Spomenik žrtvam vojn: smo spet priča gnilemu kompromisarstvu?

Projektno skupino za spomenik žrtvam vojn je vodila Spomenka Hribar, sicer dobra prijateljica Milana Kučana. Projektno skupino za spomenik žrtvam vojn je vodila Spomenka Hribar, sicer dobra prijateljica Milana Kučana. Foto: arhiv Demokracije

Se še spominjate lanskega srečanja predsednika republike Boruta Pahorja in ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta? To je bilo v začetku lanskega septembra. Pahor in Zore sta se namreč pogovarjala glede pokopa posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova pri Hudi jami, saj je ljubljanski nadškof kot primas Cerkve na Slovenskem (predsednik Slovenske škofovske konference je postal šele kasneje) izrazil podporo predlogu, da se posmrtne ostanke pokoplje v Mariboru, kar naj bi bil tudi predlog slovenske »politične sredine«. Slovenski škofje so sicer malo pred tem izrazili mnenje, da bi morali žrtve iz Hude jame pokopati v Spominskem parku Teharje, kjer je nekdaj stalo komunistično taborišče, od koder so ujetnike vozili na morišča.

Rezultat sestanka med Pahorjem in nadškofom Zoretom je bil ta, da je Cerkev na Slovenskem kljub prejšnjemu drugačnemu mnenju sprejela načrt vladne komisije za prikrita grobišča (pravzaprav morišča, op. G. B.), da se pokop izvede v Mariboru, kar se je tudi zgodilo 27. oktobra lani, simbolično prav na tridesetletnico molitvenega srečanja predstavnikov svetovnih verstev v Assisiju. Od takrat naprej v medijih glede nadaljnjih postopkov pokopa posmrtnih ostankov žrtev iz drugih morišč v glavnem vlada – tišina. Kot da je s pokopom v Mariboru problem dokončno rešen.

Simetričnost »levih« in »desnih« ekstremistov?

Poanto zgodbe bi nemara res lahko zaključili s preprosto ugotovitvijo, da je Slovenija končno stopila na pot civilizacije in normalnosti, ne glede na to, da so pokopu v Mariboru menda nasprotovali »ekstremisti« z »leve« in »desne«. Vsaj tako se je na prvi pogled zdelo. Borčevska organizacija ter nekateri strankarski krogi so zagnali vik in krik, češ kaj ima predsednik republike s pokopom okupatorjevih sodelavcev, medtem ko je nasprotna stran spregovorila o skorajšnji veleizdaji, ker žrtvam ni bil omogočen pokop v Teharjah, ker so posmrtne ostanke prenašali v plastičnih gajbicah in celo vrečah. Zdi se, da so režiserji pokopa žrtev iz Hude jame ubrali kompromisno sredino, ki seveda ne ustreza ne »levim« ne »desnim« skrajnežem. Zmago so slavili tisti, ki bi radi čim bolj presegli ideološke delitve, tudi na račun resnice.

A takšna simetrija je dejansko le navidezna resničnost, ki prikriva nekaj bistveno bolj srhljivega. Ne samo, da je bil pokop v očeh svojcev žrtev izveden precej nepietetno, pač pa je prišlo tudi do ponovitve manipulacije iz leta 1990. O čem govorim? Govorim o gesti, ki so jo 8. Julija 1990 v Kočevskem Rogu zabeležile številne kamere in fotoaparati, namreč stisk roke med tedanjim predsednikom predsedstva RS Milanom Kučanom ter tedanjim ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Na podlagi te geste so mediji prvo javno komemoracijo za žrtvami pobojev označili za »spravno slovesnost«, ne da bi odstrli tančico do prave resnice o proslavi, ki pravzaprav niti ni bila proslava, ampak krščanski pogreb žrtev, ki so bile ustreljene in pometane v kočevska brezna. Za organizacijski del pogreba je bila zadolžena tedaj sveže ustanovljena Nova slovenska zaveza, za cerkveni zakramentalni del pa ljubljanska nadškofija. Tedanji Šuštarjev tajnik Anton Jamnik (danes pomožni škof v Ljubljani in med drugim avtor člankov o spravi), ki je bil tik pred roško komemoracijo še kaplan v Kočevju, ima torej prav, ko pravi, da so iz tega dogodka mediji naredili lažen spin, češ da je šlo za »spravno slovesnost«. Kako spravna je bila v resnici, se je izkazalo slabo leto kasneje, ob razglasitvi samostojne Slovenije. Takrat je bil na trgu pred parlamentom v samem scenariju predviden tudi javen blagoslov lipe, vendar je z najvišjega političnega vrha prišel ukaz, da lahko to dejanje nadškof lahko opravi le zasebno, torej brez mikrofona. Kolateralna žrtev tega ukaza je bil tudi senior Evangeličanske cerkve v Sloveniji Ludvik Novak, ki je prav tako prebral svojo blagoslovno molitev brez ozvočenja, njegov glas je ujel le mikrofon za televizijski prenos.

