Primož Bohinc: Povsod, kjer se deli javni denar, so na koncu vedno eni in isti ljudje!

  • Napisal  Vida Kocjan
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Primož Bohinc / Foto: Polona Avanzo Primož Bohinc / Foto: Polona Avanzo

O dogajanju v Sloveniji smo se pogovarjali z ekonomistom Primožem Bohincem, ki je dober poznavalec igralništva, slovenskega gospodarstva in dogajanja v slovenski družbi.

Delujete na področju igralniške industrije. Kako je ta razvita v svetu in kako pri nas?

Zelo je razvita. Veliko ljudi, ki niso ravno iz panoge, je presenečenih, ko obišče največji igralniški sejem v Londonu in vidijo, koliko je slovenskih razstavljavcev, ki tam predstavljajo avtomatizirane igralniške aparate. V tem segmentu smo Slovenci vodilni in imamo 30- do 40-odstotni tržni delež na svetu.

Kje je igralništvo na svetu najbolj razvito?

V ZDA, Las Vegas, v zadnjem času se zelo razvija v Aziji, kjer prednjači Macao, nekdanja portugalska kolonija, ki je po prihodkih šestkrat večji od Las Vegasa. Zelo se razvija tudi v Gruziji, v Batumiju, kjer vzpostavljajo črnomorski Las Vegas, gradijo hotele, stolpnice, odpirajo igralnice, in to večinoma za tujce. Med njimi je tudi veliko državljanov arabskih držav in državljanov Turčije, kjer so igre na srečo, podobno kot na Kitajskem, prepovedane. V Zahodni Evropi so močne Španija, Francija, Nizozemska in Velika Britanija. Veliko je tega tudi na ladjah, ko izplujejo iz teritorialnih v mednarodne vode, s tem pa ne zapadejo pod nobeno jurisdikcijo in jim ni treba plačevati davkov.

Kaj pa v Sloveniji?

V Sloveniji igralne aparate predvsem izdelujemo, razvoj je zelo močan. Če pogledamo samo Joca Pečečnika, ki je med najbogatejšimi Slovenci, premoženje mu je uspelo ustvariti predvsem s proizvodnjo in prodajo teh izdelkov.

Kako je z zakonodajo na tem področju?

Evropska unija ni sprejela direktive, ureditev prepušča članicam, zato je zakonodaja v vsaki državi drugačna. Republika Slovenija si tako lasti pravico, da prireja posebne igre na srečo, v igralnicah igre na igralnih aparatih in tudi t. i. žive igre. V igralnih salonih pa zakonodaja, ker gre za zasebno lastnino, dovoljuje samo igralne aparate.

Vsi poznamo Hit, kako se ta razvija?

Hit je v državni lasti. Tam je veliko znanja in veliko potenciala, vendar pa je slovenska zakonodaja zelo zastarela, mislim, da je celo iz leta 1999, zato nimajo možnosti razvoja. V tem času pa se je spremenila tehnologija, v dinamičnem življenju, ki smo mu priča, so se spremenila tudi razmerja. Zakonodajo bi morali v Sloveniji prilagoditi, tudi konkurence okoli je vedno več, pa tudi ljudje smo čedalje bolj mobilni. Vemo tudi, da podjetja v državni lasti niso enaka kot v zasebni lasti. Glede Hita se mi zdi, da so v zadnjem času nekoliko v krču. Prihaja namreč tudi drugi segment, ki je v igralniški strukturi vedno močnejši, to pa je spletno igralništvo. Tega segmenta se Hit, ki ima skoraj edini licenco v Sloveniji za to, ni aktivno lotil. Pri tem pa bi lahko pridobili bistveno več denarja tudi v državno blagajno. Je pa naša davčna zakonodaja tudi za igralništvo bistveno strožja kot drugje. S tem izpuščamo tudi možnosti za razvoj igralniške panoge.

Kako pa je s športnimi stavami?

