Prof. dr. dr. Klemen Jaklič za Demokracijo: »V Sloveniji je ta čas trinajst ali štirinajst še ne izvršenih odločb ustavnega sodišča, pri katerih je rok že potekel.«

Dr. Dr. Klemen Jaklič (foto: Polona Avanzo) Dr. Dr. Klemen Jaklič (foto: Polona Avanzo)

»V 16. stoletju Jean Bodin piše o prastari praksi nekega slovensko govorečega karantanskega ljudstva, ki si je sredi avtokratičnega sveta, ki mu je bila ideja demokracije povsem tuja, svoje vladarje (vsaj simbolično) postavljalo samo,« nas na vlogo naših prednikov pri razvoju demokratične ideje opozori prof. ddr. Klemen Jaklič, ki mu je včasih prav žal, da slovenska politološka ali pa ustavna stroka do danes te vloge naših prednikov pri razvoju demokratične ideje še nista umestili na njeno mesto.

 

Prof. dr. dr. Jaklič, včeraj (22. 1.) sem gledala odlično francosko dokumentarno oddajo Svet po meri Ši Džinpinga, ki prikazuje, kako omenjeni kitajski diktator prek Svilnate poti zadnja leta širi svoj ekonomski, s tem pa tudi politični vpliv na Zahod. S pomočjo Rusije, Turčije, Indije, Pakistana, Irana in še treh drugih vzhodnih bolj ali manj nedemokratičnih držav poskušajo razbiti tudi EU in spremeniti geopolitično razmerje svetovnih velesil. Nekdo je tvitnil, in se z njim strinjam, da se je očitno »sedež Kominterne že preselil v Peking, Putin pa je XI Jin Pingu tudi že predal Leninov sveti gral revolucije«. Kako vi vidite globalno politično dogajanje in kje vidite Slovenijo v prihodnosti?

Obstoj demokracije oziroma svobodne demokratične družbe kot njene moderne oblike ni samoumeven. Nanjo in na njen nadaljnji razvoj vselej prežijo nevarnosti, kar ve povedati vsak, ki se z vprašanji svobodne demokratične družbe poglobljeno ukvarja. Preden je demokracija prodrla, so dolgo mislili, da gre za obliko vladavine, ki ni sposobna samostojnega življenja. Te nevarnosti so se prav tako zavedali že ob samem rojstvu modernega koncepta demokracije – v času francoske in ameriške revolucije, ki sta koncept demokracije, kot ga poznamo danes, prinesli v človeško zgodovino. Eden od ustanovnih očetov ameriške ustave, Benjamin Franklin, naj bi tik po končani konvenciji o sprejetju Ustave ZDA na vprašanje, kaj so ustvarili, odgovoril: demokratično obliko vladavine, če jo je človeštvo sposobno obdržati. Čeprav je demokracija vselej v nevarnosti, kot nas ne nazadnje uči tudi zgodovinsko izkustvo (nacionalsocializem je vzniknil iz demokratične Weimarske republike), pa je ena od velikih prednosti te oblike vladavine v resnici prav ta, da se je proti nevarnostim sposobna izjemno iznajdljivo boriti in da iz bojev – tu in tam porazom navkljub – vedno znova izide še močnejša, še popolnejša. To naj bi po razlagi nekaterih izhajalo že iz svobode posameznika in notranje pluralnosti, jedra torej, ki ga v nasprotju z drugimi oblikami vladavine demokracija zagotavlja in goji. Le v takšnem svobodnem in pluralnem okolju naj bi bil sproščen in na voljo celoten potencial družbe. Vsak atom individualnosti posameznika pripomore k iskanju čim boljših in naposled zmagovitih rešitev. Prav tako ljudje, ko enkrat okusijo svobodno demokratično družbo, le-to izkustveno upravičeno štejejo za eno največjih moralnih dobrin in so visoko motivirani za to, da najdejo načine za obrambo svobodnega demokratičnega sveta. Ko je demokracija organizirana v obliki številnih samostojnih demokratičnih držav, ki med seboj sodelujejo in se nadzirajo, na nadnacionalnih ravneh pa imajo forum za morebitno skupno globalno ravnanje, naj bi bile vse ustrezne zavore zoper nevarnosti na svojem mestu. Nevarnosti pa seveda vselej prežijo in se je z njimi ves čas – in ker spreminjajo oblike, tudi vedno znova – treba ukvarjati.

In Slovenija?

Slovenije v prihodnosti seveda ne vidim nikjer drugje kot v tistem delu sveta, ki zagotavlja in razvija svobodno demokratično družbo ter jo je tudi sposoben ubraniti. Prej sem omenil Američane. V ZDA gojijo pravi kult svoje ustave in v resnici so lahko ponosni nanjo, saj gre za prvo ustavo, ki je po atenski demokraciji demokratično obliko vladavine vpeljala v človeško stvarnost. Od tam se je demokracija nato razvijala in širila na preostali, danes demokratični svet. Ob osamosvojitvi smo s svojo lastno demokratično ustavo v ta civilizacijski tok znova vstopili tudi Slovenci. Toda ob tem prevečkrat pozabljamo, da smo del tega toka nekoč davno že bili in v tistem obdobju – tako kot Američani in Atenci v svojem – v korist človeštva celo edini nosili baklo demokratične ideje. V 16. stoletju Jean Bodin piše o prastari praksi nekega slovensko govorečega karantanskega ljudstva, ki si je sredi avtokratičnega sveta, ki mu je bila ideja demokracije povsem tuja, svoje vladarje (vsaj simbolično) postavljalo samo. Bodin jo opisuje kot obrnjeno paradigmo, »ki ji na svetu ni para«. Ko se o tem pogovarjam s profesorskimi kolegi ustavnega področja iz ZDA, Velike Britanije ali od drugod, se ne morejo načuditi pomembnosti tega premalo znanega pojava iz zgodovine ideje demokracije. Ko vidim njihove reakcije, mi je včasih prav žal, da slovenska politološka ali pa ustavna stroka (tu namreč ne gre le za vprašanja zgodovine) do danes te vloge naših prednikov pri razvoju demokratične ideje še nista umestili na njeno mesto. Že zaradi takšne sijajne vpetosti v tok zgodovine demokracije kot tudi seveda zaradi nas samih in predvsem naših prihodnjih rodov si Slovenci preprosto ne smemo več dopustiti izletov v smeri, ki bi bile nasprotne toku razvoja svobodne demokratične družbe.

(Celoten intervju preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh