Stodeseta obletnica rojstva urednika Demokracije Andreja Uršiča – Slavka; leta 1947 ga je ugrabila Udba. Kaseje pa tudi umorila!

  • Napisal  Miran Černec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Članek iz leta 1957; ob desetletnici ugrabitve Andreja Uršiča – Slavka. Članek iz leta 1957; ob desetletnici ugrabitve Andreja Uršiča – Slavka.

17. 10. 1908 se je v Kobaridu rodil Andrej Uršič, slovenski pravnik, politik, protifašist, časnikar, prvi urednik tednika »Demokracija« in žrtev komunistične tajne službe OZNA. Njegova zgodba v marsičem ponazarja trpljenje in usodo, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja ob preganjanju treh totalitarnih režimov doživljalo na tisoče Slovencev, hkrati pa je simbol neomajne vztrajnosti v iskanju svobode, pravice in boja za narodni obstoj.

 

Uršič je otroštvo preživljal v rodnem Kobaridu kot sin znane in narodno zavedne družine, p. d. Jeronovih. Šolo je obiskoval še v času, ko je kraj pripadal avstro-ogrski deželi Goriško-Gradiščanski in so bile Slovencem tam še zagotovljene mnoge narodnostne pravice. Po 1. svetovni vojni, ko je Primorsko po dogovoru z antantnimi silami zasedla Italija,  so se razmere za tamkajšnje Slovence zelo poslabšale in Uršič se je po vzponu Mussolinijevega fašizma izselil v Kraljevino SHS, kjer je izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Njegovi takratni sošolci so ga kasneje opisovali kot mirnega, olikanega in potrpežljivega fanta, ki je pazljivo sledil predavanjem in rad prisluhnil vsakomur, hkrati pa bil vedno pripravljen odkrito povedati svoje mnenje in poglobljeno analizirati različne teme.

Maturiral je leta 1928, že v gimnazijskih letih pa se je začel udejstvovati v narodnem delu kot član dijaškega društva »Prosveta«. Kot številni drugi primorski pregnanci tistega časa je tudi Uršič videl pravi odgovor na italijanski ekspanzionizem v močni Jugoslaviji, ki bi bila sposobna zavarovati narodne interese Slovencev, to pa ga je vodilo v takratna liberalna in unitaristična društva;  leta 1929 je dobil jugoslovansko državljanstvo in nadaljeval s šolanjem na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je nekaj časa predsedoval študentskemu klubu »Jadran«, urednikoval pri več listih in se angažiral v podmladku takratne vsedržavne stranke JNS. V tem obdobju se je uveljavil kot odličen organizator, govornik in pisec ter ena od vodilnih osebnosti študentskih krogov.

Po padcu šestojanuarske diktature, med katero se je JNS precej kompromitirala v sodelovanju z režimom kralja Aleksandra, so Uršič in njegovi številni somišljeniki zahtevali spremembo smeri stranke in demokratizacijo kraljevine, sad česar je bila ustanovitev »Mlade JNS«, ki se je leta 1941  preimenovala v »Novo Jugoslavijo«. Kmalu po aprilski vojni, v času katere je kot prostovoljec služil v kraljevi vojski, je ta liberalna skupina oblikovala svoje odporniško gibanje in začela navezovati stike z OF, zaradi bistveno različnih pogledov na prihodnost države pa do sodelovanja s komunisti ni prišlo. Uršič se je z »Novo Jugoslavijo« tako leta 1942 pridružil »Slovenski zavezi«, krovni organizaciji odporniških gibanj predvojnih demokratičnih strank, v kateri je bil eden od treh predstavnikov liberalnega kroga, in v okviru nje deloval vse do konca vojne. Po vojni se je s tisoči drugih Slovencev sprva umaknil na Koroško, od tam pa v Trst, kjer je začel skupaj z drugimi vidnimi osebnostmi slovenskega javnega življenja delovati v zametkih novih demokratičnih gibanj, ki so nasprotovala titoističnemu prevzemu oblasti v Sloveniji in Jugoslaviji.

Že leta 1947 je bil eden od ustanovnih članov »Slovenske demokratske zveze«, ki je začela delovati v Gorici in Trstu, ter aprila isto leto prevzel mesto urednika njenega glasila »Demokracija«. Po komunističnem obračunu s tradicionalnimi časniki je »Demokracija« leta 1947 ob katoliškem »Slovenskem Primorcu« predstavljala še edino svobodno glasilo, ki je ostalo delno dostopno Slovencem na obeh straneh meje, njeni članki o svobodi govora, političnem pluralizmu, pomenu ohranitve narodove identitete in zločinski naravi Brozovega pohoda na oblast pa so posegali v samo srž rdečega režima ter vztrajno rahljali medijski in politični monopol, ki si ga je po letu 1945 prilastila komunistična OF. Uršič je pod psevdonimom Slavko Hribovc za novo revijo prispeval številne odmevne članke; v enem od njih, »Duša in telo demokracije«, je med drugim zapisal: »Demokracija je po svoji vsebini in obliki izraz vere v človeka, v njegovo razumsko in moralno sposobnost razlikovati dobro od zla.«; v drugem, »Za diktaturo svobode«, pa: »Edina diktatura, ki je moralno utemeljena, je diktatura svobode nad nasilji vseh vrst, barv in oblik.« »Demokracija« je v le nekaj mesecih izhajanja postala za komuniste tako moteča, da so se Uršiča odločili znebiti; avgusta 1947 so ga zahrbtno ugrabili v okolici rodnega Kobarida in ga odvlekli v zapore Ozne v Ljubljano.

AndrejUršič-Demokracija-1947-2a-D.png

Petega septembra 1947 je Demokracija prvič poročala o ugrabitvi svojega urednika.

 

Po do sedaj znanih virih so ga tam zasliševali in mučili vse do jeseni 1948, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Do danes se ne ve, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki – a za njim je ostala »Demokracija« in besede, ki so postale vodilo številnim njegovim sodelavcem, prijateljem in somišljenikom: »Komunisti me ne bodo nikdar zavedli, da bi se posluževal njihovih sredstev za politično uveljavljanje – kajti zlo rodi le zlo, ki končno pokoplje zločinca samega.«

Več o Andreju Uršiču Slavku pa preberite v jutrišnji reviji Demokracija!

Avtor prispevka bo znani zamejski novinar in urednik Ivo Jevnikar!

 

nazaj na vrh