Sodni proces proti Strehovcu ni samo gonja proti svobodi govora ali proti Cerkvi, ampak je to vojna proti bioetiki!

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Škof Peter Štumf (foto: Veronika Savnik) Škof Peter Štumf (foto: Veronika Savnik)

Pred praznikom vseh svetih, ki ga vsako leto praznujemo prvega novembra, smo se pogovarjali z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom, ki je bil v zadnjih mesecih v središču medijske pozornosti zaradi upora nekaterih duhovnikov v njegovi škofiji. Ob tem se seveda nismo mogli izogniti tudi nekaterim političnim temam.

 

Smo pred praznikom vseh svetih, ki ga nekateri še vedno označujejo kot »dan mrtvih«. Bi lahko rekli, da je to dan živih?

Da, to je dan živih, ker se spominjamo vseh svojih prednikov, staršev, starih staršev in tako dalje, ki so živeli v Bogu in tudi umrli v Bogu. In verujemo, da v polnosti sedaj posedujejo življenje, ki nikoli ne mine, ker gledajo Boga. Zato so tudi naši priprošnjiki. In verjamem, da je to lep praznik za vse. Je praznik upanja in bližine nebeščanov vsem nam. Zato Cerkev vabi, da tudi dan po prazniku molimo za tiste, ki se očiščujejo v vicah, kajti pred Boga ne more priti nič omadeževanega, da jim pomagamo s popolnim odpustkom, ki jih Cerkev v moči Petrovega ključa deli vsej Cerkvi v očiščevanju, seveda z našim sodelovanjem: z molitvijo po namenu svetega očeta, s prejetim obhajilom, z obiskom grobov v tem času.

Dan pred praznikom pa je dan reformacije. Zanimivo je, da ga poleg Slovenije samo dve nemški zvezni deželi praznujeta kot dela prost dan. Ker je na ozemlju murskosoboške škofije največji delež evangeličanov, ali je na ta dan kakšno posebno praznovanje? Kako sicer potekajo stiki med vami in evangeličani? 

Predvsem se dogajajo na terenu. Na Goričkem se srečujejo naši duhovniki in njihovi pastorji. Imamo tudi ekumenske obrede, tudi sklenitve mešanih zakonskih zvez, pa skupne dogodke zunaj cerkva, pred leti smo imeli skupni Klic dobrote. Skupaj se pripravljamo tudi na ekumensko srečanje pri Kuzmi na tromeji prihodnje leto ob stoti obletnici priključitve Prekmurja matični domovini in računamo, da bomo imeli goste tudi iz sosednjih držav.

Konec koncev pa, ko gre za edinost kristjanov, je najprej pomembna notranja edinost v Cerkvi. Sami ste needinost precej bridko občutili v zadnjem času. Je res, da je v tem delu Slovenije že pred desetletji prišlo do odpora do škofa? V intervjuju za Družino ste dejali, da je imel že mariborski škof Držečnik težave v tem delu Slovenije…

Dejansko ni šlo za odpor do škofa samega, ampak za težave znotraj župnije. V eni od teh župnij je bil duhovni pomočnik mlad redovnik, ki ni postal župnik, ker to ni bilo predvideno ne v škofiji in tudi ne v redovni skupnosti, ki ji je pripadal. Tako da so se ljudje uprli namestitvi novega župnika, priti je moral drug duhovnik iz Štajerske. Težave so bile v še dveh župnijah, kjer je prišlo do needinosti, ker je kaplan deloval proti župniku in se posledice čutijo še danes. Te stvari so pustile posledice, da ljudje zelo težko sprejemajo menjave duhovnikov, saj je bilo v preteklosti to bolj redko. Je pa neki škof Srbske pravoslavne cerkve dejal, da v Cerkvi ni razkola, če ga ne povzroči talar. Vse te needinosti v škofiji so torej vezane na duhovnike, od njih je odvisno, kako sprejmejo spremembo, premestitev. In če zmorejo ljudem to pojasniti, potem večinoma ni težav. Duhovnik lahko te spremembe sprejema le v moči vere ter iskrenega in zaupljivega pogovora s škofom, ne samo v neki suhi pokorščini.  V pokorščini si duhovnik jemlje zgled po Jezusu, ki je bil pokoren svojemu Očetu vse do smrti na križu.

Več preberite v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh