Pod menda zelo priljubljenim premierjem Šarcem se nam cedita mleko in med – seveda samo izbrani peščici

Gašper Blažič Gašper Blažič

Včeraj zvečer sem pri družinskem omizju prisluhnil pogovoru o pokojninah. Namreč, iz pripovedovanja sem izvedel, da so upokojenci, ki so svojo delovno dobo preživeli v velikem (in uspešnem) slovenskem podjetju, katerega tradicija sega še v čas pred drugo svetovno vojno, nedavno med seboj primerjali višino pokojnin. Tisti, ki so se v času prejšnjega režima lahko pohvalili s tem, da so bili lastniki rdeče knjižice, so takrat pri plači pridobili precej dodatka, te privilegije pa so obdržali tudi po osamosvojitvi Slovenije. Ko so se – približno dvajset let po razpadu Jugoslavije – upokojili, se jim je boniteta zaradi partijske knjižice še kako poznala. Tako se je eden od njih pohvalil, da je na račun članstva v ZKS pridobil najmanj dodatnih 80 evrov pri pokojnini.

 

Morda boste rekli, češ saj to nič ni – toda poskusite se vživeti v nekoga, ki je res posedoval znanje in sposobnosti, pa v službi ni mogel napredovati, ker ni bil prave barve. In ko opazi, da je njegov šef postal nekdo, ki je denimo prej delal v Nemčiji (tam je imel funkcijo, da je v tovarni pobiral odpadke), po vrnitvi v domovino pa se je vpisal v ZKS in takoj postal delovodja. Kako naj normalen in pošten človek razume tovrstno nelogičnost? In leta 1990 se ta kastni sistem ni nehal, ampak se je podtalno obdržal in v zadnjih letih celo okrepil. Denimo, v marsikaterem večjem mestu v Sloveniji se v ustanovah, ki skrbijo za kulturne dejavnosti (od knjižnic do muzejev) ne morete zaposliti, če nimate strankarske izkaznice SD ali kakšne njej sorodne stranke – načeloma v teh ustanovah zaradi varčevalnih ukrepov velja prepoved za zaposlovanja, ki pa izjemoma ne velja, če želi vodstvo teh ustanov koga »izredno« zaposliti tako, da naredi navidezen razpis. Na katerem je izbran že vnaprej določen kader. In da ne bo kdo govoril, da si izmišljujem – v osrednji knjižnici ene od slovenskih mestnih občin je zaposlena oseba, seveda samo s srednješolsko izobrazbo in s člansko izkaznico nadkoalicijske stranke. V knjižnico je prišla preko zvez, nedavno pa je tudi kandidirala na županskih volitvah, pred kratkim pa se je na Twitterju navduševala, kako imamo pri nas oh in sploh odličen in socialno naravnan zdravstveni sistem, po katerem bi se moral zgledovati ves razviti svet.

Se zdaj morda bolj zavedate, v kakšni državi živite? Mimogrede, ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je nedavno na Viktorinovem večeru na Ptuju lepo razložil, da praktično že od nastanka države naprej volimo v nasprotju z ustavo, saj so glasovi volivcev zaradi aritmetike volilnih okrajev neenakovredni. A to je le vrh ledene gore, ki se ji reče stanje, v katerem so nekateri bolj enakopravni od drugih. Denimo: naša država je ena najbolj obdavčenih v evropskem merilu, kar pomeni, da se vam oblast krepko »usede« na dohodek, kar pomeni, da bi morali imeti v naši državi vrhunsko javno zdravstvo, odlične ceste in – odlične železnice. Kakšno je realno stanje, se ve. Komaj zdaj bodo začeli graditi drugi tir, ki se je od zadnje uradne cenitve spet podražil za tretjino, nihče pa ne ve, koliko davkoplačevalskega denarja bo končalo v žepu posameznikov. Da seveda ne omenjamo denarja, ki se ga namenja za kulturo – ste se že kdaj vprašali, koliko davkoplačevalskih milijonov (evrov) je v času od nastanka države Slovenije kapnilo v žep razvpitemu dvornemu komedijantu Borisu Kobalu, ki so ga glede kršitve avtorskega prava nedavno zalotili »s spuščenimi hlačami«? Gre za istega Borisa Kobala, ki je še lani na mitingu resnice v Kopru v slogu Miloševićevih gromovnikov iz časa jogurtne revolucije hujskal v svoji značilni pravičniški retoriki.

In isti Boris Kobal je bil konec devetdesetih tudi eden glavnih ustvarjalcev wannabe-satirične oddaje TV Poper na nacionalni televiziji. Del te ekipe pa je bil tudi Marjan Šarec. Isti Marjan Šarec, ki je takrat oponašal tedanjega premierja Janeza Drnovška, sedaj pa kot s strani mafijskih stricev ustoličeni premier imitira samega sebe. In tega istega Marjana Šarca sedaj ves medijski propagandni aparat z nacionalno televizijo na čelu čisto po severnokorejsko »pumpa« - sedaj je po raziskavi Vox Populi Šarec po priljubljenosti prehitel celo predsednika republike Boruta Pahorja, Šarčeva stranka pa je med vsemi strankami na prvem mestu. Prva vlada brez afer? Da, če verjamete navidezni resničnosti. Zato se v največjem slovenskem časopisu raje ukvarjajo s krivdo in grehom Antona Mahniča, ki naj bi bil glavni slovenski zgodovinski diabolos. In vlada, ki jo režimski mediji tako hvalijo, pripravlja nove davke in – kazni za neposlušne medije. Da, res smo globoko v smrdeči greznici!

Ob vsakem takem dogodku se vprašam, ali smo že dovolj globoko, da se bo narod streznil – a očitno še ni prišel čas za to. Dokler bodo iz trgovin prihajali polni nakupovalni vozički, bomo lahko še naprej ploskali cesarjevim novim oblačilom. In če kdo misli, da se nam obeta venezuelski scenarij – morda je tudi Marjan Šarec, po zgledu venezuelskega samodržca Nicolasa Madura, pokukal v prihodnost, in nam sporočil, da bo vse v redu. Skratka, čakata nas mleko in med. A ne za vse, ampak samo za izbrane. Če niste med njimi in še vedno čepite doma, ste tudi sami krivi za to, da vam od plače in pokojnine trgajo za to, da lahko plagiator dobiva davkoplačevalski denar. Sapienti sat!

nazaj na vrh