Bizarno: Slovence veliko bolj skrbijo vrnjeni pokljuški gozdovi kot pa preplačan drugi tir

  • Objavljeno v Fokus

Včeraj sem za tiskano izdajo Demokracije pisal članek, ki se nanaša na aktualne politične okoliščine projekta »drugi tir« (ta članek si boste lahko prebirali od jutri naprej v tiskani izdaji Demokracije). Kot je znano, je Forum 21 prejšnji teden skupaj s svetom za civilni nadzor nad projektom drugi tir organiziral javno razpravo, kjer so udeleženci pretakali krokodilje solze zaradi »sfaljenega« projekta TEŠ 6, ki velja za enega najbolj potratnih projektov v naši novejši zgodovini. Zato bi bilo potrebno bolje nadzirati gradnjo drugega tira, da ne bi prišlo do podobnih težav, ki bi lahko naredile novo veliko luknjo v proračunsko vrečo.

Da, prav ste prebrali: Forum 21 na takšen način skrbi za slovensko blaginjo – če seveda verjamete v palčke. A vedno je potrebno izrečene besede, še zlasti tiste, ki jih izreče forumski vodja Milan Kučan, razumeti med vrsticami ter odkriti njihov skupni pomen. Precejšen del slovenske javnosti se verjetno sedaj meče na trepalnice pred nekdanjim partijskim šefom, češ da mu ni vseeno za usodo Slovenije ter blaginje njenih prebivalcev. Toda če pomislimo, da je Forum 21 eno najmočnejših slovenskih omrežij, ki temelji na hierarhičnosti t. i. udbomafije (izraz si je sicer izmislil arhitekt Edvard Ravnikar v devetdesetih letih in je še vedno aktualen) in da bodo verjetno za projekt drugega tira (tako izgradnjo kot nadzor) poskrbeli kar člani tega omrežja, zadeva takoj dobi drugačen pomen. Mimogrede: Kitajci bi lahko drugi tir v kratkem času zgradili za okoli 400 milijonov evrov, naši strokovnjaki so vrednost projekta pred leti ocenili na 700 milijonov, zadnja ocena pa je vrtoglavo narasla na kar milijardo in štiristo milijonov evrov, kar pomeni, da je med najnižjo in najvišjo izmerjeno vrednostjo kar milijarda evrov razlike. Sedaj je na potezi stroka, da širši javnosti pojasni, od kod ta razlika.

Zakaj ni vlakov do Kopra?

Ker se sicer tudi sam prevažam z vlakom, sem danes zjutraj sprevodnika povprašal, če morda kaj ve, zakaj vlak Intercity Pohorje vozi iz Maribora samo do Ljubljane in ne do Kopra (od Ljubljane do Kopra so organizirani nadomestni avtobusni prevozi). Odgovoril mi je silno neprepričljivo, češ da ta vlak do Kopra vozi itak samo do poleti. Da, to velja za Intercity Slovenija, ne pa tudi za IC Pohorje. Odgovora torej nisem dobil. Tako kot ga nisem dobil od uprave SŽ, medtem ko je zaposlenim na SŽ celo prepovedano komunicirati z mediji. Tako da na pojasnila, zakaj je Koper odrezan od železniškega omrežja, še vedno čakam. So kriva dela na progi, je kriva preobremenjenost proge s tovornim prometom? Naši viri to zanikajo. Že tako ali tako je nenavadno, da je v lanskem letu premier Miro Cerar simbolno in na zelo pompozen način odprl prenovljeno železniško progo Pragersko-Hodoš in se za potrebe piara celo preizkusil v vlogi strojevodje. Dejansko pa po tej progi še vedno vozijo dizelski vlaki, saj je električna infrastruktura v resnici še nedokončana. Kako naj torej zaupam predsedniku vlade in njegovemu ministru za infrastrukturo, ki je na začetku mandata vehementno trdil, da Slovenija še vsaj tri desetletja ne bo potrebovala dvotirne proge od Divače do Kopra? Kako naj dojemam nenaden preobrat premierja Cerarja, ki mu je sedaj drugi tir prioritetna naloga? Je to posledica ukaza »plavega botra«? Namreč, sam sem bil še pred kratkim prepričan, da drugi tir potrebujemo, sedaj pa sem vedno bolj v dvomih, saj imam občutek, da tudi z blokado potniških vlakov do Kopra slovenski javnosti perejo možgane, da je drugi tir nujno potreben. Da je ta projekt postal vladna prioriteta, je tudi pokazatelj, da na nove predčasne volitve ne moremo računati, pač pa bo projekt drugi tir očitno postal zelo dobrodošla molzna krava za tajkune in udbomafijsko omrežje, ki bo s tem denarjem tudi financiralo predvolilno kampanjo kakšnega »novega obraza« ter instant-stranke po zgledu PS in SMC. Le kdo bo to? Morda Tanja Fajon, morda Nataša Pirc Musar, morda celo Goran Klemenčič, kdo ve?

