Socialni demokrati – trdovratni branilci privilegijev

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Moskovičeva vila – sedež SD (foto: Demokracija) Moskovičeva vila – sedež SD (foto: Demokracija)

Se še spomnite prvih večstrankarskih volitev leta 1990? Marsikdo danes ugiba, ali so bile te volitve res demokratične, saj so bile stranke, ki so nastale iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, v privilegiranem položaju. Tudi glede premoženja in infrastrukture.

 

V zadnjem času je bilo sicer precej razprav o tem, kako je do svojega sedanjega sedeža prišla koalicijska SD. Kot je znano, slednja »stanuje« na Levstikovi ulici v Ljubljani, v znameniti Moskovičevi vili, ki je bila do druge svetovne vojne v lasti judovske družine. Kot piše zgodovinar Renato Podbersič, je bil judovski kapital na Slovenskem predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, nič drugače niso počele niti povojne jugoslovanske oblasti, ki so se prav tako polaščale judovskega premoženja, saj jim je bil glavni razlog za odvzem razredna pripadnost. »Paradoksalno pri tem je, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: njihove vile so zasedli tako za Boris Kidriča kot za Edvarda Kocbeka.«

Vila na Levstikovi – slaba vest SD
Vendar pa naj bi bila usoda Moskovičeve vile drugačna. Leta 1944 so namreč Nemci družino Moskovič odpeljali v Auschwitz, kjer so pozneje umrli, sin Julij je umrl kot italijanski partizan. Leta 1946 je okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja omenjene družine, saj so očeta Feliksa obsodili sodelovanja z gestapom. Nazadnje je sodišče premoženje prisodilo materinemu sorodniku Ignjatu Lajtnerju, ta pa jo je leta 1947 prodal Dani Kos. Toda zgodba še ni prišla do konca: leta 1953 so hišo za eno leto znova razlastili. Dana Kos je vilo nazadnje prodala leta 1961 splošnemu ljudskemu premoženju, in sicer za 12.810.030 dinarjev, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična republika Slovenija. Kasneje pa je bila z menjalno pogodbo dodeljena SD (oz. SDP, ki se je z dvema strankama združila v ZLSD oz. sedanjo SD), kar je po mnenju vodstva stranke kronski dokaz, da vile nikoli niso »ukradli«, ampak so jo dobili povsem legalno. A tudi če bi bil prenos lastništva omenjene vile nesporen, pa je sporno to, da je SDP oz. SD kot naslednici ZKS uspelo obdržati premoženje (ki je bilo velikokrat ukradeno z nacionalizacijo in s prisilno razlastitvijo prvotnih lastnikov), medtem ko so si morale nove demokratične stranke, ki so nastale leta 1989, same iskati prostore in so delovale v zelo skromnih prostorskih in finančnih razmerah.

CK ZKS je imel vso oblast
A najprej poglejmo, kdo so te famozne družbenopolitične organizacije iz časa prejšnjega režima. Šlo je za specifično ureditev jugoslovanskega marksizma, po kateri se je komunistična partija že kmalu po prevzemu oblasti preimenovala v »zvezo komunistov«. Tako so imele vse jugoslovanske republike in pokrajine svojo ZK, prav tako je obstajala ZK Jugoslavije. Republiške zveze komunistov pa so se delile na celice tako po tedanjih občinah kot v številnih institucijah, od tovarn do univerze. Glavni vrhovni organ je bil centralni komite, ki je imel največjo moč odločanja. T. i. civilni organi, kot so bili skupščina, izvršni svet in predsedstvo, so dejansko samo izvajali sklepe, ki jih je sprejel CK ZKS. No, tu velja kot »derivat« ZKS omeniti ZSMS, podmladek partije, ki je bil v odnosu do »očetov« bolj uporniški, vendar je prav tako imel monopolni položaj.

Če je bila ZKS neke vrste »avantgarda«, pa je Republiška konferenca SZDL s svojo delegatsko logiko pokrivala celoten spekter vseh družbenih dejavnosti – dejansko je bila neke vrste naslednica OF in je predstavljala »pluralizem samoupravnih interesov«. RK SZDL, ki jo je v osemdesetih letih vodil Jože Smole kot njen zadnji predsednik pred letom 1990 (nasledil je Mitjo Ribičiča), je imela svoje domovanje v hiši na Komenskega 11, kjer je nekaj časa imela sedež tudi SDS (kot najemnik, seveda). Gre za hišo, prepoznavno po arhitekturi Jožeta Plečnika. Danes je njen lastnik Mestna občina Ljubljana, v njej pa domuje Javni zavod Lekarna Ljubljana. Pred desetimi leti je MOL iz zgradbe deložirala SDS in tudi tednik Demokracija. Dotrajano zgradbo so kasneje sicer prenovili in vanjo vselili nove najemnike.

