Predsednik ZZR France Cukjati zaskrbljen glede marakeške deklaracije in sovražnega govora: »Smo na pragu spopada?«

  • Napisal  France Cukjati
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
France Cukjati (foto: Matic Štojs Lomovšek) France Cukjati (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Marakeško deklaracijo, ki na široko odpira vrata množičnim migracijam v Evropo, je več kot tretjina držav Evropske unije odločno zavrnila, ostale pa so jo brez pomisleka sprejele. Take dokumente je Evropa doslej sprejemala le na podlagi soglasja vseh njenih članic. Prvič se je zgodilo, da se je Evropa razdelila ob dokumentu, ki bo dolgoročno povzročil različen režim na notranjih mejah EU. Pričakovati je, da bodo države, ki zavračajo deklaracijo, prisiljene zaostriti mejni režim do tistih članic EU, ki nekritično odpirajo svoje nacionalne meje za množično migracijo.

 

Po uveljavitvi deklaracije je namreč pričakovati, da se bodo občasni migrantski valovi spremenili v vedno večjo, neprekinjeno deročo reko. Pričakovati je tudi, da se bo “evropski” islam, ki je bil prilagojen evropski civilizaciji, vse hitreje začel spreminjati. No-go cone se bodo množile in večale, v njih pa bo zavladal duh prvotnega radikalnega islama. Dovolj je, da v no-go coni od časa do časa kamenjajo kakšno žensko ali prerežejo vrat nekomu, ki je zapustil islam. Slovenci se še dobro spominjamo takšne tehnologije obvladovanja množic. Ko so komunistični revolucionarji objestno pobili par družin, je vsa vas, vsa dolina, okamnela od strahu.

Sovražni govor
Zdi se, da tudi vse bolj nestrpno preganjanje »sovražnega govora« sodi v to tehnologijo utišanja drugače mislečih. Ne mislim na tiste jasne pozive, ki vodijo ali bi lahko vodili k nasilju in so domena organov pregona in sodstva. Mislim na tiste pogoste kritične ali celo žaljive besede, ki so v empatičnem okolju lahko celo povsem sprejemljive, postanejo pa “sovražni govor”, če jih izreče človek, ki resnično sovraži. Ne motijo toliko besede same, kot moti sovraštvo.

Glede tistih, ki so polni sovraštva, je bolje, da ga javno razgaljajo v besedi, kot da bi ga hinavsko prikrivali, dokler ga ne uresničijo na konkretnih ljudeh. Nevarno in škodljivo pa je predvsem tisto sovraštvo, ki ga mainstream mediji neopazno in z lepimi besedami ter z neverjetno vztrajnostjo sugerirajo svojim množicam. In prav tega je v Sloveniji preveč in celo vse več.

Zavod živim je kot civilna pobuda na avtobusu LPP objavil oglas, s katerim izraža veselje nad prihajajočim otrokom. Neke druge aktiviste pa ta “kultura življenja” očitno tako zelo moti, da so dosegli odstranitev oglasa. Nič niso govorili, a so jasno razgalili svoje sovraštvo do vseh, ki v bitju pod materinim srcem vidijo otroka, vrednega človeškega dostojanstva. Ob tem so razgalili tudi svoj vpliv na slovensko politiko in državna podjetja. Majhen incident, a zaskrbljujoče sovražno ozadje.

Na pragu spopada
Tudi v Sloveniji se zaostrujejo nasprotja med krščansko in ateistično-marksistično kulturo, kar se kaže predvsem v nasprotnih pojmovanjih nerojenega otroka, zakonske zveze, družine, spola, pa tudi komunizma, revolucije, protirevolucije, ugrabljene države, in končno v različnem pojmovanju moralnih načel, svobode govora, enakosti pred zakonom in pojma pravičnosti. Vsa ta pojmovanja močno posegajo v našo osebno intimo in v naše medčloveške odnose. Vrednotenja teh razsežnosti človeka pravzaprav definirajo. In prav v teh vrednotenjih se vse bolj razhajamo in si vse bolj nasprotujemo. Vse bolj postajamo žrtve tega sovraštva. Vsi. Tisti, ki sovražijo, in tisti, ki so osovraženi.

Z množično nekontrolirano migracijo pa prihaja v Evropo tudi izvorno radikalni islam, ki sovraži tako krščanstvo kot tudi sedanjo ateistično-marksistično kulturo oziroma “kulturni marksizem”. Njihova življenjska načela niso združljiva s krščanskimi, še manj pa z ateistično-marksističnimi. Dobili bomo tri močne, a popolnoma nezdružljive ideologije, ki opredeljujejo ne le tri bistveno različne miselne tokove, ampak tudi tri različne kulture življenja.

Ali smo res na pragu spopada treh civilizacij?

Poziv k dialogu
Iz treh tako različnih kultur je nemogoče skuhati enotno mešanico, ki bi služila kot skupno ideološko izhodišče mišljenja in življenja “nove” Evrope. A brez skupnega svetovnega nazora ali brez med seboj vsaj strpnih nazorov, brez osnovnih vrednotnih izhodišč, brez skupnega pravnega reda, brez skupnih kriterijev, kaj je prav in kaj narobe (kaznivo), je človeška družba brez lepila, ki množico posameznikov povezuje v mirno sobivanje.

Islam in komunizem sta problem kulturnih razlik reševala vedno s silo in prevlado. Mir je bil vzpostavljen le na podlagi krvave zmage nad drugače mislečimi! Če kdo, potem je kultura krščanskega zahoda poklicana, da spodbuja dialog vseh treh kultur. Najprej pa mora obuditi navdih prvih snovalcev Evropske unije, navdih, ki je uspel različne in med sabo sovražne evropske države povezati v mirno sožitje.

Če kdaj, potem danes potrebujemo resen državniški dialog med sabo sprtih stališč, javna soočenja, kakršno je prejšnji teden (13. decembra 2018) organiziral predsednik države, gospod Borut Pahor, na temo sovražnega govora.

nazaj na vrh