Slovenci, košarka in Cerarjeva (anti)etika po balkansko

Tukaj še ni imel zelene majice... Tukaj še ni imel zelene majice... Foto: Twitter

Verjetno ste že kdaj slišali za stereotip, da so Nemci vedno zelo točni. No, še bolj Švicarji, saj je v slovenščini znana fraza »točen kot švicarska ura«. A oboje morda prekašajo Japonci, kjer lahko strojevodja vlaka zaradi enominutne zamude naredi celo častni samomor (harakiri). Tako za Japonce kot za Nemce in Slovence pa se večkrat reče, da s(m)o pridni kot mravljice.

Pa naj se sliši še tako klišejsko in karikirano – samo poglejte naše košarkarje. Trajalo je četrt stoletja in dvanajst zapravljenih priložnosti na evropskih prvenstvih, da smo končno prišli do prve medalje. In to kar zlate. Nekateri se sicer norčujejo, češ da je srbska B reprezentanca premagala A reprezentanco, da Slovenci nismo narod košarkarjev in tudi nasploh nismo nadarjeni za kolektivne igre z žogo. To naj bi bolj ustrezalo južnim bratom, zato je v teh športnih panogah bolj malo »čistih« Slovencev. Pač pa naj bi Slovencem bolj odgovarjalo smučanje – v nekdanji Jugoslaviji so v smučarski reprezentanci smetano pobirali »severnjaki« oz. »Janezi«, kot so nas Srbi radi poimenovali. Celo znana hrvaška smučarska družina Kostelić se je po športni plati na noge postavila v Sloveniji.

Mož beseda iz dežele vzhajajočega sonca

Pred kakšnim desetletjem je avtor teh vrstic obiskoval vikend predavanja v organizaciji Socialne akademije v prostorih Zavoda sv. Stanislava. Med najbolj zanimivimi predavanji je bilo tisto o poslovni etiki, navadah in kulturi oddaljenih civilizacij, kar seveda igra pomembno vlogo pri sklepanju poslov. Uvodoma sem že omenil Japonce. Predavatelj je namreč omenil »giri«, njihov značilni moralni zakon, ki jim nikakor ne dovoljuje, da bi prelomili dano besedo. Marsikdo se bo ob tem spomnil na Kantov moralni zakon in njegov citat, ki si ga je dal vklesati na nagrobnik, namreč o tem, kaj je vredno občudovanja – »zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni«. Pri Japoncih je ta moralni zakon tako izrazit, da bi japonskega poslovneža grdo užalili, če bi ga prisilili k temu, da bi vam moral za dano besedo dati pisno potrdilo. To bi vam lahko uničilo kakšen dober posel. In morda boste sedaj drugače gledali na japonske uspehe pri uvozu svoje tehnologije v Evropo. Če boste pokukali v knjigo Franceta Tomšiča »Od stavke do stranke«, boste lahko našli tudi njegove spomine na čas, ko je bil zaposlen v Nemčiji in se soočal tudi s težavami zaradi konkurence, ki je na področju tehnologije prihajala z Japonske.

In če vam Japonec proda avtomobil toyota auris in vam zagotovi, da boste z njim imeli minimalne stroške, mu boste verjeli? Če mu ne verjamete, ni kriv on, kajti naredil bo vse, da bo njegova beseda res držala. Krivi smo Slovenci, zaradi slabih izkušenj, ki jih imamo – s sabo. Zakaj? Leta 1918 smo odšli izpod habsburške krone, pristali pa smo pod Karađorđevićevo. Samostojni južnoslovanski del razpadle habsburške monarhije je bil samostojen le en mesec, nato se je združil s kraljevino Srbijo. Ali bolje rečeno: priključil se je kraljevini Srbiji (vsaj slednja je tako razumela, kljub drugačnim namenom en mesec obstoječe Države SHS). Zagotovo je k temu pripomoglo dejstvo, da je bila Srbija po končani drugi svetovni vojni na strani zmagovitih sil v primerjavi z Avstroogrsko, kamor smo sodili Slovenci, v ozadju je bil seveda tudi interes velesil versajske Evrope. Srbija je bila velik up Britancev in Francozov pri uveljavljanju svojih interesov v jugovzhodni Evropi, ki jo popularno imenujemo tudi Balkan (čeprav je to v resnici ime gorovja v severni Bolgariji, medtem ko se na njenem jugu nahajajo Rodopi).

