(INTERVJU - 1. del) Nadškof Alojz Uran: Kar je Božjega, bo ostalo, kar je človeškega, bo propadlo

V škofa je bil posvečen pred 25 leti. (foto: Matic Štojs Lomovšek) V škofa je bil posvečen pred 25 leti. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Ob vsakoletnem praznovanju velike noči kar nekako pozabimo na postni čas, ki je ne samo čas priprave na praznik, ampak predvsem čas, namenjen osebnemu spreobrnjenju. Tudi o tem smo se v času po pepelnici pogovarjali z upokojenim ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom, ki se je pred časom vrnil iz nekajletnega izgnanstva in sedaj še bolj zavzeto opravlja svojo dušnopastirsko poslanstvo. V januarju je praznoval 25. obletnico svojega škofovskega posvečenja, v škofa ga je tedaj posvetil papež Janez Pavel II.

 

Nadškof Alojz Uran se je rodil leta 1945 v Gameljnah pri Ljubljani. Po maturi na bežigrajski gimnaziji se je vpisal v bogoslovno semenišče, leta 1970 je bil posvečen v duhovnika. Sprva je bil tri leta stolni kaplan v Ljubljani, nato pa je v Rimu opravil katehetsko pedagoško specializacijo. Od leta 1977 do 1980 je bil rektor malega semenišča v Ljubljani, od 1980 dalje pa župnik župnije Ljubljana-Šentvid. Konec leta 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa v Ljubljani, na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 ga je papež Janez Pavel II. posvetil v škofa. Decembra 2004 je bil umeščen za ljubljanskega nadškofa. Pet let kasneje se je vodenju škofije odpovedal in odšel v pokoj. Nekaj let je živel v Trstu, leta 2016 se je vrnil v Ljubljano. Prebiva v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, v župniji torej, ki jo je pred škofovskim imenovanjem vodil dvanajst let. Del njegovega intervjuja, ki je bil posnet ob začetku postnega časa, smo objavili že v tiskani izdaji Demokracije, tokrat pa objavljamo prvi del celotnega intervjuja na spletu. Drugi del bomo objavili jutri.

Pogovarjava se v vaši rezidenci v Zavodu sv. Stanislava. Tu je bil na obisku papež Janez Pavel II., tu je po upokojitvi stanoval tudi Alojzij Šuštar.

Prvi, ki je tukaj bival, je bil Janez Gnidovec, prvi rektor te ustanove, ki je nato postal prizrensko-skopski škof, kasneje so bili še drugi stanovalci. Tu so prebivali tudi kasnejši direktorji Zavoda sv. Stanislava, po upokojitvi 1997 pa je tu do smrti živel nadškof Šuštar. So pa to stanovanje pripravili za papeža Janeza Pavla II., ker so takrat iz Vatikana svetovali, da bo na sedežu ljubljanske nadškofije težko varovati papeža, zato so predlagali še alternativno lokacijo. Takrat so Zavod sv. Stanislava ravno obnavljali. Ker sem bil sam odgovoren za priprave na papežev obisk, sem poskrbel za ureditev tega stanovanja, kjer je nato stanoval nadškof Šuštar, sedaj pa jaz.

Verjetno imate posebne spomine na nadškofa Šuštarja, navsezadnje ste bili njegov tesni sodelavec, od leta 1993 tudi kot pomožni škof. Je tudi vaš soimenjak, vajin zavetnik sv. Alojzij pa je tako kot sv. Stanislav prav tako zavetnik mladine.

Z nadškofom Šuštarjem sem bil povezan že pred škofovskim imenovanjem prek različnih dejavnosti na škofiji, predvsem v katehetskem svetu, kjer sem najbolj aktivno deloval. Ko se je odločalo o tem, ali bi prosili za vrnitev zavodskih prostorov Cerkvi, da bi nadaljevali poslanstvo, ki je bilo nasilno prekinjeno z drugo svetovno vojno in revolucijo, sem začutil, da bi lahko izkoristili ugoden zgodovinski trenutek, ki se kasneje verjetno ne bi več vrnil. Nadškof Šuštar je bil predvsem oče svojim duhovnikom, doživljal sem ga kot skrbnega in čutečega za dobro. V teh prelomnih časih, ko je Slovenija postala samostojna, si je nadškof Šuštar zelo prizadeval, da bi dosegli te tisočletne sanje naših prednikov.

Sv. Janez Pavel II., ki ste ga že omenili, vas je tudi posvetil v škofa. Po navadi škofe posvetijo v domačem okolju, vi pa ste šli na posvetitev v Rim.