Ko se oblast spravi s Cerkvijo namesto žrtvami

Bistvo zgodbe seveda ni v tem, ali je šlo za spravno slovesnost ali ne, prav tako tudi ne, zakaj je na krščanskem pogrebu kot govornik sploh nastopil zadnji partijski šef, ki je bil takrat tudi šef bodoče države, pač pa ta, da si je nasledstvo Partije v »spravnem postopku« za svojega partnerja izbrala – katoliško Cerkev. V institucionalnem smislu seveda. Že res, da je bil Kučan zadnji šef CK ZKS, toda na tej komemoraciji je nastopil v vlogi državnega predstavnika, v imenu Republike, ki naj bi prelomila s kontinuiteto totalitarne države. Vsaj tako se je takrat zdelo. Res pa je tudi, da so bili tisti, ki so ležali pobiti v kočevskih jamah, v veliki večini katoličani. Večinoma, ne pa vsi. Če bi bila namera sprave resna, potem bi morala Kočevski Rog tedaj obiskati tudi delegacija Zveze združenj borcev NOB in se srečati najprej s svojci žrtev ter se jim opravičiti, medtem ko bi morali uradni predstavniki tedaj še republiške oblasti dati jasno zagotovilo in obljubo, da njihove institucije niso kontinuiteta politične tajne policije. Vsaj to. Tako pa smo namesto opravičila dobili pred nos časopisne članke z zabeleženim stiskom rok ter opisom »spravne slovesnosti«, ki je ni bilo.

Ali sedaj razumete skrito poanto lanskega pomenkovanja predsednika republike z ljubljanskim nadškofom? Komunisti, pa čeprav tisti zelo liberalne sorte, znova nastopajo v vlogi državnih predstavnikov in s tem še naprej kažejo na nedotakljivost starodavnega Dolančevega prekletstva (»…Kajti če ne bi bili mi /komunisti na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«). In ne samo to – spravljajo se z institucionalno Cerkvijo, ne pa s svojimi žrtvami oz. njihovi svojci. Presenečenje? Sploh ne. V času, ko je Cerkev na Slovenskem moralno na tleh in ko ne more izreči nobenega jasnega stališča, ne da bi pod nos dobila (resda samo delno upravičene) očitke o finančnem potopu mariborske nadškofije, komunistični strani ni težko pridobiti na svojo stran slovenske škofe za ustvarjanje mita o nekakšni narodni enotnosti in »preseganju ideoloških delitev«. Tudi zato ni bilo presenečenje, da je bil sedanji ljubljanski nadškof izbran za sodelovanje na jutrišnji slovesnosti ob otvoritvi spomenika žrtvam vseh vojn ter ostalimi žrtvami, povezanimi z vojnami.

Nedotakljivi rdeči dinozavri

V čem je problem tega spomenika, ki s svojo univerzalnostjo dejansko ne pove ničesar? Morda to, da celo v bližini tega spomenika stojijo spomeniki komunističnim krvnikom, ki ostajajo še naprej nedotakljivi. Morda to, da se je nekaj sto metrov stran pred kratkim javno častilo totalitarne simbole, medtem ko je Svetlana Makarovič znova javno razglašala, da sprave z nasprotniki komunizma pač ne nikoli ne bo. Ali pa to, da po Sloveniji še vedno rovarijo ostareli velikaši Udbe in KOS, Janez Zemljarič pa je pred nekaj leti, po dobrih dvajsetih letih »molka«, tako rekoč vstal od mrtvih. In kot naročeno: na prizorišče znova stopajo predstavniki Cerkve in države. Sicer ločeno, tako kot sta obe instituciji po ustavi ločeni, a vendarle v kontekstu, ko zmago slavijo tisti, ki bi radi z gnilim kompromisarstvom dokončno utišali še zadnje krike nemirne vesti, spomenik žrtvam vojn pa uporabili kot obrambni ščit proti tistim, ki bi terjali dokončno razkritje resnice in obsodbo totalitarnega sistema. Češ, dokončanje projekta spomenika je bil doseženo, tako kot pokop žrtev v Mariboru, ob skorajšnjem nacionalnem konsenzu, od katerega odstopajo zgolj »levi« ali »desni« skrajneži. Čisto mimogrede: projektno skupino, ki jo je v ta namen že leta 2010 imenovalo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (pod tedanjo Pahorjevo vlado!), je vodila Spomenka Hribar, člani so bili še Janez Koželj, Janez Gril, Meta Hočevar, Peter Kovačič Peršin, Miran Potrč in Franc Žnidaršič. Torej, en klerik za »figov list«, sicer pa skupina v slogu »pluralizma« nekdanje OF. Mimogrede, kaj ima to opraviti z dogajanjem pred dvajsetimi leti tik pred propadom časopisa Slovenec? Takratni »deal« krščanske in komunistične strani je za »stečajnega upravitelja« sicer katoliško usmerjenega časopisa potrdil levičarja Miho Štamcarja.

Ugrabljeno Baragovo semenišče

Čisto za konec: dva dni pred napovedano otvoritvijo spomenika, torej v torek, 11. julija (na god sv. Benedikta, zavetnika Evrope), je upravno sodišče pritrdilo ministrstvu za kulturo, da se ljubljanski nadškofiji ne vrne Baragovo semenišče, ker ljubljanska nadškofija bojda ni denacionalizacijski upravičenec, pač pa bogoslovno semenišče. To je seveda velika zmaga ne samo za Mestno občino Ljubljana ter župana Zorana Jankovića, pač pa za tranzicijsko levico nasploh, saj je dobila nov dokaz, da lahko pometa s Cerkvijo, kolikor ji je volja. Na scenarij otvoritve spomenika žrtvam vojn to verjetno ne bo kaj dosti vplivalo. Namreč, slovenski episkopat je tako kadrovsko kot miselno podrejen »novemu vetru«, ki ga je pred dobrimi štirimi leti prinesel sedanji papež Frančišek, ta smer pa se ideološko močno nagiba v prid sodelovanja s komunisti povsod po svetu. Nič nenavadnega torej, da nasprotniki katolištva zmagujejo v tej vojni in to brez enega samega izstreljenega naboja…

nazaj na vrh