Bizarno: rdečo zvezdo kombinirali z znakom Slovenske vojske, Kučan pa znova pljunil državi v obraz

  • Objavljeno v Fokus

V včerajšnji oddaji Odmevi (TV Slovenija) je bil med drugim objavljen tudi prispevek o srečanju poveljnikov Teritorialne obrambe. Voditelj oddaje Igor E. Bergant je uvodoma povedal, da je 20. novembra minilo 48 let od ustanovitve Teritorialne obrambe. »Slovenske vojske pravzaprav,« je pristavil. Posnetek prispevka si lahko ogledate tule.

Kot je dejal Bergant, so se v Radovljici včeraj sestali poveljniki pokrajinskih štabov TO iz leta 1991, srečanja pa sta se udeležila tudi tedanji poveljnik republiškega štaba TO general Janez Slapar in tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan kot vrhovni poveljnik. Bergant je ob tem še pripomnil, da je Slovenska vojska na to praznovanje preprosto – pozabila.

Kot je v prispevku poročala Marjeta Klemenc, je bila Teritorialna obramba ustanovljena 20. novembra 1968, kar je bil odgovor na tedanjo invazijo Sovjetske zveze v Češko-slovaško socialistično republiko (ČSSR). Vendar pa je postala slovenska narodna vojska, ki se nikoli ni povsem podredila JLA. V izjavi za TVS je Slapar dejal, da je največji pečat TO dal general Rudolf Hribernik-Svarun, ki je bil poveljnik TO SRS med leti 1974 in 1977. Ni bila pa to klasična vojska, kar je v izjavi priznal tudi tedanji poveljnik dolenjske pokrajine Albin Gutman (kasneje je postal tudi poveljnik republiškega štaba in nato tudi prvi mož Slovenske vojske).

Kdo ima »pokvarjen zgodovinski spomin«?

No, zanimivo je, da je na srečanju, ki ga je očitno organizirala že nekaj časa zlorabljena in zmanipulirana Zveza veteranov vojne za Slovenijo, spregovoril Milan Kučan, ki je med drugim omenil tudi »pokvarjen ali, če hočete, prirejen zgodovinski spomin«. »Resnično obžalujem, da se je v spomin na tisti čas naselilo toliko ideološke in politične navlake,« je na tem srečanju med drugim dejal zadnji šef CK ZKS.

Prisoten je bil tudi predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič, sicer nekdanji poveljnik štaba Slovenske vojske in kasneje tudi svetovalec sedaj že nekdanjega predsednika republike dr. Danila Türka, ki je nedavno kljub porazu v OZN tam predaval o vodi in človekovih pravicah. Lipič je v izjavi za nacionalno televizijo dejal, da mora vsaka vojska mora spoštovati svoje korenine, ker če tega ne spoštuje, potem nima prihodnosti. Gutman pa je še dejal, da imamo vsako leto težave, kdaj je nastala Teritorialna obramba in kdaj Slovenska vojska. A dokler bomo Slovenci obstajali, bomo imeli te razprtije, je še pristavil. No, ob tem naj spomnimo, da je bil v zadevi Patria tudi Gutman na zatožni klopi skupaj z nekdanjim obrambnim ministrom Karlom Erjavcem, a sta bila oba oproščena, medtem ko je pravosodje hotelo uničiti osamosvojitvenega obrambnega ministra Janeza Janšo ter nekdanjega poveljnika brigade MORiS Antona Krkoviča. Poveljniki TO pa so srečanje sklenili z mislijo, da nas »naše delo združuje in ne razdvaja«.

TO počastil tisti, ki jo je razorožil!

Kdor nekoliko bolje pozna novejšo slovensko zgodovino, se bo seveda grenko nasmehnil ob toliko zgodovinskih potvorbah, ki jih je Kučan začinil še s svojo povsem sprevrženo izjavo o »pokvarjenem zgodovinskem spominu«. Prav Kučan je bil namreč tisti, ki je leta 1990 omogočil razorožitev Teritorialne obrambe, vendar mu za to dejanje očitno ne bo nihče sodil, kajti generalno državno tožilstvo je nedavno zavrglo ovadbo proti Kučanu in članom predsedstva, ki so podpisali razvpito Deklaracijo za mir, ni pa poslalo sklepa o tem ovaditelju (Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve), kar pomeni, da se slednje ne more pritožiti. O tem sta prejšnji teden na tiskovni konferenci v prostorih VSO spregovorila predsednik združenja Aleš Hojs in odvetnik Radovan Cerjak.

