Resnica o Kučanovi vlogi leta 1991! Milan Kučan je bil leta 2016 kazensko ovaden s strani Združenja VSO zaradi »veleizdaje Slovenije«!

Milan Kučan je spomladi 1990 pravočasno izvedel za nameravano razorožitev Teritorialne obrambe Republike Slovenije s strani JLA, a ni ukrepal. Foto: Srdjan Živulović/BOBO, Tone Stojko/Muzej novejše zgodovine Slovenije, Marjan Garbajs in arhiv Demokracije Milan Kučan je spomladi 1990 pravočasno izvedel za nameravano razorožitev Teritorialne obrambe Republike Slovenije s strani JLA, a ni ukrepal. Foto: Srdjan Živulović/BOBO, Tone Stojko/Muzej novejše zgodovine Slovenije, Marjan Garbajs in arhiv Demokracije

Slovenski provladni mediji so bili včeraj polni novic o bizarni ovadbi nekega obskurnega beograjskega odvetnika zoper Milana Kučana in še nekatere posameznike iz Slovenije. Janez Janša: V bistvu gre za slab prepis teksta iz posebne izdaje glasila JLA Narodna Armija iz poletja 1991. Nekomu je bilo naročeno, da ga aktualizira ravno v času, ko v Sloveniji vse več ljudi spoznava resnico o dvojni igri Milana Kučana v osamosvojitvenem procesu Slovenije. Čredno poročanje slovenskih režimskih medijev o bizarni novici dodatno osvetljuje motive in ozadje »ovadbe«, iz katere v pravnem smislu seveda ne bo nič. Pa še zabavno je brati, kako se isti ljudje, ki so se zgražali nad podobo čestitke SDS ob letošnjem dnevu državnosti, danes zgražajo nad »predrznostjo« podpornikov te iste JLA, ki so jo še nekaj ur nazaj krčevito branili. S Kučanom vred, ki je mimogrede tudi vneto sodeloval v nedavnih obtoževanjih Krkoviča zaradi sestrelitve helikopterja te iste sovražne JLA v času vojne za Slovenijo.

No, naj ob tem spomnimo na to, da je bil zadnji šef CK ZKS Milan Kučan in prvi predsednik predsedstva Republike Slovenije v resnici sprva proti osamosvojitvi Slovenije, ki nikoli ni bila njegova »intimna opcija«! Kasneje pa se je premeteno priključil glavnemu osamosvojitvenemu toku, ki ga je politično vodil Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika.

Spodaj zato objavljamo dva prispevka iz Demokracije iz leta 2016:

 

Nova Demosova oblast se je soočila z veleizdajo

Pred 26 leti, 16. maja 1990, je bila v prvi demokratično izvoljeni slovenski skupščini potrjena prva demokratično izvoljena slovenska vlada po drugi svetovni vojni. Oblikovale so jo stranke Demokratične opozicije Slovenije − Demos, ki jo je vodil Jože Pučnik. Predsednik vlade (takrat se je uradno imenovala izvršni svet) je postal Lojze Peterle, predsednik stranke SKD, ki je znotraj Demosa dobila največ glasov na volitvah. Vlada je imela 27 ministrov in ministric, sestavljali pa so jo Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Zeleni Slovenije in Slovenska obrtniška stranka. V dveh letih, kolikor je bila Demosova vlada na oblasti, je ob delnem sodelovanju (še pogosteje pa hudem nasprotovanju) opozicije sprejela številne ključne odločitve, potrebne za izpeljavo slovenske osamosvojitve in nastanek samostojne slovenske države. Osem mesecev po oblikovanju, 23. decembra 1990, je tako Slovenija izvedla plebiscit o osamosvojitvi, 25. junija 1991 pa je razglasila samostojnost. Pod njenim vodstvom se je Slovenija ubranila agresije JLA, ki si je na naših tleh polomila zobe. Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji vojak poražene zvezne armade. Pod Demosovo vlado so bili sprejeti številni pomembni zakoni za delovanje demokratične družbe. Konec leta 1992 ji je uspelo skupaj z opozicijo sprejeti novo slovensko ustavo. Mandat Demosove vlade se je končal z imenovanjem vlade Janeza Drnovška 14. maja 1992.