Poleg spletnega igralništva tudi športne stave zelo naraščajo, vendar si tudi na tem področju naša država lasti monopol. Športna loterija je namreč edina v Sloveniji, ki lahko zakonito prireja športne stave. Na Hrvaškem je veliko ponudnikov in gre za zdravo konkurenco. Podobno je tudi v Srbiji; Malta, ki je davčno zelo ugodna, pa je recimo eno od središč spletnega igralništva. Tam je vzpostavljenih veliko strežnikov, ki omogočajo športne stave in spletne igralnice. Razvijajo se, našli so svojo tržno nišo, ki državi prinaša velike prihodke, s tem da kapital prihaja od drugod. Tuji investitorji na Malti investirajo veliko denarja in odpirajo dobro plačana delovna mesta. Na malteških in drugih tujih spletnih stavnicah in spletnih casinojih je tudi veliko slovenskih uporabnikov športnih stav. Vse to pomeni, da bi morali zakonodajo v Sloveniji liberalizirati, ponudbo omogočiti še drugim, ne pa da ohranjamo monopol. Če ste vprašali o Hitu, bi tega morali privatizirati. Država namreč ni namenjena temu, da organizira igralništvo, temveč temu, da določi okvire poslovanja, nato pa skladno s pravili poslujejo zasebni investitorji. Vedno je treba omogočiti konkurenco. Monopoli nikjer ne prinašajo nič dobrega,  to velja tudi za igralniško dejavnost. V Sloveniji pa se temu ne znamo ali nočemo prilagajati.

Slovenske plače so visoko obdavčene, na igralniškem področju pa ne znamo pobrati davkov in o tem niti ne govorimo …

Zelo zanimivo je razmišljanje, kako se v primerih, ki nekomu koristijo v določenih trenutkih za neke druge interese, tega ne gremo. Za podjetnike, ki delajo, se trudijo, zaposlujejo ljudi, pa to ne velja samo za kapital, ampak tudi za delo, pa vedno najdejo način, kako jih priviti. Pri določenih stvareh pa tega ne naredijo zato, ker jim je v interesu ohranjanje monopola. Imajo dobro plačana delovna mesta, ne ve se, ali so državno podjetje ali na pol zasebno, nadzora je manj in podobno. Črpajo in obremenjujejo, namesto da bi liberalizirali dejavnosti, določili sprejemljivo davčno stopnjo, ki bo konkurenčna v primerjavi z davki v okolici. Pri obdavčenju na spletu je to sicer težko, vendar bi bil potreben tehten razmislek.

V Sloveniji imamo na stotine zakonov. Kako to komentirate?

Zakonodaje je ogromno, ne popravljamo pa tiste, ki bi jo morali modernizirati. Namesto da bi vzpostavljali učinkovito zakonodajo, se, vsaj tako je videti, dela samo na tem, da je zakonov vse več. To duši ljudi. To ne velja samo za igralništvo, zastarelo zakonodajo imamo tudi drugje, na primer v zdravstvu. Tudi tam je zakon star 25 do 30 let. Zakaj? Ker nekomu to ustreza. Podobno je v igralništvu. Pa tudi v športu, če želite. Tega, da v Sloveniji zasebnik ne sme biti lastnik športnega kluba, v večini držav ne poznajo.

Slovenija je obstala v nekem vmesnem prostoru, na pol v socializmu …

Se strinjam. Tako je večinoma zaradi interesov posameznikov.

Banka Slovenije je tudi zaradi pričakovanih gospodarskih težav omejila kreditiranje prebivalstva, na udaru so predvsem stanovanjska posojila in s tem predvsem mladi.

Guverner Boštjan Vasle je samo naglas povedal to, kar vsi vemo. Če gledam s stališča ekonomije, je precej jasno, zakaj je banka sprejela takšen ukrep. Če bo spet prišlo do krize, bo prišlo do tega, da ljudje ne bodo sposobni vračati posojil. Posledica bo vnovična dokapitalizacija bank, kot smo jim bili že priča, ljudje pa bodo izgubljali nepremičnine. Spet bomo reševali bančni sistem, ki je steber gospodarstva. Družina, ki zasluži dve povprečni plači, ne more imeti tisoč evrov posojila. To je dejstvo. Treba je pogledati, kje je problem: ljudje ne zaslužijo dovolj za to, da bi lahko kupovali stanovanja in dostojno živeli, ne da se zakreditirajo.

Problem je tudi, da so stanovanja zelo draga ...

Za Ljubljano mi je povsem jasno, kdo lahko gradi stanovanja. Cene so visoke zato, ker je to kartel posameznikov, kjer ni prostega trga. Nadalje tudi država s svojimi uredbami in zakoni zelo otežuje graditev. Prostorski načrti v Sloveniji so prepuščeni neki občini, da odloča o tem, in spet pridemo na isto točko. Če je nekomu v interesu, boš lahko gradil, če bo imel povezave s tabo na kakršen koli način, če ne, pa ne boš mogel. Naj povem s primerom. Pred kratkim so  ruski investitorji želeli investirati v graditev stanovanj; ko sem spraševal, kje bi bila primerna zemljišča, se je vse končalo na isti točki.

