Šok na avtocesti. Je šlo za namerno povzročeno nesrečo?

  • Napisal  C. R.
Je šlo res za splet nesrečnih okoliščin? Je šlo res za splet nesrečnih okoliščin? Foto: TVS

Včeraj so slovenski mediji poročali o hudi prometni nesreči na avtocesti Ljubljana-Koper v neposredni bližini Logatca. Nesreča je terjala štiri smrtne žrtve in več lažje ranjenih, vsi štirje umrli so bili državljani Romunije.

Danes so nekateri mediji tudi sporočili imena umrlih. Šlo naj bi za družino iz Romunije, avtomobil dacia duster, ki naj bi ga pokosil tovornjak s Petrolovo cisterno, pa naj bi vozil romunski višji tožilec Flavius Corneliu Chiș, ki se je z družino odpravil v Italijo na počitnice. O nesreči so namreč včeraj poročali tudi spletni portali iz Romunije, ki so med drugim objavili podatek, da je Romun ustavil vozilo na odstavnem pasu, kjer naj bi se vanj zaletel tovornjak. Zanimivo je sicer, da nihče od slovenskih medijev ni objavil besede o tem, kako je do nesreče prišlo, s fotografij pa je bilo razvidno, da je tovornjak s cisterno stisnil romunski avtomobil v skalno nabrežino ob avtocesti. Voznik tovornjaka naj bi takoj po nesreči zapustil vozilo in peš pobegnil s kraja. Njegova identiteta naj bi bila znana, cisterna, s katero se sicer prevaža kerozin (gorivo za letala), pa naj bi bila v času nesreče prazna, sicer bi bile lahko posledice še precej hujše.

Slabo zavarovan kraj nesreče?

Nekaj podrobnosti so z ljubljanske policijske uprave sporočili šele danes. Po ugotovitvah policije naj bi voznik tovornega vozila s cisterno z neprilagojeno hitrostjo in brez zaviranja (!) trčil v osebno vozilo, ki je stalo na počasnem pasu. Mimogrede: na odseku med Vrhniko in Logatcem ter naprej od počivališča Lom odstavnih pasov dejansko ni, ker je tam narejen pas za počasna vozila (tovornjake). Na PU Ljubljana so zapisali, da voznik tovornjaka ni ustavil pred oviro, ki bi jo glede na okoliščine lahko pričakoval. Tovorno vozilo je po trčenju pred seboj potiskalo avtomobil, dokler se ni ustavilo na travi zunaj vozišča. Vozilo z romunskimi državljani pa je odbilo na skalnati nasip, nato pa je obstalo stisnjeno med nasipom in tovornjakom. Vsi potniki v avtomobilu so izgubili življenje, poroča STA.

Ni povsem znano, zakaj je romunski avtomobil ustavil, povsem možno pa je, da je prišlo do okvare vozila. V takem primeru bi moral voznik nemudoma zavarovati in označiti vozilo, saj gre tu za sekunde. Znani so namreč primeri, ko je manjši prometni nesreči sledila še kakšna hujša prav zaradi nesrečnih okoliščin. Na takšen način je pred leti na gorenjski avtocesti življenje izgubil asistent evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, na avtocestah, ki sicer veljajo za statistično najbolj varne, pa se je doslej zgodilo še več podobnih nesreč, ki so terjale smrtne žrtve. Največkrat zaradi nezavarovanega kraja prvotne nesreče, kajti v tem primeru odločajo sekunde.

Za volanom je bil romunski tožilec

Toda pozornost vzbuja še ena podrobnost, ki postavlja pod vprašaj tezo, ali je šlo res zgolj za nesrečno okoliščino. Po poročanju Slovenskih novic naj bi nesrečno umrli 43-letni Flavius Corneliu Chiș nedavno opravil zadnja preverjanja in naj bi 15. julija nastopil funkcijo vrhovnega tožilca okrožja Arad. Na isti dan, ko se je zgodila nesreča, pa je STA objavila novico, da je romunskega premierja Victorja Ponto tožilstvo v treh točkah obtožilo korupcije. Bremenijo ga poneverb, utaje davkov in pranja denarja. Ponta, nekdanji odvetnik, vodi romunsko vlado od leta 2012 dalje in je hkrati pomemben član tamkajšnjih socialistov. Po podatkih posebne protikorupcijske tožilske agencije DNA je Ponta v omenjenem obdobju od političnega zaveznika in poslanca Dana Sove v več obrokih prejel okoli 55.000 evrov, za katere je leta 2011 spisal 17 lažnih računov. Tožilci Ponto konflikta interesov sumijo tudi v času, ko je že sedel na čelu vlade. A to preiskavo je ustavil parlament, saj ni želel odpraviti premierjeve imunitete. Imuniteto uživa tudi Sova, ki ga tožilstvo sumi zlorabe položaja. Pontova levosredinska Socialdemokratska stranka ima sicer v parlamentu večino.