Etika in pravo po bizantinsko

Slovenci smo tako iz nemško orientiranega kulturnega prostora pristali v novi državni skupnosti, kjer je večinoma prevladovala povsem drugačna kultura, kjer dana beseda ne pomeni kaj dosti, celo podpisani sporazumi ne. Skratka, diametralno nasprotje temu, kar zaznamuje Japonce (verjetno bi misijonar jezuit v častitljivih letih, eden najboljših slovenskih poznavalcev Japonske pater Vladimir Kos o tem lahko veliko več povedal). V balkanskem vrednostnem svetu so predpisi zato, da se kršijo, prevladuje darvinistična vizija preživetja močnejših, zakoni so bolj za okras, prevladuje logika »Gorje premaganim« (po keltskem vojskovodju Brenu, ko je oplenil Rim). Skratka, država je pravna toliko, kolikor mi ustreza, tudi napisane zakone se lahko interpretira po svoje, kdor je na močnejši poziciji, ima več pravic. Vam to zveni znano? Ne, tega niste videli samo v finalni tekmi med Slovenijo in Srbijo, kjer si srbski selektor Saša Đorđević kljub razočaranju nad sojenjem ni upal glasno zavpiti stavka iz legendarne slovenske otroške knjige Maček Muri, namreč »Sodnik je bik!«. To, kar sem opisal, se nam dogaja ves čas tranzicije, nam pred očmi. Namreč, Slovenci smo v jugoslovanskem okviru preživeli 73 let, kar pomeni, da se je v tem času zamenjalo veliko generacij, v tem času smo se krepko navzeli tistega duha, ki ga je pokojni dr. France Bučar označil za »bizantinskega«, ko je opisoval slovenski odnos do vladavine prava. Kar je nerešljiv problem za klasike proceduralne etike, denimo John Rawls s svojo »Teorijo pravičnosti«. Se morda čudite, da je Grčija pred leti glede svojega finančnega stanja »nategnila« celotno Evropsko unijo, potem pa smo ji Slovenci še »posodili« denar brez garancije, da ga bomo kdaj dobili nazaj? Verjamete v to, da migranti z Bližnjega vzhoda, ki smo jih že dobili v osrčje Evrope, želijo delati in se integrirati v evropsko družbo? Če je odgovor na obe vprašanji pozitiven, ste strahotno naivni! Namreč, to je nek drug svet, neka druga civilizacija, čeprav je to Slovencem že znano.

Kako smo se navadili na garažno afero

A ne samo to – v skoraj petdeset let trajajočem obdobju komunističnega režima smo se Slovenci po logiki »kuhanih žab« navadili še nečesa drugega. Namreč, logike avantgardnega sovraštva in razredne delitve. Če kdo pripada »pravemu« razredu, mu je odpuščeno marsikaj, če že ne vse. Tej kolektivistični poblaznelosti so deloma popustili celo nekateri antikomunisti, le da v obratni smeri. Poglejmo primer Zorana Jankovića – pri njem je afera s farmacevtko zgolj vrh ledene gore, a se zdi, da mu vso zgražanje ne pride do živega. Je primer človeka, ki niti ne pozna sramu – zakaj bi ga? Kot je že konec devetdesetih let zapisal pisatelj Drago Jančar: Slovenci nergamo, tako kot smo nergali že v prejšnjem režimu. In k tej resnični trditvi lahko dodamo še opombo, da v času prejšnjega režima nergačev kasneje niso več preganjali, ker večni nezadovoljneži režimu nikoli niso bili zares nevarni. Malo so pojamrali, če pa bi utegnili zanetiti kakšen ogenj upora, so jih preventivno disciplinirali – in tako je šla karavana kljub laježev psov lepo naprej. Kdo gre stavit, da bodo na podoben način nevtralizirali tudi zadnje čase precej glasnega dr. Boštjana M. Zupančiča? Pripadnikom »pravega« razreda je vse odpuščeno, medtem ko se »razrednim sovražnikom« obračunava tudi prekrške, ki jih sploh niso storili.

In če je treba, se iste pravne norme za ene uporablja tako, za druge spet drugače. Saj se verjetno še spomnite primera Baričevič oz. »garažne afere«? Sprožila je močan halo efekt, a smo Slovenci nanjo hitro pozabili. Oziroma smo se nanjo »navadili«, ker se je voda, v kateri se kuhamo, medtem nekoliko segrela. A spet ne toliko, da bi skočili iz nje. Če niti ob neuspešno izglasovani interpelaciji proti ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc, ki ostaja ministrica izključno zaradi formalnih pravil, ker jo je pač podprla koalicija, ljudje ne gredo na ulice in zahtevajo konec korupcije, ki od znotraj najeda javno zdravstvo in povzroča nepotrebno trpljenje številnim bolnikom, potem je to znamenje, da je nekaj hudo narobe – pa ne s slovenskim pravnim sistemom, pač pa z našimi glavami, navsezadnje z našo moralo. Kaj je toleriranje svinjarij (in vsaka svinjarija pač še ni kaznivo dejanje, nas je nekoč podučila mati sedanjega premierja) drugega kot nemorala, svinjarija najhujše vrste? Povedano po krščansko: toleranca do greha je velik greh! In če nismo pripravljeni tega ustaviti, smo sokrivi za stanje. Amen. In ne pomaga nobeno nerganje, hkrati pa kazanje s prstom na opozicijo, češ da samo nerga.

Klovn v zeleni majici

In če sem v začetku te kolumne omenil predavanje o Japoncih in njihovi etiki, lahko tudi razkrijem, kdo je bil predavatelj. Predaval je nekdo, ki vsaj glede na svoje besede veliko da na etiko, v nedeljo zvečer pa smo ga (večinoma preko malih zaslonov) videli, kako v zeleni majici kot kakšna žaba skače po parketu in slovensko zastavo uporablja za šal. Samo enkrat lahko ugibate, kdo je bil to.

In če bi Japonci, ki so leta 2006 gostili svetovno prvenstvo v košarki, na katerem je nastopila slovenska reprezentanca (in z njo prvič na velikem tekmovanju tudi tedaj dvajsetletni Goran Dragić, ki se je ravnokar poslovil od igranja v reprezentanci), vedeli, kdo je tistega leta v okviru Socialne akademije predaval o njihovi etiki in kako je njegova mati trdila, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, bi se ob klovnovski predstavi omenjenega predavatelja v nedeljo v Carigradu verjetno pogreznili v zemljo od sramu, če se že ne bi slučajno zgodil še kakšen harakiri. Skratka, Srbija do Tokia…

nazaj na vrh