Čisto mimogrede: ko sem danes pogledal na spletno stran Slovenskih železnic in preveril, koliko vlakov odpelje iz Kopra proti Ljubljani, sem ugotovil, da odpelje en sam vlak. Za ostale štiri pa so organizirani nadomestni avtobusni prevozi.

Od drugega tira do Pokljuke

Skratka, videti je, da cuzanje davkoplačevalskih sredstev v zasebne namene Slovencev ne skrbi toliko kot vračanje zaseženega premoženja Cerkvi. To je očitno za povprečnega Slovenca bolj pomembna tema kot pa dejstvo, da nas že ves čas tranzicije na prikrit način molzejo – potem pa se sprašujemo, od kod slabe ceste, slabo javno zdravstvo, pomanjkanje denarja za nujne projekte, itd. Da se volivci ne bi preveč spraševali o tem, je potrebno najti kakšen »opij za ljudstvo«. Pred dvema dnevoma sem pisal o tem, kako skoraj propadla političarka Alenka Bratušek jaha na zlaganih mitih o Cerkvi in njenih premoženjskih zadevah. No, takrat sem pozabil omeniti, da pobožne želje o uvedbi cerkvenega davka ter o obdavčitvi mašnih nabirk prihajajo iz istih krogov, ki tudi zagovarjajo dosledno in absolutno ločitev Cerkve od države. Hopla, tule pa nekaj ne gre skupaj! Zapriseženi antiklerikalci bi radi po eni strani ločevali Cerkev od države in jo potisnili celo v katakombe, po drugi strani pa bi radi, da država steguje tace po cerkvenem denarju. Kontradiktorno, da bolj ne bi moglo biti! Ampak zdi se, da vseh tistih, ki tovrstnim stališčem glasno ploskajo, ta kontradiktornost sploh ne moti.

Gozdovi fevdalnega izvora? Pa kje živite?

Ker pa se v javnosti znova in znova pojavljajo tudi miti o tem, da so pokljuški gozdovi, ki naj bi jih dobila Cerkev, fevdalnega izvora, velja spomniti tudi na nekatera zgodovinska dejstva. Namreč, v začetku enajstega stoletja je cesar Henrik II. prav iste gozdove podaril škofiji Brixen, torej tedanji tirolski škofiji. Šele v začetku 19. Stoletja pa je tedanja Avstrija gozdove nacionalizirala, vendar jih je leta 1838 cesar Franc II. vrnil škofiji, ta pa jih je dvajset let kasneje prodala industrialcu Ruardu. Slednji jih je že leto po nakupu prodal naprej in sicer Kranjski industrijski družbi, ki jih je imela v lasti skoraj štirideset let, malo pred koncem 19. Stoletja pa jih je prodala Kranjskemu verskemu skladu, ki je bil namenjen za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Premoženje sklada je bilo namreč sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Po propadu habsburške monarhije leta 1918 so bili gozdovi po sukcesiji preneseni na tedanjo Kraljevino SHS (kasneje Kraljevina Jugoslavija), slednja pa je dve leti pred začetkom druge svetovne vojne na njenih tleh prenesla gozdove na ljubljansko škofijo. Kraljevina Jugoslavija v nasprotju z razpadlo Avstrijo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve (kar je bila med drugim tudi posledica zapletenih odnosov s Srbsko pravoslavno Cerkvijo, ki je imela v državi znaten vpliv), premoženje Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe (prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona; pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97). Te gozdove je ob začetku okupacije leta 1941 zaplenila nacistična Nemčija, vendar s koncem vojne niso bili vrnjeni, saj jih je komunistična Titova Jugoslavija nacionalizirala. Leta 1991 se je začel denacionalizacijski postopek za omenjene gozdove, denacionalizacijski upravičenec pa je ljubljanska nadškofija kot neposredna pravna naslednica ljubljanske škofije iz leta 1941.

