Pritisk vesti in neprijetno spraševanje za potomce zločincev: “Očetje in dedje, mame in babice, zakaj nam niste povedali …”

  • Napisal  Jože Dežman / Časnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Tov. Mitja Ribičič (foto: STA) Tov. Mitja Ribičič (foto: STA)

Oblikovali smo predlog nove tanatopolitike, ki naj jo vzpostavi demokratična Slovenija? Tanatopolitični model, če poenostavimo, pove, da živi z mrtvimi vedno ravnajo po nekih svojih interesih. To pretirano samovoljo skušajo zadnjih približno 150 let vsaj nekoliko umiriti mednarodni predpisi, ki določajo obveznosti vojskujočih se strani do trupel in grobov. Takim načelom je sledila prva Jugoslavija. V njeni zakonodaji je bil člen, ki je določal, da se vse grobove obravnava enako.

 

Tak tanatopolitični princip pa je bil leta 1945 popolnoma podrt. Podrt je bil za poražene, ki so izginili brez groba in spomina, podrli pa so ga tudi za zmagovalce. To se je lahko zgodilo, ker so novi oblastniki sledili načelu, da človek kot posameznik po smrti ni nič. Oziroma velja le in samo toliko, kolikor je uporaben za komuniste. Posledice so bile jasne: če je bilo prvo leto po vojni še upoštevano načelo, da imajo družine pravico dobiti svoje mrtve, je, domnevam, da po tem, ko so ugotovili, da so bili ti mrtvi pokopani katoliško v družinskih grobovih, prišlo do propagandističnega pojava, ki se mu reče “skoncentracija grobov”.

Žal refleks te neumne, nore politike ni bil prihranjen niti suvereni Sloveniji, v kateri so leta 2003 z zakonom o vojnih grobiščih izbrisali vse družinske grobove. To je pomenilo, da so bili partizanski katoliški grobovi izbrisani iz državnih evidenc. Tudi če pogledamo popis žrtev druge svetovne vojne, ki so ga naredili v Inštitutu za novejšo zgodovino, ugotovimo, da za več deset tisoč žrtev grobovi sploh niso vpisani. Za prikrita grobišča to lahko razumemo, saj so bile njihove žrtve izbrisane že od vsega začetka, ampak tudi na partizanski strani je neverjetno veliko zapletov.

Razdelili so mrtve in vse, še živeče, njihove sorodnike
Smrt ima torej “politični potencial”, pri čemer velja, da je delitev mrtvih uporabna predvsem za delitev živih. Slovenci smo bili s titoističnim tanatopolitičnim modelom resnično presekani na pol. Proti temu rasističnemu masakru je otročje, da kdo škofu Mahniču, kot si je to drznila Spomenka Hribar, očita, da je razdelil Slovence. Od nekako sto tisoč so jih v titoizmu “v komunistična nebesa” vzeli nekaj čez 50.000, “v pekel” so jih poslali nekaj čez 40.000. Tako so bili razdeljeni tudi njihovi sorodniki. In tak razločevalni ključ so ponovili z razrednim bojem, bojem proti veri in Cerkvi itd.

Mi pa moramo z novim tanatopolitičnim modelom priti do tega, da so to vsi naši mrtvi, da moramo dopolniti podatke o grobovih v popisu žrtev, začeti grob za grobom preverjati dejansko stanje, predvsem pa žrtvam iz prikritih morišč in grobišč zagotoviti ustrezen grob. To tudi pomeni, da moramo vstopiti v zahteven dialog s Hrvaško, ki trenutno ne prevzema posmrtnih ostankov Hrvatov, da se bomo morali še več pogovarjati z Nemčijo, Italijo, Srbijo, Črno goro …

Celoten članek si lahko preberete TUKAJ.

nazaj na vrh