Ob prisegi prve demokratično izvoljene vlade pa se je zgodila »veleizdaja Slovenije«, kot je leta 1999 dejal Jože Pučnik. Novoizvoljeno predsedstvo Republike Slovenije pod vodstvom Milana Kučana je namreč dopustilo, da je JLA razorožila slovensko teritorialno obrambo. Zaradi tega dejanja – »veleizdaje Slovenije« − je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve kazensko ovadilo zadnjega predsednika CK ZKS in predsednika Predsedstva RS Kučana. Spomnimo. Zvezna armada se je za operativno razorožitev slovenske teritorialne obrambe odločila ravno v času, ko je prišlo do spremembe oblasti na Slovenskem. Republiška partijska oblast je zapuščala svoje položaje, nova demokratična oblast pa je bila komaj potrjena v skupščini in še ni imela efektivne oblasti oziroma je komaj prevzemala posle. V času med 10. majem in 19. majem 1990 je bilo v celoti konstituirano in je delovalo samo predsedstvo, ki je imelo po Ustavi RS pristojnost delovati kot vrhovni poveljnik TO RS »v miru za sprejemanje odločitev o oborožitvi in opremljanju teritorialne obrambe«. Kot piše v ovadbi, je bil Kučan kot predsednik predsedstva RS »dolžan zavrniti neustavne ukaze vojaškega vrha jugoslovanske armade in Republiškega štaba TO po odvzemu in premeščanju orožja teritorialne obrambe v objekte JLA, a je kljub pravočasni obveščenosti o namerah JLA po razorožitvi TO RS namesto odločnega nastopa proti razorožitvi TO vse do 18. maja 1990 kolaboriral z visokimi častniki JLA, ki so pripravljali in izvajali razorožitev TO RS«. »Prikrito, zahrbtno in na drug pritlehen način s sprenevedanjem, lažmi in prikrivanjem informacij pred vlado in častniki teritorialne obrambe na občinskih ravneh« je prikrival oziroma zamolčal, da JLA pripravlja razorožitev. Nato pa je z »namernim neodločanjem« in zavlačevanjem  zamujal s sprejetjem odredbe, s katero bi zavrnil ukaz JLA. Hkrati je prepozno poslal ukaz, s katerim je bil ukrep JLA o razorožitvi TO preklican. In še takrat je bil ta ukaz poslan šifrirano, s čimer je armadi »pridobil dodaten čas za odvzem orožja TO RS«. Po mnenju VSO je v sodelovanju z vrhom JLA omogočil razorožitev TO in s tem »bistveno ogrozil osamosvojitev RS in nastanek samostojne države in varnost RS«. »Njegova ravnanja so imela za posledico smrt večjega števila oseb, hudo nasilje in veliko razdejanje, saj je JLA dobro leto dni po razorožitvi TO razoroženi Sloveniji napovedala vojno in jo dejansko napadla.«

Nedvomno VSO Kučanu vrača udarec, saj zadnja leta prikrito in odkrito podpira kazensko preganjanje ključnih osamosvojiteljev. Hkrati hodi po državi in se predstavlja kot veliki osamosvojitelj, pa čeprav je dolgo časa nasprotoval samostojni Sloveniji in je šele v zadnjem trenutku skočil na osamosvojitveni vlak …

Metod Berlec,  19. maja 2016

 

Vojni veterani vračajo udarec Kučanu

Mesec maj mineva tudi v znamenju praznovanja obletnice ustanovitve Slovenske vojske, saj je prav slednja veliko pripomogla k obrambi domovine ob napadu komunistične JLA. Zaznamovanje 25-letnice samostojnosti Slovenije pa žal kaže precej klavrno podobo.

