Resnica o bančni luknji, ki jo tranzicijski mediji prikrivajo, kolikor se da: Krivci za bančno luknjo so tajkuni Foruma 21 in njim naklonjeni bankirji!

  • Napisal  Vida Kocjan
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednik Foruma21 Milan Kučan ter tajkun Herman Rigelnik. (Foto: STA) Predsednik Foruma21 Milan Kučan ter tajkun Herman Rigelnik. (Foto: STA)

Zavajajo in lažejo tisti, ki zatrjujejo, da je za več milijard evrov vredno dokapitalizacijo državnih bank v letu 2013 kriva izključno Banka Slovenije. Protežiranci globoke države seveda ne morejo mimo tega, da ne bi za to okrivili celo Janeza Janše, ki je dežurni krivec za vse, kar se v državi dogaja slabega. Podatki kažejo, da je Banka Slovenija že v letu 2015 sama vložila 20 ovadb, vlade tranzicijske levice pa glede bančne luknje osrednje banke niso nikoli poslušale. Namesto tega so družno podpirali prave krivce, to je tajkune in sebi naklonjene bankirje, tudi pod krinko zlorabe nacionalnega interesa.

Prejšnji teden so nekateri poročali o kazenskih ovadbah zoper nekdanje člane sveta Banke Slovenije, ki so decembra 2013 podpisali odločbo o sanaciji slovenskih državnih bank, med njimi največje Nove Ljubljanske banke (NLB). Na enem od portalov je bil objavljen faksimile ovadbe, ki jo je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) decembra 2018 naslovil na specializirano državno tožilstvo oziroma na okrožnega državnega tožilca Boštjana Jegliča. Glede na objavljeno naj bi NPU ovadbo vložil proti nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu ter nekdanjim viceguvernerjem Stanislavi Zadravec Caprirolo, Mejri Festić, Janezu Fabjanu in Darku Bohnecu. Med drugim jim očitajo, da ni bilo pravne podlage za uvedbo izrednih ukrepov, kjer je bilo ugotovljeno, da banka ne zagotavlja minimalnega kapitala.

Očitki o preobsežni bančni sanaciji
Specializirano državno tožilstvo je prejem ovadbe potrdilo, ker pa je ta še v fazi preiskave, tega ne komentirajo. Na podlagi te ovadbe so se nato mediji, naklonjeni tranzicijski levici, vladi in Milanu Kučanu, razpisali o domnevno spornih postopkih ugotavljanja kapitalske oziroma bančne luknje v slovenskih bankah in posledično preobsežni bančni sanaciji, in to ne samo NLB, pač pa tudi drugih, ki so bile konec leta 2013, ko je vlado vodila Alenka Bratušek, sanirane z davkoplačevalskim denarjem in podržavljene. Glede na zdajšnje navedbe naj bi bila vlada v vse banke vložila bistveno več denarja, kot bi ga morala.

V provladnih medijih so se takoj začele špekulacije, da sta za domnevno previsoko dokapitalizacijo državnih bank kriva Banka Slovenije in seveda Janez Janša. A to ne drži. Raznašanje takšnih novic je neresnično, kar potrjujejo številna dejstva.

Skupno vloženih 150 ovadb
Banka Slovenije je v svojem poročilu že leta 2015 zapisala, da so na podlagi ugotovitev v bankah od 14. oktobra 2008 do 27. februarja 2015 vložili 20 ovadb in prijav sumov kaznivih dejanj. V istem poročilu je tudi zapisano, da je Banka Slovenije sodelovala tudi z drugimi organi in institucijami ter posebej okrepila sodelovanje s policijo, v letu 2014 celo s podpisom sporazuma o sodelovanju. Vsem bankam, ki so v letih 2013 in 2014 prejele državno pomoč, pa je Banka Slovenije s ciljem, da se zavaruje interes banke in povrne njen ugled, izrekla ukrep, na podlagi katerega je morala “uprava banke zagotoviti, kjer je to pravno mogoče, da bo vložila zahtevke v okviru odškodninskih, delovnopravnih in drugih ustreznih postopkov, ter od odgovornih oseb v banki in od tretjih oseb zahtevala povrnitev škode in vseh koristi, pridobljenih s kršitvijo vsakokrat veljavnih predpisov in internih aktov banke. Uprava banke mora zagotoviti tudi, da banka vsak sum storitve kaznivega dejanja na ustrezen način naznani pristojnim organom“.