Stranke kontinuitete
Med drugimi DPO pa velja omeniti še dve: Zveza sindikatov Slovenije, ki je imela sindikalna predstavništva v vsaki občini in gospodarski družbi, vsak TOZD pa je imel osnovno organizacijo sindikata. Pa seveda Zveza borcev NOB, danes je to Zveza borcev za vrednote NOB. Le ti dve organizaciji se nista preoblikovali v stranke, sta pa ohranili velik vpliv. Republiška zveza sindikatov se je ob osamosvojitvi Slovenije preimenovala v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije ter v glavnem obdržala vso infrastrukturo in premoženje. Preostale tri družbenopolitične organizacije pa so se ob uvedbi večstrankarskega sistema pod pretvezo »sestopa z oblasti« preoblikovale v stranke: ZKS si je nadela ime Stranka demokratične prenove (SDP), ZSMS je postala najprej ZSMS-Liberalna stranka in kasneje Liberalno demokratska stranka, medtem ko se je RK SZDL preimenovala v Socialistično stranko Slovenije pod vodstvom Viktorja Žaklja. Slednja se je leta 1994 pridružila liberalnim demokratom. Tako je nastala Liberalna demokracija Slovenije, medtem ko se je SDP z dvema strankama leta 1993 združila v Združeno listo socialnih demokratov (danes Socialni demokrati).

SD kot prvotni lastnik zgradbe na Tomšičevi?
Prav tistega leta je stranka SD z menjalno pogodbo dokončno pridobila sedež na Levstikovi 15, v že omenjeni Moskovičevi vili. Dobila jo je torej v zameno za prostore na Tomšičevi ulici, kjer je imel sedež CK ZKS. A kot je pred kratkim pojasnil Marko Štrovs za Novo24tv, je šlo za zgradbo, ki so si jo komunisti prisvojili. Bila je zgrajena leta 1879 kot Kranjska hranilnica, kasneje je prostore prevzela banska uprava, ki je stavbo nadzidala, pred II. svetovno vojno pa Banovinska hranilnica. »Po vojni je prostore zavzel Centralni komite ZKS,« je pojasnil Štrovs. Kasneje, ob osamosvojitvi Slovenije, so zgradbo na Tomšičevi povezali z zgradbo dotedanje republiške skupščine, po novem Državnega zbora RS. V zgradbi na Tomšičevi so tako sedaj sedeži poslanskih skupin, delovna telesa in nekatere službe DZ. Čeprav zgradba sedaj služi pravemu namenu, pa ni mogoče zanikati dejstva, da je bila SDP oz. (ZL)SD v primerjavi s strankami Demosa v privilegiranem položaju. Mimogrede: ko se je SDS leta 2008 izselila iz zgradbe na Komenskega 11, je kupila zgradbo na Trstenjakovi 8, za katero je deset let plačevala kredit. SD tega ni bilo treba, saj je dobila darilo od države, Moskovičevo vilo, in to na podlagi dejstva, na katerega je opozoril tudi Štrovs: da so bili prostori na Tomšičevi lastniško pripisani na SDP oz. sedanjo SD, čeprav bi morali biti praviloma v lasti države. Kdo torej koga vleče za nos?

Pri(h)vatizacija državne lastnine
Četudi je nakup Moskovičeve vile formalnopravno pokrit in je nemara v arhivih zapisano tudi, da je bil prevzem prostorov v nekdanji Banovinski hranilnici izpeljan na videz zakonito, so vse kupčije, ki so jih ljudje z državo Jugoslavijo sklepali po letu 1945, tako ali tako sporne, je marca letos za Novo24tv opozoril Marko Štrovs. »Ljudje so bili pod pritiskom, morali so prodajati državi pod realno ceno, sicer bi jih izselili na silo. Je pa skorajda nemogoče ugotoviti, kakšni so bili realni zneski, tudi v primeru Moskovičeve vile,« je še dejal. No, pomenljivo je, da na drugi strani v SD celo žugajo s sodnimi pregoni medijev, ki pišejo, da je SD do svojih prostorov prišla s krajo. Tiskovni predstavnik stranke Denis Sarkić je novinarju Nove24tv dejal, da »to, kar piše na spletni strani državnega zbora, nima prave teže, zakopljite se v arhive, preglejte zemljiške knjige, pa boste prišli resnici do dna, da je bilo vse izpeljano zakonito«. Naj bodo ti postopki zakoniti ali ne, tudi v SD ne morejo zanikati dejstva, da je bil položaj političnih strank prav zaradi kravjih kupčij med državo in nekdanjimi DPO neenakopraven in zato tudi v nasprotju z Ustavo RS. Če bi v tej menjavi obstajal kriterij pravičnosti, potem bi morala SD Moskovičevo vilo praviloma kvečjemu odkupiti od države, tako pa so jo dobili v dar. Kdo ve, koliko državnih nepremičnin je na podoben način končalo v rokah pravnih naslednic nekdanjih DPO. DPO namreč niso imele lastnih nepremičnin, pač pa so bile to nepremičnine v lasti države, v veliko primerih so bile to tudi nepremičnine, ki so bile po drugi svetovni vojni krivično odvzete prvotnim lastnikom.