Povsem očitna rehabilitacija totalitarne prakse in simbolov iz časa pred letom 1990 (s praznovanji »dneva upora«, »dneva zmage« itd.) se je namreč združila s hkratnim sodnim pregonom Antona Krkoviča zaradi sestrelitve helikopterja JLA 27. junija 1991 v ljubljanski Rožni dolini. A to še ni vse. Spomnimo: iz političnih razlogov so Krkoviču onemogočili nastop na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika, hkrati pa je nedavno na kamniški Gimnaziji Rudolfa Maistra predaval nihče drug kot nekdanji predsednik republike in zadnji partijski šef Milan Kučan. Prav njegov ideološko-interesni krog je tudi najbolj odgovoren za pačenje zgodovine, denimo na proslavi ob obletnici ustanovitve Slovenske vojske.

Kolaboracija z JLA

Glede na pogosto govoričenje raznih »svobodomiselnih intelektualcev« o medvojni kolaboraciji protikomunistične strani z okupatorjem (kar je le izgovor za opravičevanje komunističnih zločinov) bi bilo smiselno odpreti vprašanje, ki so ga v VSO odprli že pred časom z izidom Bele knjige slovenske osamosvojitve o tem, kdo je leta 1990 sodeloval pri razoroževanju TO. Na tiskovni konferenci v torek, 17. maja, na 26. obletnico začetka projekta Manevrska struktura narodne zaščite (kar je začetek sedanje Slovenske vojske), so predsednik VSO Aleš Hojs, nekdanji obrambni minister Janez Janša in nekdanji notranji minister Igor Bavčar predstavili vsebino kazenske ovadbe, vložene proti nekdanjemu predsedniku predsedstva RS in zadnjemu partijskemu šefu Milanu Kučanu zaradi veleizdaje. Kazensko ovadbo je vložilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), nanaša pa se na Kučanovo delovanje v letih 1990 in 1991, ko je deloval kot predsednik predsedstva RS, oziroma kot navaja VSO, »v času, ko so v Sloveniji že potekale politične aktivnosti za ustanovitev lastne države in za osamosvojitev, ki jo je podpirala večina prebivalcev Republike Slovenije prek glasov, ki so jih namenili osamosvojitvenemu programu koalicije Demos na večstrankarskih volitvah aprila 1990, čemur je sledila prisega in prevzem pristojnosti novega predsedstva RS dne 10. 5. 1990, nato volitve in prisega novega Izvršnega sveta RS (v nadaljevanju nove vlade) dne 16. 5. 1990 ter prevzem pristojnosti nove vlade dne 17. 5. 1990«. Kot poudarja VSO, je bilo predsedstvo RS edini organ, ki je bil v času med 10. 5. 1990 in 19. 5. 1990 v celoti konstituiran, ki je deloval in je imel pristojnost po takrat veljavni Ustavi RS kot vrhovni poveljnik TO RS v miru za sprejemanje odločitev o oborožitvi in opremljanju TO. Kot tako je bilo predsedstvo dolžno zavrniti neustavne ukaze vojaškega vrha jugoslovanske armade in RŠ TO po odvzemu in premeščanju orožja TO v objekte JLA.