Merite tu na magistrat?

Čeprav nekateri niso javno izpostavljeni, na koncu vedno prideš do ene točke. Vsaj v Ljubljani je tako. Takšni karteli, vsi ti polovični monopoli kjerkoli so slabi. Zato, ker posamezniki izkoriščajo take posle za svoje lastne interese.

Kako je bilo potem z ruskimi investitorji?

Niso se odločili za graditev. Tu so še cene zemljišč in vsega, kar zraven spada, tudi različni »pribitki« so previsoki in investitorjem se ne splača investirati.

Korupcija je v Sloveniji zelo visoka. Poznate še kakšne druge primere, ste se kdaj srečali s tem na primer v športu?

Seveda. V športu sem se veliko naučil, kako ta polovični ali večinski socializem deluje v Sloveniji. Ker zasebniki ne morejo biti lastniki klubov, šport v velikem delu še vedno financirajo država in podjetja v državni lasti. Kdo si lasti pravico, da bo določena zveza dobila denar, pa sem videl na primeru volitev v Fundacijo za šport, ker so se na koncu spet pojavili isti ljudje.

Ali tudi tu poti vodijo na magistrat?

Ko smo imeli volitve, so me večer pred tem klicali in mi naročali, koga moram podpreti. Temu sem se odločno uprl z odgovorom, da bom glasoval za človeka, za katerega menim, da je za našo Ragbi zvezo najboljši. Tudi tu se pojavljajo isti ljudje, ki hočejo na koncu svoj delež. V tem primeru so to volilni glasovi v zameno za finančno podporo občine na primer. Prek športa in odrejanja denarja se veliko tega kupuje. Pri volitvah v Olimpijski komite Slovenije je bilo podobno, s tem da so bile tam celo grožnje. Iz klubov so poročali, da bodo izgubili igrišča, če ne bodo na skupščini zveze podprli točno določenega človeka, ki je takrat kandidiral za predsednika OKS. Na koncu kljub vsemu ta ni bil izvoljen, saj Ljubljana na srečo ni vsa Slovenija.

So bili tu samo volivci in glasovi v igri ali še kaj drugega?

Povsod, kjer se deli denar, so na koncu vedno eni in isti ljudje. Tako je na vseh področjih. V športu, v določenih dejavnostih, ki so zelo pod nadzorom države, recimo igralništvo, tam, kjer so ustvarjeni monopoli in ni konkurence. Naj dodam še nepremičninski trg. To so moje osebne izkušnje. Povsod je s svojimi ljudmi zraven globoka država. Zelo me moti, da ti sebi omogočajo lahke zaslužke, vse druge pa obdavčujejo in nanje pritiskajo na različne načine. V normalni državi bi takšne posameznike družba izločila, pri nas pa je to postalo tako sprejemljivo, da se kar trepljajo med seboj. Skrbi pa me, da ljudje nimajo odprtih oči in tega ne spregledajo, četudi vse to vedo. Verjamem pa, da vsega niti ne razumejo.

Kakšno je mnenje ljudi, med katerimi se gibljete, zaznavajo vse to?

Seveda. Samo so zelo indiferentni. Vsi vedo, da se to dogaja, vsem je težko, ampak nobeden nič ne naredi, ker pravijo, da se nič ne da spremeniti, da se spopadaš z mlini na veter, da je bolje, če si z njimi in boš vsaj nekaj od tega imel. Jaz ne morem biti z njimi. Meni moje prepričanje tega ne dovoljuje.

Slovenija je zelo zadolžena. Kaj mislite o tem?

Moj sin ni nič slabega naredil v življenju, pa je že ob rojstvu zadolžen za 16 tisoč evrov, in to zato, ker imajo v globoki državi neke posle, neke rabote. To ni ne pošteno ne pravično, pa so jih polna usta o tem. Osebno nimam problema s tem, da se javni denar daje za spodbude in razvoj, kar bi na dolgi rok državi in družbi prineslo dodano vrednost. Ko pa vidim neučinkovitost, okoriščanje, se mi pa to zdi neumno.

Kaj bi bilo treba narediti za razvoj?