Po dostopnih podatkih Banke Slovenije je bilo do začetka leta 2015 skupno vloženih več kot 150 ovadb, ki so bile predmet obravnave pri pristojnih organih, to je na policiji, tožilstvu in v sodstvu.

18 vzorcev slabe bančne prakse
Banka Slovenije je marca 2014 ustanovila tudi posebno inšpekcijsko skupino za aktivnejše sodelovanje s pravosodnimi organi in organi pregona ter za potrebe hitrejše odzivnosti, analiz in interpretacij bančnih podatkov ter nadzorstvenih analiz. Prek te skupine so nato tožilstvu in policiji pomagali pri prepoznavanju dejstev in okoliščin, ki so povezani z nepravilnostmi po zakonu o bančništvu. Delo skupine je bilo ciljno usmerjeno tudi v poglobljeno analizo posameznih primerov slabe bančne prakse, kjer so samo do leta 2015 prepoznali 18 pojavnih oblik oz. vzorcev slabe bančne prakse. Gre za primere modelskega obnašanja, ki odstopajo od dobre bančne prakse in lahko vsebujejo elemente kaznivih dejanj. Med temi primeri so prevzemni krediti, organizirani prek dobaviteljev ali prijateljskih družb, prekoračitve dovoljenih izpostavljenosti do povezanih oseb, vpisi podrejenih instrumentov ali delnic bank z nedovoljenimi klavzulami o reodkupu in posledično zavajanje nadzornikov, nepridobljena soglasja za naložbe v kvalificirane deleže, nenamenska poraba kreditov in pa krediti s pristopom oziroma poroštvom druge družbe, kjer ni prišlo do izterjave, ampak do odpisa bančnih terjatev.

Banka je ukrepala, kaj pa drugi?
Banka Slovenije se je torej aktivno vključila v preiskovanje razlogov za nastanek bančne luknje. Podobnih rezultatov za pravosodno vejo oblasti pa ni mogoče najti. Kako bi jih, navsezadnje niti krivci za prvo sanacijo bank niso bili nikoli kaznovani. Slovenci smo namreč državne banke sanirali dvakrat. Dejstva torej kažejo, da krivci za prvo sanacijo bank niso bili kaznovani, sanacija bank v času samostojnosti pa se pravzaprav nikoli ni zares končala. Banke se so pred bankrotom znašle kar dvakrat. Po letu 1991 oziroma v letih 1994 in 1995 smo za reševanje treh bank po uradnih podatkih namenili skoraj milijardo evrov, vzroka za sanacijo pa sta bila predvsem dva: slabi krediti in napačne odločitve komunističnih oblastnikov konec osemdesetih let. Slovenija pa je morala po osamosvojitvi odplačevati tudi nekdanji skupni jugoslovanski dolg.

Razlog za to so bile solidarnostne klavzule s tujimi posojilodajalci. Nasploh je bilo tako, da so rdeči direktorji velikih sistemov (Tam, Metalna, Iskra, Emona in drugi) na podlagi političnih direktiv bankam zaradi zagotavljanja socialnega miru dobivali visoka posojila, hkrati pa ustanavljali v tujini podjetja, prek katerih so izčrpavali matična podjetja. Največji dolžniki so bili: Adria Airways (okoli 160 milijonov evrov), Metalna (63 milijonov evrov),  Talum (56 milijonov evrov), Videm Krško (55 milijonov evrov), Metalna (46 milijonov evrov), Jugoturbina (26 milijonov evrov) in Iskra Commerce (20 milijonov evrov). Največji dolžniki v odnosu na jamstveni kapital pa so pri LB bili Savske elektrarne, Slovenske železnice, TE Šoštanj, Petrol (Zemeljski plin), krška NEK, SCT, Gorenje GA in Slovenske železarne, pri KBM pa Impol, EGS, Tam Bus in Paloma.