Kljub pravočasni obveščenosti o namerah JLA po razorožitvi TO RS pa je predsednik predsedstva RS Milan Kučan, namesto da bi odločno nastopil proti razorožitvi TO, vse do 18. maja 1990 kolaboriral z visokimi častniki JLA, ki so pripravljali in izvajali razorožitev TO RS. Kot pravi VSO: prikrito, zahrbtno in na drug pritlehen način s sprenevedanjem, lažmi in prikrivanjem informacij pred vlado in častniki teritorialne obrambe na občinskih ravneh o tem, da JLA pripravlja razorožitev TO RS, kakor tudi z namernim neodločanjem oziroma zavlačevanjem s sprejetjem odredbe, s katerim bi neustavni ukaz JLA o razorožitvi TO RS moral zavrniti, z lažnim izgovarjanjem na neobveščenost ter s prepoznim pošiljanjem ukaza, s katerim je bil ukrep JLA o razorožitvi TO preklican, in s pošiljanjem tega ukaza po napravah, kriptiranih s šiframi JLA, s čimer je jugoslovanski armadi pridobil dodaten čas za odvzem orožja TO RS. V ovadbi VSO tudi navaja, da je Kučan v sodelovanju z vrhom JLA v dneh od 16. 5. 1990 do 19. 5. 1990 razorožil TO RS, pri tem pa navzven v Republiki Sloveniji dajal lažni vtis, da z ukazi GŠ JLA z dne 14. 5. 1990 in z ukazom poveljnika RŠTO generala Ivana Hočevarja, št. SZ 6251- 90 z dne 15. 5. 1990, o razorožitvi TO ni seznanjen, ter s tem bistveno ogrozil osamosvojitev Republike Slovenije, nastanek samostojne države in varnost Republike Slovenije, njegova ravnanja pa so povzročila smrt večjega števila oseb, hudo nasilje in veliko razdejanje, saj je JLA dobro leto dni po razorožitvi TO razoroženi Sloveniji napovedala vojno in jo dejansko napadla.

Razlogi za vojaško agresijo

VSO tudi pojasnjuje, da danes javno dostopni dokumenti (objavljeni v Beli knjigi slovenske osamosvojitve in drugod, op. G. B.) nedvoumno dokazujejo, da je bil Kučan z ukazom generala Hočevarja o razorožitvi TO z dne 15. 5. 1990 seznanjen še istega dne, ko je bil izdan, nato pa so ga v naslednjih urah in dneh o njem obvestili še neposredno častniki OŠTO Slovenj Gradec, OŠTO Jesenice ter vsi preostali OŠTO in vodstva občin, pred tem pa neformalno tudi pokrajinski poveljniki TO, SDV in visoki funkcionarji, ki so službovali v Beogradu, zagotovo tudi politkomisar RŠTO in nekdanji sekretar ZKS za Gorenjsko Zdravko Krvina. Kučan je do leta 1990 kot predsednik CK ZKS postavil večino poveljniških kadrov v TO, med njimi vse najvišje. Ustava RS in zakon o SLO in DS sta od Milana Kučana terjala, da kot predsednik predsedstva RS, ki je v mirnem času poveljevalo TO RS, takoj izda ukaz, s katerim bi prepovedal izvršitev neustavnega ukaza GŠ JLA in generala Hočevarja o razorožitvi slovenske TO, glede na to, da predsedstvo RS k takemu ukazu formalno ni podalo soglasja. Vendar Milan Kučan tega ni storil, ampak se je 16. 5. 1990 na kriznem sestanku pri predsedniku skupščine RS Francetu Bučarju sprenevedal, da za ukaz generala Hočevarja ne ve, da o odvzemu orožja TO ni seznanjen, in lagal, da o tem nima nobenih informacij.