Slovenija je kot majhna država lahko zelo fleksibilna. Morali bi najti niše, se specializirati in razvijati. Nekaj podobnega, kot je na področju igralništva in njegovih produktov. To bi bila rešitev tudi za mlade, ki zdaj odhajajo v tujino.

Kaj se je v desetih letih zgodilo v Sloveniji?

Na nobenem področju ali panogi ne vidim preboja Slovenije. Stojimo na mestu, ne izkoriščamo svojega potenciala.

Imamo veliko brezposelnih, več kot 72 tisoč, hkrati pa so zelo visoki socialni transferji. Kako gledate na to?

Polovica jih je latentno brezposelnih, kar pomeni, da se jim ne da delati, ker se jim niti ne splača. Če spet omenim svoj primer. Doštudiral sem, ampak sem delal in študiral. Plačeval sem prispevke in hkrati še svoj študij. Večina študira brezplačno. Zakaj potem ni študij brezplačen tudi za tiste, ki študirajo ob delu? Zame je vse to sprto z zdravo logiko. Delo bi se na splošno moralo veliko bolj splačati kot nedelo. Vedno sem za to, da se ljudem, ki dejansko potrebujejo pomoč, pomaga. Imamo tudi mehanizme, s katerimi bi to, kdo je upravičen do pomoči, tudi preverjali. Pa ni tako.

Kako pa gledate na migracije?

Pri nas je veliko upokojenih, ki so trdo delali 30 ali 40 let, pa s svojo pokojnino ne morejo dostojno živeti. Pomagati je treba tem, ne pa nekomu, ki po mojem mnenju ni begunec in prihaja sem s povsem drugačnimi nameni, njim pa omogočamo marsikaj. Najprej je treba poskrbeti za tiste, ki so slovenski državljani, so pomoči potrebni, ki so v življenju delali, ustvarjali, če kaj ostane, pa se lahko pomaga tistim, ki iz kakršnega koli razloga pridejo v našo državo. Vse te migracije bi morale biti skrbno nadzorovane. Zelo me moti slepomišenje, ker je pač vedno treba povedati resnico. Če so to ekonomski migranti, je treba to tako poimenovati.

Kako ocenjujete zdajšnjo vlado, ki doslej ni sprejela še nobene reforme …

Glede na to, da reform že zadnjih deset let ni bilo, bodo te vedno bolj boleče. Mislim, da del politike niti ne ve, kaj je treba narediti. Ne predstavljam si, kaj se predsednik vlade kot diplomirani igralec in falirana študentka geografije na filozofski fakulteti lahko pogovarjata z gospodarstveniki. Nobeden od njiju nima nobenih izkušenj v gospodarstvu niti formalne izobrazbe za to. En del politike verjetno sploh ne ve, kako bi začel z reformami, drugi del je zelo pragmatičen, ker ve, da bodo te zelo boleče, pa se tega raje ne lotijo, hkrati pa jim ustreza status in ugajajo različnim interesnim skupinam. Tako od te vlade ni še nobenega rezultata v smislu razvoja, reform in ga do konca njihovega mandata niti ne pričakujem. Edino, kar so naredili, je rekordna proračunska poraba, kar je verjetno spet kupovanje glasov za njihovo prihodnost.

Ste politično aktivni?

Za zdaj ne, imam pa ambicije. V politiko bi šel, ko bom v celoti finančno preskrbljen in ne bom odvisen od plače politika. To bi vsak mesec dal na razpolago nekomu, ki potrebuje denarno pomoč. To je moja želja in popoln scenarij.

Ste kdaj razmišljali, da bi se odselili v tujino?

Razmišljal sem tudi o tem. Na zadnjih volitvah, ko je SDS zmagala, sem prek Twitterja gospodu Janezu Janši čestital in napisal, da upam, da bo sestavil vlado, v nasprotnem primeru bom prisiljen razmišljati o odhodu v tujino. To se sicer ni zgodilo, ker se mi je takrat rodil sin in je to marsikaj spremenilo. Sicer pa me danes ne bi bilo tukaj.

Biografija

Primož Bohinc (41 let) je ekonomist z dolgoletnimi izkušnjami v gospodarstvu. Štiri leta je bil volontersko predsednik Ragbi zveze Slovenije, nato se je odločil, da bo več časa namenil družini. Poklicno že 15 let deluje v igralniški industriji in večino časa dela v tujini, kjer trži slovensko znanje in slovenske izdelke. Je dober poznavalec igralniške dejavnosti in zelo pozoren opazovalec slovenske stvarnosti.

nazaj na vrh