TO kot obujena partizanska vojska

A vrnimo se k omenjenemu srečanju, ki je potekalo v Radovljici. Očitno ne po naključju, saj se na območju te občine nahaja Center za obrambno usposabljanje Poljče (v tem objektu je novembra 1990 Demos sprejel odločitev za plebiscit), prav tako pa je bil nekdanji radovljiški župan Janko S. Stušek (povezan z LDS ter SD) tudi eden od pokrajinskih poveljnikov TO leta 1991. Nenavadno je namreč, da so tisti, ki bi morali zgodovino TO ter Slovenske vojske najbolj poznati, tako manipulirali z dejstvi. Namreč, leta 1968 je bila ustanovljena Teritorialna obramba, vendar za vse jugoslovanske republike (ter pokrajine) in ne samo za Slovenijo. Res pa je, da so nekateri razočarani partizani s tem dobili zadoščenje, ker je bila leta 1945 ukinjena slovenska partizanska vojska, ki je postala del nove jugoslovanske armade pod vodstvom Josipa Broza Tita. Omenjena komunistična vojska je malo kasneje dobila naziv JLA, bila je urejena centralistično, njen poveljujoči jezik pa je bil srbski. Ustanovitev TO po republikah (ter po občinah in delovnih organizacijah) je bila predvsem posledica nove obrambne strategije, saj je bilo potrebno ob morebitnem nenadnem vdoru sovražnika na jugoslovansko ozemlje aktivirati čete, ki bi na določenem teritoriju takoj odgovorile z ognjem in sovražnika nevtralizirala. Enote TO so bile tako neke vrste pomožne enote JLA, saj so jih vodili oficirji JLA, medtem ko so bili pripadniki TO vojaški rezervisti. Res pa je, da je bila pristojnost za koordiniranje TO razdeljena po republikah, tako da se je v TO Slovenije komuniciralo v slovenščini, tudi oficirji in generali JLA, ki so TO Slovenije vodili, so bili v glavnem Slovenci. Nekakšen zaščitni znak slovenske TO je bila planinska kapa s šiltom in naušniki (izvirno so jo uporabljale planinske enote JLA), ta model se je ohranil tudi po prestrukturiranju TO v Slovensko vojsko oz. že prej, ko so enote TO dobile nove maskirne uniforme, ki pa jih je bilo premalo, zato so se v času vojne za Slovenijo uporabljale tudi stare sivo-olivne uniforme. Vse enote TO so v glavnem razpolagale le z lahkim pehotnim orožjem, poleg pušk še orožje za boj proti oklepnim vozilom ter helikopterjem, saj so bile usposobljene za taktiko partizanskega bojevanja. Že leta 1991, v času vojne za Slovenijo, pa je Slapar tudi v oddaji na TV pojasnil, da je JLA usposobljena za frontalno obliko boja, TO pa za blokado in nezmožnost uporabe tehnike. Slovenska stran je bila pri tem uspešna, ker je svoj koncept vsilila agresorski armadi.

V času socializma je bila TO torej ena od formacij oboroženih sil, na katero pa so beograjski centralisti gledali z nezaupanjem, češ da gre za nekakšno slovensko republiško armado (za razliko od TO v ostalih republikah), zanjo naj bi tedanji predsednik republiške vlade Stane Kavčič dobavljal tudi ameriško orožje (tudi to naj bi botrovalo njegovi prisilni upokojitvi ter izolaciji). JLA oz. njen vrh v Beogradu si je zato prizadeval, da bi TO čim bolj dobil pod svojo komando oz. jo preprosto ukinil. S koncem leta 1988 je JLA tudi ukinila dotedanja vojaška območja, s tem pa tudi t. i. deveto armado s sedežem v Ljubljani, ki se je združila s petim armadnim območjem s sedežem v Zagrebu. Beograd je tudi prestrukturiral štab vrhovnega poveljstva JLA v štab vrhovnega poveljstva vseh oboroženih sil Jugoslavije, kar pomeni tudi poveljstvo Beograda nad TO po republikah.