Dne 17. 5. 1990, ko je prevzela dolžnosti Demosova vlada in ko so častniki TO ter protestne seje občinskih skupščin in njihova protestna pisma republiškim organom v 16. 5. 1990, 17. 5. 1990 in 18. 5. 1990 z vseh strani pritiskali na predsedstvo RS z zahtevami, da ustavi razoroževanje TO, pa se ni mogel več sprenevedati, zato je 18. 5. 1990 popoldne ob 17. uri končno izdal ukaz – odredbo o ustavitvi oddaje orožja TO v objekte JLA –, vendar pa je z njegovim pošiljanjem zavlačeval, saj je bil ukaz odposlan šele zvečer okoli 19. ure, namenoma pa ga je odposlal v taki obliki in na tak način, da ga prejemniki niso mogli takoj prebrati in uresničiti vsaj še nekaj ur, saj je bil ukaz o prepovedi razoroževanja TO šifriran v šifrah JLA, po vsebini pa neverjetno medel. To je Milan Kučan odredil zato, ker je vedel, da je razoroževanje TO tistega dne povsod po državi v polnem teku in da vsaka ura zamude lahko JLA dodatno omogoči odvzem na tisoče kosov orožja slovenske TO. Dejansko so nekateri občinski štabi TO orožje izročali JLA še naslednji dan, 19. 5. 1990. Ker Milan Kučan, ko je izvedel za ukaz generala Hočevarja o razorožitvi TO dne 15. 5.1990, ni nemudoma sklical seje predsedstva RS in izdal odredbe, s katero bi razorožitev prepovedal, je Slovenija od 16. 5. 1990 do 19. 5. 1990 izgubila več kot 80 odstotkov od skupaj preko 110.000 kosov pehotnega, protioklepnega in protiletalskega orožja, ki ga je sama plačala neposredno iz sredstev republike, občin in celo podjetij. Po razorožitvi TO je postala grožnja za napad jugoslovanske armade realna. Do vojne napovedi Zveznega izvršnega sveta in generala JLA Konrada Kolška Sloveniji takoj po razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti 25. 6. 1991, nato pa tudi do vojne je v Sloveniji dejansko prišlo. Ta je terjala smrtne žrtve (med drugim so v uniformah TO in policije umrli Jernej Molan, Franc Uršič, Peter Petrič, Edvard Peperko, Vinko Repnik, Stanko Strašek, Robert Hvalc, Bojan Štumberger, Željko Ernoič) tako med branilci kot napadalci pa tudi med civilnimi državljani RS in celo med tujimi državljani. Do napada JLA na Slovenijo in do smrtnih žrtev pa ne bi prišlo, če bi Slovenija razpolagala z odvzetim orožjem. JLA Slovenije v primeru, če bi le-ta za obrambo lahko vpoklicala 100.000 dobro oboroženih branilcev, ne bi nikoli napadla, je zapisano v ovadbi, ki jo je na vrhovno državno tožilstvo poslalo Združenje VSO.

Dobro informirani Kučan

Kot je še navedeno v ovadbi, so priprave na razorožitev TO dejansko potekale že več mesecev pred tem in tudi o tem je bil Kučan seznanjen. Njegova odgovornost je torej nesporna, dokazujejo jo listine, ki so nastale v tistem času; iz kronologije listin je mogoče rekonstruirati potek dogodkov ter ravnanje in zle namene odgovornih, predvsem prvega med njimi Milana Kučana, v kritičnem času novoizvoljenega predsednika predsedstva RS. »O namerni veleizdaji in sabotaži, kar so kazniva dejanja po Kazenskem zakoniku RS in so bila kazniva dejanja tudi po KZ RS leta 1990, je utemeljeno sklepati na podlagi listin, ki dokazujejo kolaboracijo nekaterih predstavnikov RS, med njimi Milana Kučana, že v času neposredno pred samo razorožitvijo TO, ko takrat aktualna oblast o nameravani razorožitvi TO s strani JLA, za kar je vedela, ni obvestila ne javnosti ne Demosove vlade, sama pa tudi ni ukrepala. Gre za odgovornost predsednika predsedstva RS Janeza Stanovnika, predsednika skupščine Mirana Potrča, predsednika IS RS Dušana Šinigoja, sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla in sekretarja za ljudsko obrambo Janka Kušarja. Namesto da bi vse od konca prepovedi iznosa orožja iz skladišč TO v objektih JLA, ki je veljala od novembra do sredine decembra 1989, stara komunistična republiška oblast premestila vse orožje in strelivo TO zunaj dosega JLA, je informacije o nameravani razorožitvi skrbno skrivala pred javnostjo in kasneje pred Demosovo vlado,« so še zapisali v VSO.

