo na socialno pravičnost in povzdigujejo v enakost, a ko pride ta tip levičarja v situacijo, ko mora dati prednost ali vplivnemu človeku ali povsem običajni osebi, se odloči za tistega, ki ima večjo moč od njega. V tem pogledu so tipični „kolesarji“, ki se klanjajo tako cerkveni kot posvetni oblasti in tlačijo navzdol.

Kje jih najdemo? V cerkvah, med duhovščino in škofi, v parlamentu, vladnih službah in javnem sektorju, sem in tja kakšnega ulovijo v bordelu.

Originalen tekst Hadžovića si lahko preberete tukaj.

Vir: Kavarna Hayek

Preberite več...

Mag. Roman Vodeb: SAZU v primežu ideologije

  • Objavljeno v Fokus

Getoizirano Društvo za teoretsko psihoanalizo Analecta – v lasti ga imajo levi filozofski oligarhi – mi redno pošilja vabila na raznorazna predavanja; nekatere so celo zanimiva. Včasih se kakšnega od takih – vselej tudi levo-enoumnih “izobraževanj” – celo udeležim. Nad večino obupam …

Preberite več...

Dr. Andrej M. Poznič: Užaljeni poraženci

  • Objavljeno v Fokus

Zmaga Donalda Trumpa je presenetila vse. Najhujše pa je prizadela vso svetovno levičarsko srenjo, ki je živela v prepričanju, da je edino zveličavna vodilna sila. Po odzivih, ki jim ne moremo uiti, saj se v njihovi premoči v svetovnih medijih ni spremenilo nič, vidimo, da so resnično užaljeni, marsikdaj obupani, pretreseni in da se odzivajo iracionalno, t.j. čustveno na izgubljene volitve. Resnično se zdi, da se jim je podrl svet, ki so ga tako vneto gradili in za katerega so bili prepričani, da nismo več daleč, ko se bo do konca uveljavil.

Preberite več...