Verjetno so bili razlogi za to. Kar zadeva službo pomožnega škofa, je po smrti škofa Stanislava Leniča kar nekaj časa trajalo, da je ljubljanska nadškofija spet dobila dva pomožna škofa. Bilo je veliko poizvedovanj in priprav. In ker je papež vsako leto na praznik Gospodovega razglašenja posvečal škofe, sem takrat prišel na vrsto. Čas priprave je bil zelo kratek, saj sem bil za škofa imenovan sredi decembra 1992, posvečen pa že tri tedne kasneje. Papež sam je namreč izrazil željo, da bi me on posvetil. To se je zgodilo 6. januarja 1993. Bilo nas je enajst posvečenih z različnih koncev sveta. Že nekaj let prej je bil v Rimu posvečen beograjski nadškof Franc Perko. Tako da sem drugi v tem času, ki ga je posvetil sveti oče. In ko gledam fotografijo tega posvečenja, čutim, da je to velika milost. Neka redovnica iz Hrvaške me je v pismu spraševala, ali se zavedam, da me je za škofa posvetil svetnik. »To pomeni, da boste morali skozi večjo preizkušnjo, da boste tudi vi svetnik,« je zapisala.

Do škofovskega posvečenja pa ste dobrih dvanajst let vodili župnijo Ljubljana-Šentvid. Verjetno je kar velik izziv sredi pastoralnega leta zapustiti župnijo.

Obljubil sem pokorščino že pri mašniškem posvečenju in skušal to izpolnjevati. Zato zaupam škofu ordinariju, ki me je tudi predlagal svetemu očetu za škofovsko imenovanje. Tukaj je šlo za poslanstvo, ki sem ga prejel kot škof, posvečen od papeža, kar je izredna milost. Župljani so takrat dejali, da je škoda, ker odhajam, vendar je to tudi priznanje za župnijo, kjer sem »dozorel« za škofa.

Pred seboj imam vaš škofovski grb. Je vran na njem namig na vaš priimek?

Da, povezan je s tem, a tudi z mojo zgodovino. Nad Gameljnami je hrib Vranščica, ki je dobila ime po vranah, ki so prebivale v tamkajšnjih kraških votlinah. Moji predniki so prišli prav s tega hriba, sedanje Rašice, v Gameljne. In kdor je prišel z Vranščice, je bil Vran, tako je nastal moj priimek. Je pa župnik v Šmartnem pisal črko V na okroglo, tako da je moj oče že dobil priimek Uran. Tako da smo v atomskem veku dobili ta priimek (smeh).

V grščini pa vaš priimek namiguje na nebesa. Vsaj če se spomnim očenaša v grščini.

Nisem toliko strokovnjak za grščino, je pa zanimivo, da je prav v tem obdobju postal znan Uran kot planet in kot element.

Rojeni ste bili malo pred koncem druge svetovne vojne. Je res, da ste bili še v materinem trebuhu posvečeni Mariji?

Moj oče je bil z mnogimi sovaščani na Jakobovo nedeljo leta 1944 izgnan v Nemčijo, vedel pa je, da je bila moja mama že noseča z menoj. On je ostal v Nemčiji še po vojni, ker je bil tako izčrpan, da se ni mogel takoj vrniti. Moja mama je bila sama z dvema deklicama, doma je skrivala tudi ranjenega partizana. Vendar jih je nekdo izdal, Nemci so obkolili hišo in streljali vanjo, mama je doživela živčni zlom in zdravnik v Šentvidu ji je dejal, naj pozabi na otroka; če bo sploh ostal živ, bo imel hude posledice. Ko je prišla domov, je padla na kolena pred Marijo in rekla: Če bo otrok ostal živ in zdrav, naj bo tvoj. To mi je povedala šele 25 let pozneje, po novi maši, ker ni hotela vplivati s tem na mojo odločitev za duhovništvo.

Ni naključje, da tudi bližnja Šmarna gora nosi ime po Mariji.

Šmarna gora je nekaj posebnega, ker je en vrh pozidan, drugi pa ne, tisti je Grmada. In od tam so v turških časih opozarjali na bližajoče se Turke, tako da so prižgali grmado. Na drugem hribu je bila cerkev, kjer so utrjevali tabor. In zadnje zavetje ljudi je bilo prav na tej gori, zato je dobila ime. Vsi okoliški prebivalci smo bili zelo povezani s Šmarno goro, tudi naš največji poet dr. France Prešeren je imel na Šmarni gori strica duhovnika. In tam je zapisal: »Vsi, ki hodite na Šmarno goro, blagor vam.«

Na Šmarni gori poldne zvoni pol ure prej. Zakaj?

To izhaja iz dogodka, ko so ljudje na Šmarni gori molili, Turki pa so se bližali z veliko vojsko. Del med Grmado in Šmarno goro je bil močvirnat, konji so se jim pogrezali v močvirje. Ko pa je začelo zvoniti, so se obrnili nazaj. Zato še danes tam zvoni poldne ob pol dvanajstih.

Izbrali ste si škofovsko geslo »Da, oče«. Kaj želite z njim sporočiti?