Kot pravijo avtorji ovadbe, je iz zbranih dokumentov  mogoče spoznati kronologijo razorožitve slovenske TO in dogajanje za čas neposredno pred tem. »Iz te kronologije obveščanja je nesporno razvidno, da je Milan Kučan bil o ukazu tudi formalno obveščen še istega dne, kar je konec koncev najprej tudi sam priznal (v prvi informaciji – poročilu predsedstva RS skupščini). V naslednji informaciji skupščini je to zanikal, navajal je datum 17. 5. 1990, v javnih intervjujih v dnevnem časopisju (Dnevnik, 18. 5. 1990) pa navajal tudi datum 16. 5. 1990, vendar ni dvoma, da je to bilo najkasneje 15. 5. 1990, saj so o nerazumnem protipravnem ukazu SZ 625/1-90, ki ga je izdal komandant TO RS generalpolkovnik Ivan Hočevar, podpisal pa načelnik RŠTO generalmajor Drago Ožbolt, takoj 'šle govorice' in začudenje vseh, ki so ga prejeli. Ni verjetno, da Kučana o pripravah na razorožitev niso obveščali pokrajinski poveljniki TO, Služba državne varnosti, slovenski oficirji v službi v JLA, funkcionarji v Beogradu in nekdanji sekretar ZKS za Gorenjsko Zdravko Krvina, ki je bil takrat politkomisar RŠTO. Nasprotno, dokumenti nedvoumno dokazujejo pravočasno obveščenost. Bistveno pa je, da je Milan Kučan to vedenje zanikal in se sprenevedal, da o zadevi ni obveščen, tudi še po tem, ko je bil dne 16. 5. 1990 dejansko formalno obveščen od poveljnikov TO, ki so ukaz prejeli v izvršitev, in tudi še dne 17. 5. 1990, ko je o ukazu izvedel neposredno od avtorja generala Hočevarja, saj se je sprenevedal tudi še dne 18. 5. 1990 ves dan, vse dokler ni bilo skoraj vse orožje in bojna oprema TO RS predana JLA. Milan Kučan kot predsednik predsedstva RS, kot vrhovni poveljnik oboroženih sil RS in edini pristojen za preprečitev razorožitve ni ukrepal, vse dokler ni bil nezakonit ukaz skoraj v celoti izvršen in večina orožja predanega v roke JLA,« je zapisano v ovadbi.

Odtujeni arzenal TO

V obrazložitvi ovadbe je še zapisano, da je 31. 12. 1989 TO RS razpolagala z več kot 100.000 kosi dolgocevnega in skoraj 10.000 kosi kratkocevnega pehotnega orožja.