Neuspešni poskusi razdelitve
Prizadevanj za to, da se sredstva, s katerimi so razpolagale DPO, pravično razdeli med vse stranke, je bilo že kar precej. Že leta 1990 je Demosova vlada vložila predlog zakona o prenosu nepremičnin nekdanjih družbenopolitičnih organizacij med sredstva družbenopolitičnih skupnosti, s čimer so želeli prispevati k enakopravnosti med političnimi strankami in h krepitvi razvoja večstrankarske demokracije. Vendar je bilo nasprotovanje komunistične strani preveliko in predlog je propadel. Leta 1994 pa je DZ sprejel Zakon o političnih strankah, ki je s 34. členom predvidel prenos tistih nepremičnin političnih strank na Republiko Slovenijo in lokalne skupnosti, ki so jih stranke pridobile kot pravne naslednice nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. Vendar pa zakon v tem delu ni nikoli zaživel v praksi, (Drnovškova) vlada se je ob tem izgovarjala na zakonske določbe, ki naj ne bi bile opredeljene dovolj jasno. Med drugim naj ne bi določale kriterijev za delitev tovrstnih nepremičnin med lokalnimi skupnostmi in državo, prav tako pa naj ne bi obstajal predpis, ki bi od vlade zahteval zbiranje podatkov o stanju nepremičnin nekdanjih družbenopolitičnih organizacij.

Predlog SDS iz leta 1996
Ker je bil sredi devetdesetih let uveden nov model lokalne samouprave z novimi, manjšimi občinami, so se nekatere znašle v precejšnji zagati, ker niso imele na razpolago primernih prostorov. Prav tako je bilo ogroženo tudi izplačevanje pokojnin. Zato velja spomniti, da so leta 1996 tedanji štirje poslanci Socialdemokratske stranke (predhodnice sedanje SDS), Ivo Hvalica, Drago Šiftar, Vitodrag Pukl in Jože Pučnik, vložili predlog zakona o prenosu premoženja nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (no, dejansko je šlo za premoženje države, ki so ga uporabljale DPO) med sredstva lokalnih skupnosti in zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeni predlog zakona je tako predvideval, da bi bile nepremičnine vseh nekdanjih družbenopolitičnih organizacij prenesene na lokalne skupnosti, te pa bi morale tretjino nepremičnin, ki jim pripadajo po tem zakonu, za neprofitno najemnino prepustiti v uporabo političnim strankam, ki so zastopane v občinskih svetih. S tem bi bilo vsem strankam omogočeno enakopravno izvrševanje političnih aktivnosti. Predlagani ukrepi ne bi imeli neposrednih posledic za državni proračun, saj bi se posredno zmanjšali odhodki državnega proračuna, zaradi česar bi bilo zagotovljeno nemoteno izplačevanje pokojnin, s povečanjem izvirnih prihodkov občin pa bi se zmanjšale tudi finančne izravnave med občino in državo.
Predlog zakona je bil leta 1996 predložen DZ v obravnavo in sprejetje po hitrem postopku, prav tako je komisija za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine kot matično telo omenjeni predlog zakona večkrat obravnavala, a od vlade kljub pisni urgenci ni prejela mnenja, da predlog zakona predstavlja primerno podlago za obravnavanje po hitrem postopku. Navedeni predlog je komisija vnovič obravnavala 24. februarja 2000, vendar tudi takrat ni prejela mnenja vlade. Komisija tako ni sprejela sklepa, da je predlog zakona primeren za obravnavo in sprejetje. Leta 2002 je bila znova podana zahteva za splošno razpravo, a predlogi SDS, ki je že od samega začetka opozarjala na problem in vlagala ustrezne zakone, niso bili nikdar sprejeti, saj so jih vedno znova preglasovali privilegirani nasledniki rdečega režima. Neenak položaj strank in nepoštenost na volitvah se tako vlečeta tudi v današnji čas.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

nazaj na vrh