Alenka in njen "opij za ljudstvo"

Prav ta zgodovinska dejstva bi morala slovenska javnost upoštevati, preden bi spet padla na limanice demagoških izpadov iz vrst tranzicijske levice, predvsem Alenke Bratušek, ki se na ta način bori za svoje politično preživetje. Spomnimo: Bratuškova si želi razpisati referendum o vračanju gozdov v naravi, pri tem pa se celo sklicuje na bančno luknjo, ki naj bi jo povzročila Cerkev – zato bi se morala slednja po njeno odpovedati denacionalizacijskim zahtevam, kar naj bi bila zamena za škodo, ki je bila povzročena preko poslovanja mariborske nadškofije. Še zlasti hinavsko pa je, da je Bratuškova kmalu po svoji izvolitvi za predsednico vlade obiskala sveže izvoljenega papeža Frančiška (očitno so diplomatski kanali dobro delovali), sedaj pa za potrebe svojega političnega preživetja širi demagogijo. Prav zato je pomembno, da se tovrstne laži tudi javno razgali – tudi zaradi tihega ropanja slovenskega proračuna s strani omrežij, ki na račun tovrstnih »opijev za ljudstvo« lahko brez večje panike opravljajo svojo umazano raboto.

Preberite več...

Bizarno: rdečo zvezdo kombinirali z znakom Slovenske vojske, Kučan pa znova pljunil državi v obraz

  • Objavljeno v Fokus

V včerajšnji oddaji Odmevi (TV Slovenija) je bil med drugim objavljen tudi prispevek o srečanju poveljnikov Teritorialne obrambe. Voditelj oddaje Igor E. Bergant je uvodoma povedal, da je 20. novembra minilo 48 let od ustanovitve Teritorialne obrambe. »Slovenske vojske pravzaprav,« je pristavil. Posnetek prispevka si lahko ogledate tule.

Kot je dejal Bergant, so se v Radovljici včeraj sestali poveljniki pokrajinskih štabov TO iz leta 1991, srečanja pa sta se udeležila tudi tedanji poveljnik republiškega štaba TO general Janez Slapar in tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan kot vrhovni poveljnik. Bergant je ob tem še pripomnil, da je Slovenska vojska na to praznovanje preprosto – pozabila.

Kot je v prispevku poročala Marjeta Klemenc, je bila Teritorialna obramba ustanovljena 20. novembra 1968, kar je bil odgovor na tedanjo invazijo Sovjetske zveze v Češko-slovaško socialistično republiko (ČSSR). Vendar pa je postala slovenska narodna vojska, ki se nikoli ni povsem podredila JLA. V izjavi za TVS je Slapar dejal, da je največji pečat TO dal general Rudolf Hribernik-Svarun, ki je bil poveljnik TO SRS med leti 1974 in 1977. Ni bila pa to klasična vojska, kar je v izjavi priznal tudi tedanji poveljnik dolenjske pokrajine Albin Gutman (kasneje je postal tudi poveljnik republiškega štaba in nato tudi prvi mož Slovenske vojske).

Kdo ima »pokvarjen zgodovinski spomin«?

No, zanimivo je, da je na srečanju, ki ga je očitno organizirala že nekaj časa zlorabljena in zmanipulirana Zveza veteranov vojne za Slovenijo, spregovoril Milan Kučan, ki je med drugim omenil tudi »pokvarjen ali, če hočete, prirejen zgodovinski spomin«. »Resnično obžalujem, da se je v spomin na tisti čas naselilo toliko ideološke in politične navlake,« je na tem srečanju med drugim dejal zadnji šef CK ZKS.

Prisoten je bil tudi predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič, sicer nekdanji poveljnik štaba Slovenske vojske in kasneje tudi svetovalec sedaj že nekdanjega predsednika republike dr. Danila Türka, ki je nedavno kljub porazu v OZN tam predaval o vodi in človekovih pravicah. Lipič je v izjavi za nacionalno televizijo dejal, da mora vsaka vojska mora spoštovati svoje korenine, ker če tega ne spoštuje, potem nima prihodnosti. Gutman pa je še dejal, da imamo vsako leto težave, kdaj je nastala Teritorialna obramba in kdaj Slovenska vojska. A dokler bomo Slovenci obstajali, bomo imeli te razprtije, je še pristavil. No, ob tem naj spomnimo, da je bil v zadevi Patria tudi Gutman na zatožni klopi skupaj z nekdanjim obrambnim ministrom Karlom Erjavcem, a sta bila oba oproščena, medtem ko je pravosodje hotelo uničiti osamosvojitvenega obrambnega ministra Janeza Janšo ter nekdanjega poveljnika brigade MORiS Antona Krkoviča. Poveljniki TO pa so srečanje sklenili z mislijo, da nas »naše delo združuje in ne razdvaja«.