Enote TO so imele v svoji sestavi skoraj 300 topov, večinoma protiletalskih, in več kot 1.000 minometov, nadalje več tisoč kosov protioklepnih netrzajnih topov, ročnih raketometov in vodenih raket ter 97 protiletalskih raketnih lanserjev: skupaj je bilo v skladiščih TO preko 10 milijonov kosov najrazličnejšega orožja, streliva, min, eksploziva; s tem orožjem bi lahko Slovenija za svojo obrambo oborožila 100.000 oseb. Orožje in strelivo slovenske TO je bilo hranjeno v 203 skladiščih TO po celotnem ozemlju RS in deloma v skladiščih JLA, ki pa so bila večinoma zgrajena z namenskim denarjem za potrebe TO; vse našteto orožje in strelivo je bilo kupljeno z denarjem za potrebe TO. »Z ukazom generalpolkovnika Ivana Hočevarja z dne 15. 5. 1990 o razorožitvi TO RS, ki ga v Sloveniji brez sodelovanja Milana Kučana ne bi bilo mogoče izvršiti, pa je bilo TO RS to orožje odvzeto in izročeno v posest JLA. S tem je bilo JLA omogočeno, da Sloveniji poskuša osamosvojitev iz Jugoslavije preprečiti tako, da ji napove vojno in jo dejansko napade, kar se je junija 1991 tudi zgodilo. V treh dneh od 16. 5. 1990 do 19. 5. 1990 so na podlagi nezakonitega ukaza v vojašnice JLA prepeljali skoraj celotno oborožitev TO. Zaradi neukrepanja Milana Kučana, zavlačevanja, in sprenevedanja je na tak način Slovenija  oziroma TO RS v samo treh dneh izgubila najpomembnejšo bojno opremo, vredno okoli 200 milijonov dolarjev. Kučan bi glede na obveščenost lahko reagiral takoj, glede na ustavna in zakonska pooblastila pa bi moral. Tudi če bi ukrepal dne 16. 5. ali 17. 5. 1990, bi bila izguba TO RS minimalna. Kučan je med pokrajinskimi in občinskimi poveljniki užival velik ugled. Če bi premeščanje orožja v objekte JLA prepovedal z depešo dne 16. 5. 1990, ko so ga z Jesenic obvestili o razorožitvi, bi lahko rešili večji del orožja. Milan Kučan pa je molčal in čakal ter se izgovarjal, da nima uradnih informacij, premeščanje orožja TO v objekte JLA je prepovedal šele potem, ko je bilo večinoma že v vojašnicah JLA. To pa je storil na tak način, da je bilo jasno, da je njegov ukaz le farsa, saj ga ni bilo mogoče pravočasno prejeti in uresničiti; poslal ga je slovenskim organom v šifrah JLA, vedoč, da enote TO ne razpolagajo s šifranti in da bo trajalo več ur, preden bodo ukaz razbrali; ker pa je bila v tem času oddaja orožja JLA v polnem teku in ker je ukaz generala Hočevarja imel določen rok izpolnitve, dne 19. 5. 1990, je Milan Kučan dobro vedel, da bodo do takrat, ko bodo občinski odbori TO prejeli in dešifrirali ukaz, ki bi razorožitev TO preprečil, orožje že predali JLA,« je zapisano v obrazložitvi ovadbe, ki so ji priloženi tudi kronologija razorožitve TO in viri, iz katerih so dostopni dokazi.

Ne samo veleizdaja!

Seveda pa je ne glede na težo dokazov in na dejstvo, da je Kučan tudi leta 1991 prek podpisa Deklaracije za mir blokiral prizadevanja za krepitev obrambe Slovenije, veliko vprašanje, ali bo ovadba sploh procesirana in ali se bo na tožilstvu našel junak, ki si bo upal napisati obtožnico proti nekdanjemu partijskemu šefu zaradi dejanja, ki ne pomeni le velikega kaznivega dejanja (sedaj ga opredeljuje 348. člen Kazenskega zakonika RS), pač pa tudi moralno zavrženo in sprevrženo dejanje. Omenjeni člen definira veleizdajo: »Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.« Vendar obstaja v kazenskem zakoniku še štiriindvajseto poglavje, ki od 363. do 372. člena KZ RS opredeljuje kazniva dejanja zoper obrambno moč države. No, pri izdaji skrivnosti bi veljalo potipati tudi tedanjega člana predsedstva RS Cirila Zlobca, ki je italijanskemu diplomatu izdal pravi datum osamosvojitve (25. junij), kar je bila tedaj še strogo varovana skrivnost. S tem datumom je namreč želela Slovenija pravočasno sprejeti osamosvojitvene akte in s tem še pred »dnevom D« prevzeti efektivno oblast (mejni prehodi, letališča, carinska služba) brez oboroženih konfliktov. JLA je z odkrito agresijo šla v akcijo že 26. junija 1991 (še pred proslavo ob razglasitvi samostojne Slovenije), v noči na 27. junij pa še v drugih delih Slovenije. Še v času vojne je znana tudi sporna politična akcija tedanjega predsednika liberalnih demokratov Jožefa Školča, ki je bolj napadal Demosovo vlado kot agresorja. Odgovor na vprašanje, ali smo leta 1991 imeli (prostovoljno) kolaboracijo ali ne, je torej znan, zato bi morali tisti, ki danes tako veliko govorijo o kolaboraciji z okupatorjem med drugo svetovno vojno, v resnici zardevati od sramu.

Gašper Blažič, 19. maja 2016

nazaj na vrh