Prava slovenska vojska nastala šele s projektom MSNZ

Ko je maja 1990 Demosova vlada prevzela oblast, se je razoroževanje že začelo in armadi je uspelo pobrati okoli 70 odstotkov orožja TO, s čimer je TO Slovenije postala skoraj goloroka, prav tako tudi konceptualno ni bila pripravljena na spopad z armado (tudi če bi orožje obdržala). Zato je obrambno ministrstvo sprožilo številne ukrepe, tudi tajne, s katerimi je šele ustvarilo realno oboroženo silo, ki bo branila Slovenijo – tudi z reševanjem odnešenega orožja, z nabavo orožja (na žalost ilegalno, saj je veljal embargo na uvoz orožja v tedanjo SFRJ) ter vzpostavitvijo Manevrske strukture narodne zaščite kot oborožene sile v vmesnem času, dokler niso bile pripravljene vse potrebne ustavne in zakonodajne spremembe, ki so omogočile popolno osamosvojitev TO od JLA (vključno s preoblikovanjem oz. združevanjem občinskih štabov TO v pokrajinske). Oktobra 1990 je Slapar tako postal novi načelnik republiškega štaba TO, na kar je JLA reagirala z zasedbo sedeža TO (to je bilo seveda maščevanje starega poveljnika generala JLA Ivana Hočevarja). Enote MSNZ so bile dokončno vključene v TO, slednja pa je z vajami, kot so Premik '91 usposobljena za samostojno delovanje. Ko se je malo pred plebiscitom decembra 1990 zgodil postroj TO v Kočevski Reki, je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – Kučan se omenjenega dogodka ni udeležil – dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«. Imel je prav. Vendar je kasneje sledil političen boj za okrepitev slovenske TO, ki je naziv Slovenska vojska uradno dobila šele nekaj let po osamosvojitvi. Potrebno je bilo sprejeti proračun za obrambo (tu je šlo za las), prav tako je del politike nasprotoval slovenski obrambi s podpisovanjem Deklaracije za mir. Predvsem Školčeva LDS je tedaj zahtevala demilitarizacijo Slovenije. Leta 1991 je TO dobila tudi nov simbol, ki je danes tudi simbol slovenske vojske, s tem se je tudi znebila rdeče zvezde, ki je bila sicer zaščitni znak JLA. Prav tako se je rdeče zvezde znebila tudi slovenska milica oz. policija – tudi slednja je bila pod republiško pristojnostjo od konca šestdesetih let dalje.

Manipulacija z rdečo zvezdo že leta 1998

Kakorkoli že, »stara TO« je služila kot nekakšna struktura za vzpostavitev prave slovenske vojske, zato je skrajno bizarno, da začetek Slovenske vojske umeščajo v čas trdega komunizma. Še bolj bizarno pa je ob tej obletnici kombinirati rdečo zvezdo in znak Slovenske vojske. A to se ni zgodilo prvič – že leta 1998, ob tridesetletnici ustanovitve TO se je pojavila prav takšna manipulacija, ki jo je v tedniku Družina v rubriki »Paberkovanja« pokomentiral sedaj že pokojni izseljenski duhovnik Branko Rozman, češ da je to nekaj podobnega, kot če bi nemška vojska svoj simbol kombinirala s kljukastim križem. Skratka, Kučan je s svojo tovarišijo slovenski državnosti simbolno še enkrat pljunil v obraz.

Preberite več...

Kako sta Milan Kučan in Janez Škrabec »požlahtnila« NSi

  • Objavljeno v Fokus

Včeraj sem premierno nastopil v oddaji Hobotnica na televiziji Nova24TV. Tema je bila tokrat o Janezu Škrabcu, ki naj bi bil v Sloveniji priznan kot menedžer srednje generacije (ribniški Riko) z dobrimi poslovnimi ter političnimi zvezami v Rusiji in Belorusiji (tudi s tamkajšnjim diktatorjem Lukašenkom), v naši domovini pa je znan tudi kot ustanovni član Foruma 21, dober prijatelj Milana Kučana ter neke vrste filantrop in mecen kulture, znanosti in športa.

Preberite več...

Nekdanji poslanec SKD Ciril Kolešnik: NSi je premalo odločna in tudi preveč ustrežljiva do levice

  • Objavljeno v Fokus

Lani smo v tiskani izdaji Demokracije objavili pogovor s Cirilom Kolešnikom, nekdanjim poslancem Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), ki je sodeloval v slovenskem parlamentu v osamosvojitvenih časih. Aktiven je bil tudi na lokalni ravni v svoji občini Brežice. Leto dni po objavi pogovor objavljamo tudi na spletu, saj je še vedno aktualen. Tudi zato, ker je v Brežicah to soboto imela svoj deseti kongres NSi.

Preberite več...