TO počastil tisti, ki jo je razorožil!

Kdor nekoliko bolje pozna novejšo slovensko zgodovino, se bo seveda grenko nasmehnil ob toliko zgodovinskih potvorbah, ki jih je Kučan začinil še s svojo povsem sprevrženo izjavo o »pokvarjenem zgodovinskem spominu«. Prav Kučan je bil namreč tisti, ki je leta 1990 omogočil razorožitev Teritorialne obrambe, vendar mu za to dejanje očitno ne bo nihče sodil, kajti generalno državno tožilstvo je nedavno zavrglo ovadbo proti Kučanu in članom predsedstva, ki so podpisali razvpito Deklaracijo za mir, ni pa poslalo sklepa o tem ovaditelju (Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve), kar pomeni, da se slednje ne more pritožiti. O tem sta prejšnji teden na tiskovni konferenci v prostorih VSO spregovorila predsednik združenja Aleš Hojs in odvetnik Radovan Cerjak.

TO kot obujena partizanska vojska

A vrnimo se k omenjenemu srečanju, ki je potekalo v Radovljici. Očitno ne po naključju, saj se na območju te občine nahaja Center za obrambno usposabljanje Poljče (v tem objektu je novembra 1990 Demos sprejel odločitev za plebiscit), prav tako pa je bil nekdanji radovljiški župan Janko S. Stušek (povezan z LDS ter SD) tudi eden od pokrajinskih poveljnikov TO leta 1991. Nenavadno je namreč, da so tisti, ki bi morali zgodovino TO ter Slovenske vojske najbolj poznati, tako manipulirali z dejstvi. Namreč, leta 1968 je bila ustanovljena Teritorialna obramba, vendar za vse jugoslovanske republike (ter pokrajine) in ne samo za Slovenijo. Res pa je, da so nekateri razočarani partizani s tem dobili zadoščenje, ker je bila leta 1945 ukinjena slovenska partizanska vojska, ki je postala del nove jugoslovanske armade pod vodstvom Josipa Broza Tita. Omenjena komunistična vojska je malo kasneje dobila naziv JLA, bila je urejena centralistično, njen poveljujoči jezik pa je bil srbski. Ustanovitev TO po republikah (ter po občinah in delovnih organizacijah) je bila predvsem posledica nove obrambne strategije, saj je bilo potrebno ob morebitnem nenadnem vdoru sovražnika na jugoslovansko ozemlje aktivirati čete, ki bi na določenem teritoriju takoj odgovorile z ognjem in sovražnika nevtralizirala. Enote TO so bile tako neke vrste pomožne enote JLA, saj so jih vodili oficirji JLA, medtem ko so bili pripadniki TO vojaški rezervisti. Res pa je, da je bila pristojnost za koordiniranje TO razdeljena po republikah, tako da se je v TO Slovenije komuniciralo v slovenščini, tudi oficirji in generali JLA, ki so TO Slovenije vodili, so bili v glavnem Slovenci. Nekakšen zaščitni znak slovenske TO je bila planinska kapa s šiltom in naušniki (izvirno so jo uporabljale planinske enote JLA), ta model se je ohranil tudi po prestrukturiranju TO v Slovensko vojsko oz. že prej, ko so enote TO dobile nove maskirne uniforme, ki pa jih je bilo premalo, zato so se v času vojne za Slovenijo uporabljale tudi stare sivo-olivne uniforme. Vse enote TO so v glavnem razpolagale le z lahkim pehotnim orožjem, poleg pušk še orožje za boj proti oklepnim vozilom ter helikopterjem, saj so bile usposobljene za taktiko partizanskega bojevanja. Že leta 1991, v času vojne za Slovenijo, pa je Slapar tudi v oddaji na TV pojasnil, da je JLA usposobljena za frontalno obliko boja, TO pa za blokado in nezmožnost uporabe tehnike. Slovenska stran je bila pri tem uspešna, ker je svoj koncept vsilila agresorski armadi.

V času socializma je bila TO torej ena od formacij oboroženih sil, na katero pa so beograjski centralisti gledali z nezaupanjem, češ da gre za nekakšno slovensko republiško armado (za razliko od TO v ostalih republikah), zanjo naj bi tedanji predsednik republiške vlade Stane Kavčič dobavljal tudi ameriško orožje (tudi to naj bi botrovalo njegovi prisilni upokojitvi ter izolaciji). JLA oz. njen vrh v Beogradu si je zato prizadeval, da bi TO čim bolj dobil pod svojo komando oz. jo preprosto ukinil. S koncem leta 1988 je JLA tudi ukinila dotedanja vojaška območja, s tem pa tudi t. i. deveto armado s sedežem v Ljubljani, ki se je združila s petim armadnim območjem s sedežem v Zagrebu. Beograd je tudi prestrukturiral štab vrhovnega poveljstva JLA v štab vrhovnega poveljstva vseh oboroženih sil Jugoslavije, kar pomeni tudi poveljstvo Beograda nad TO po republikah.