Ob tem velja spomniti, da sta tako Slovenija kot Romunija primera držav, kjer tranzicija iz komunističnega sistema v demokracijo ni bila uspešna. Stara omrežja so namreč obdržala oblast in tudi nadzor nad pravosodjem. Evropski poslanec iz Romunije, sicer znan kot disident iz leta 1989 László Tőkés (po rodu Madžar), je decembra 2013 v zvezi s tem dejal: »Tako kot v Sloveniji in preostalih postkomunističnih državah imamo tudi mi s tem prehodom slabe izkušnje. Ta proces ni preprost. Še vedno se soočamo z dediščino komunizma in boji med zagovorniki nekdanjega režima ter ljudmi, ki želijo dokončno zaključiti spremembo sistema.«

Sodelovanje komunističnih tajnih služb

Glede na tesno sodelovanje dveh nekdanjih diktatorjev (v Jugoslaviji Josip Broz Tito in v Romuniji Nicolae Ceauşescu) – o tem sicer piše Ion Pacepa, ko opisuje ugrabitev Vladimirja Dapčevića v Romuniji leta 1975 – lahko sklepamo, da povezave med nekdanjimi agenti romunske komunistične tajne službe ter jugoslovanskimi udbovci še vedno obstajajo. Navsezadnje Pacepa v svoji knjigi omenja tudi zadnje čase razvpitega Silva Gorenca. No, komunistični režimi so vsaj medtem (formalno) padli, mafija pa je ostala. Arhitekt Edo Ravnikar je namreč v začetku devetdesetih let preostanek SDV poimenoval »udbomafija«. Znano pa je, da je tiste, ki so v pravosodju »preveč tvegali« in stegovali roke po »naših«, hitro dobili vsaj opozorilno kazen. Ob tem naj spomnimo, da so podobne atentate doživeli tudi sodniki, ki so preveč vneto preganjali mafijo v Italiji (denimo ubiti italijanski sodnik Giovanni Falcone). Nedavno pa je bil v atentatu ubit tudi egiptovski generalni državni tožilec Hišam Barakat, ki so se mu maščevali skrajni islamisti. Marca letos pa je bil v Carigradu ugrabljen in ubit tožilec Mehmet Selim Kiraz, za napad pa je poskrbela Marksistična revolucionarna ljudska stranka. Omenjeni tožilec je preiskoval smrt Berkina Elvana, ki je umrl marca lani po devetih mesecih v komi zaradi hudih poškodb, ki jih je dobil med policijskim nasiljem nad protivladnimi protestniki junija 2013. Razvpit primer umora tožilca se je zgodil letos januarja v Argentini, ko je bil umorjen Alberto Nisman. Nismana so našli mrtvega v njegovem stanovanju v Buenos Airesu, natanko dan pred zasedanjem kongresnega odbora, na katerem naj bi poročal o obtožnici, ki jo je napovedal pet dni pred smrtjo proti predsednici države Cristini Fernandez, zunanjemu ministru Hectorju Timermanu in še nekaterim vladnim funkcionarjem. Nisman je namreč vodil preiskavo še nepojasnjenega bombnega napada, izvedenega 18. julija 1994 na sedež argentinskega judovskega centra (AMIA) v Buenos Airesu, v katerem je bilo ubitih 85 oseb, tristo pa ranjenih. To je bilo najhujše teroristično dejanje v zgodovini Argentine, vanj pa se je vpletla tudi visoka politika. Nisman je prej naštete politike obtožil domnevnega poskusa prikrivanja dokazov, da je bilo v atentat na AMIA vpletenih najmanj pet visokih iranskih funkcionarjev in en pripadnik Hesbolaha, proti katerim je Nisman novembra 2007 razpisal mednarodno tiralico. Motiv prikrivanja naj bi bil posel z Iranom. Argentinske oblasti naj bi tako poskusile preklicati tiralico v zameno za cenejšo nafto, trgovanje s hrano in morda z orožjem. Argentinska vlada je vsebino Nismanove obtožnice odločno zanikala in jo označila za absurdno. Pred dvema letoma pa je bil v Pakistanu umorjen Čaudri Zulfikar, ki je vodil preiskavo v zvezi z umorom nekdanje pakistanske premierke Benazir Buto.

Primer umora Križnika in Krambergerja

Ob tem pa velja spomniti, kako so se mafijski umori doslej dogajali pri nas. Znano je namreč, da se je Udba ukvarjala z likvidacijo svojih žrtev tudi tako, da je bilo vse skupaj videti kot nesreča ali samomor. Tako še do danes ni povsem pojasnjena smrt duhovnika Frančka Križnika iz leta 1980. Kot je znano, je Križnik umrl v prometni nesreči v Nemčiji v nepojasnjenih okoliščinah. Po nekaterih namigih je namreč Križnik februarja prišel v ljubljanski klinični center k Josipu Brozu Titu in to na izrecno Titovo zahtevo. Kasneje, konec marca 1980, pa je Križnik odšel na študijski dopust v Nemčijo, njegovo življenjsko pot pa je preprečila prometna nesreča pri Düsseldorfu, kjer se je vanj zaletel tovornjak (šlo naj bi za čelno trčenje na ravnem delu ceste). Križnik naj bi sicer slutil, da mu strežejo po življenju. No, kasneje so tudi v cerkvenih krogih mnogi dvomili, da je bila prometna nesreča res nameščena, vprašanje pa je, ali je pri zanikanju šlo le za strah pred maščevanjem Udbe. S Križnikom naj bi v avtomobilu umrl tudi študent bogoslovja Jani Kastelic. To pa naj ne bi bil edini primer prikrite likvidacije »razrednega sovražnika«. V primeru umora Ivana Krambergerja je namreč udbomafija nastavila »pijanega lovca«, vendar pa Kramberger ni bil ubit z lovskim, pač pa vojaškim orožjem. Pri Križniku je šlo torej za navidezno prometno nesrečo, pri Krambergerju pa za navidezno maščevanje lovca, ki mu je Krambergel "stopil na žulj".

In če se vrnemo k včerajšnji tragični nesreči: policija še vedno ni našla voznika tovornjaka. Nenavadno. V normalnih okoliščinah bi se verjetno vozniku tovornjaka zaradi šoka »utrgalo«, celo do te mere, da bi storil samomor. Tokrat pa se postavlja vprašanje, če ga bodo sploh kdaj našli…

nazaj na vrh