Prva sanacija nas je stala milijardo evrov
Z ustanovitvijo NLB in NKBM leta 1994 se je Slovenija izognila finančnemu zlomu, cena pa je bila za davkoplačevalce zelo visoka, saj je Drnovškova vlada dolg do konca tisočletja potrojila. Uradno je bilo v prvo sanacijo bank vloženih nekaj manj kot milijarda evrov. Že takrat bi morali banke privatizirati, vendar so se  staroekonomisti, med katerimi sta bila najglasnejša Franjo Štiblar in Jože Mencinger (ob podpori Drnovškove vlade in takratnega predsednika Milana Kučana, kasneje pa prek njegovega Foruma 21), zatekli k nacionalnemu interesu. Financiranje slednjega, ki so ga zagovarjali isti, ki so pripomogli k ekonomskemu in finančnemu kolapsu ob osamosvojitvi, je Slovenijo spet drago stalo.

Začela se je tajkunizacija, kar je priznal tudi nekdanji prvi mož NLB Božo Jašovič, ki je čistil grehe svojega predhodnika Marjana Kramarja. V enem od intervjujev ob drugi sanaciji bank dejal, da zadnja bančna in gospodarska kriza nista bili povezani samo z globalno finančno krizo, temveč v veliki meri z načinom slovenske privatizacije (tajkunizacije), ki je sledil nacionalnemu interesu. To pa pomeni, da je Slovenija vsa tveganja prevzela nase, saj varuhi nacionalnega interesa niso želeli tujega kapitala in tujih naložb. “Vse smo hoteli imeti sami, to smo večinoma financirali s krediti, kar pomeni, da imamo večino tveganj pri sebi, v Sloveniji. Bank ne izvzemam, da niso sokrive. Ob vstopu v evroobmočje so bil krediti poceni, v bankah so se manj ukvarjali z depoziti, saj so bili predragi in se je bolj splačalo najeti kredite v tujini, ki so bili cenejši. A vse je to bilo vendarle rezultat prepričanja, da je treba imeti podjetja v slovenski lasti in da ne smemo razprodati premoženja,” je takrat dejal Jašovič.

Financiranje menedžerskih prevzemov
Po letu 2008 so se banke začele zadolževati v tujini, da so lahko financirale menedžerske prevzeme. Denarja je bilo dovolj, zalomilo se je, ko ga je bilo treba vračati. Banke so tujini denar vračale hitreje, kot so ga lahko izterjale od domačih podjetij, zato je nastala večmilijardna luknja, ki smo jo bili nato davkoplačevalci primorani zapolniti v letu 2013.

Vse to nekateri, naklonjeni globoki državi, danes namerno prezrejo. Med drugim je to naredila nacionalna televizijska hiša v oddaji Tarča, ki jo je vodila Mojca Pašek Šetinc. Ta je krivdo za drugo sanacijo bank leta 2013 prevalila kar na Evropsko komisijo, ni pa pozabila pri tem omeniti domnevne krivde Janeza Janše. Če bi bilo drugače, bi bilo presenečenje. Za Evropsko komisijo je Paškova dejala, da so bile slovenske banke njen poskusni zajček. Javnost je zavajala in pri tem očitno namenoma prezrla, da je Banka Slovenije tudi v zadnjem desetletju večkrat zahtevala dokapitalizacijo državnih bank. Vlada Janeza Janše je leta 2008 to izvedla, vlada Boruta Pahorja pa je nato državne banke glede na zahteve osrednje banke dokapitalizirala, vendar za 900 milijonov evrov manj od zahtevanega. Če bi v Pahorjevi vladi izvršili zahtevano dokapitalizacijo, tako obsežna sanacija v letu 2013 sploh ne bi bila potrebna. Dokazi za to so v grafih, ki jih objavljamo posebej.

Vida Kocjan

nazaj na vrh