Prava slovenska vojska nastala šele s projektom MSNZ

Ko je maja 1990 Demosova vlada prevzela oblast, se je razoroževanje že začelo in armadi je uspelo pobrati okoli 70 odstotkov orožja TO, s čimer je TO Slovenije postala skoraj goloroka, prav tako tudi konceptualno ni bila pripravljena na spopad z armado (tudi če bi orožje obdržala). Zato je obrambno ministrstvo sprožilo številne ukrepe, tudi tajne, s katerimi je šele ustvarilo realno oboroženo silo, ki bo branila Slovenijo – tudi z reševanjem odnešenega orožja, z nabavo orožja (na žalost ilegalno, saj je veljal embargo na uvoz orožja v tedanjo SFRJ) ter vzpostavitvijo Manevrske strukture narodne zaščite kot oborožene sile v vmesnem času, dokler niso bile pripravljene vse potrebne ustavne in zakonodajne spremembe, ki so omogočile popolno osamosvojitev TO od JLA (vključno s preoblikovanjem oz. združevanjem občinskih štabov TO v pokrajinske). Oktobra 1990 je Slapar tako postal novi načelnik republiškega štaba TO, na kar je JLA reagirala z zasedbo sedeža TO (to je bilo seveda maščevanje starega poveljnika generala JLA Ivana Hočevarja). Enote MSNZ so bile dokončno vključene v TO, slednja pa je z vajami, kot so Premik '91 usposobljena za samostojno delovanje. Ko se je malo pred plebiscitom decembra 1990 zgodil postroj TO v Kočevski Reki, je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – Kučan se omenjenega dogodka ni udeležil – dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«. Imel je prav. Vendar je kasneje sledil političen boj za okrepitev slovenske TO, ki je naziv Slovenska vojska uradno dobila šele nekaj let po osamosvojitvi. Potrebno je bilo sprejeti proračun za obrambo (tu je šlo za las), prav tako je del politike nasprotoval slovenski obrambi s podpisovanjem Deklaracije za mir. Predvsem Školčeva LDS je tedaj zahtevala demilitarizacijo Slovenije. Leta 1991 je TO dobila tudi nov simbol, ki je danes tudi simbol slovenske vojske, s tem se je tudi znebila rdeče zvezde, ki je bila sicer zaščitni znak JLA. Prav tako se je rdeče zvezde znebila tudi slovenska milica oz. policija – tudi slednja je bila pod republiško pristojnostjo od konca šestdesetih let dalje.

Manipulacija z rdečo zvezdo že leta 1998

Kakorkoli že, »stara TO« je služila kot nekakšna struktura za vzpostavitev prave slovenske vojske, zato je skrajno bizarno, da začetek Slovenske vojske umeščajo v čas trdega komunizma. Še bolj bizarno pa je ob tej obletnici kombinirati rdečo zvezdo in znak Slovenske vojske. A to se ni zgodilo prvič – že leta 1998, ob tridesetletnici ustanovitve TO se je pojavila prav takšna manipulacija, ki jo je v tedniku Družina v rubriki »Paberkovanja« pokomentiral sedaj že pokojni izseljenski duhovnik Branko Rozman, češ da je to nekaj podobnega, kot če bi nemška vojska svoj simbol kombinirala s kljukastim križem. Skratka, Kučan je s svojo tovarišijo slovenski državnosti simbolno še enkrat pljunil v obraz.

Preberite več...

Kako sta Milan Kučan in Janez Škrabec »požlahtnila« NSi

  • Objavljeno v Fokus

Včeraj sem premierno nastopil v oddaji Hobotnica na televiziji Nova24TV. Tema je bila tokrat o Janezu Škrabcu, ki naj bi bil v Sloveniji priznan kot menedžer srednje generacije (ribniški Riko) z dobrimi poslovnimi ter političnimi zvezami v Rusiji in Belorusiji (tudi s tamkajšnjim diktatorjem Lukašenkom), v naši domovini pa je znan tudi kot ustanovni član Foruma 21, dober prijatelj Milana Kučana ter neke vrste filantrop in mecen kulture, znanosti in športa.

Preberite več...