Tako kot v molitvi očenaš molimo »Zgodi se tvoja volja«, hočemo na kratko povedati, da smo povsem v Božjih rokah, v Njem živimo, se gibljemo in smo. Ko sem izbiral škofovsko geslo, sem čutil, da je treba odgovoriti Bogu, ne katerikoli osebi. So pa vsi drugi tudi pripomogli, da sem lahko odgovoril Bogu. Tudi moj oče, ki je bil zgled velikega pričevalca. Ko je bilo najteže, je šel na kolena in sklenil roke. Zato sem vedel, kaj moram storiti: skleni roke in prišla bo pomoč.

Kot vidim, nosite lesen naprsni križ, ki je pri škofih navadno kovinski. Je to naključje?

Ta križ je povezan s Sveto deželo, kjer sem prebival trikrat po tri mesece, potem ko sem se odpovedal vodenju nadškofije. Bival sem na Gori blagrov, kjer je rastla zelo stara terebinta. Ko je grozila nevarnost, da se bo zaradi umetnega namakanja posušila, je prišla delegacija jeruzalemske univerze in je drevo sondirala. In pokazalo se je, da je to drevo staro okoli 2400 let. To pomeni, da je slišalo Jezusove besede govora na Gori. Velikokrat sem bil ob tem drevesu in sem premišljeval o skrivnosti življenja. Bilo je zelo debelo drevo, ne prav visoko. Predvsem skorja je bila zgodovinski relikt, a je varovala notranjost. In prav moj leseni križ me povezuje s Sveto deželo.

Če se še vrneva k sv. Janezu Pavlu II.: leta 2005 je odšel v Očetovo hišo, kot je sam dejal. Vi pa ste tedaj dejali, da je bil kot oče. In da ste hvaležni, da ste ga imeli.

Drži. In papež si je celo zapomnil ime mojega rojstnega kraja, ker je moj pranečak sodeloval v Rimu pri bogoslužju. Takrat ga je papež vprašal, kako mu je ime, pa ni razumel in je odgovarjal le »Gameljne, Gameljne«. In naslednji dan, ko smo šli k papežu na sprejem, je papež to povedal, pa tudi kasneje. Ko sem šel kot nadškof v Rim, da se zahvalim za imenovanje za ljubljanskega ordinarija, me je papež Janez Pavel II. blagoslovil in položil roke name. In sem čutil njegovo očetovsko skrb in da me blagoslavljajo roke svetnika.

Za Slovenijo je bilo to njegovo zadnje škofovsko imenovanje?

Drži.

Kakor vidim, vam dela ne zmanjka, niti sedaj ne, ko ste v pokoju. Kaj lahko počne upokojeni nadškof?

Takrat, ko sem bil pomožni škof, sem bil precej mlajši, zdaj sem že starejši, tudi slabše zdravje je naredilo svoje. Vendar lahko rečem, da imam prav sedaj tisto pravo poslanstvo, da sem lahko pastir. Ko sem bil ordinarij, sem imel veliko administrativnih zadev, ki so zahtevale veliko časa in potrpljenja. Sedaj imam predvsem stike z romarskimi skupinami. Vidim, da je dandanes romanje zelo lepa možnost, da se z ljudmi srečam, da se oni srečajo med seboj in da se povežemo tesneje z Bogom. In to je dodana vrednost turizmu.

Se vas je kakšno romanje posebej dotaknilo?

Tu bi spomnil na neko daljše romanje, in sicer z avtobusom v Santiago de Compostela. Bilo je deževno, sploh nismo vedeli, ali bomo lahko kje maševali. Potem pa so tam izvedeli za našo skupino, ki da jo spremlja škof. Pa so rekli, naj pridem v zakristijo, Slovenci znate vse jezike. Nekaj španščine tudi znam, pa so mi rekli, naj vodim bogoslužje. Ko sem rekel, da pridige v španščini nimam, so mi rekli, naj pridigam po slovensko. In sem slovensko pridigal, čeprav je bila velika večina takih, ki niso razumeli. Takoj po maši pa je v zakristijo do mene prišel slovenski romar in mi dejal, da je prav tisti dan končal več kot 800 kilometrov dolgo romarsko pot, ko je stopil v cerkev, pa je zaslišal slovensko besedo. »Sem bil kar v nebesih,« je rekel.

Tudi Medžugorje vam ni tuje ne glede na številne polemike o tem, ali sedanji papež Medžugorje podpira ali ne.

Verjetno je kar res, kar je rekel nadškof Šuštar ob začetku prikazovanj v Medžugorju. Rekel je: »Če bi se v Ljubljani toliko molilo kot v Medžugorju, bi se tudi v Ljubljani dogajali čudeži.« Predvsem je pretresljiva molitev pa množično spovedovanje, ljudje se spreobračajo, odkrivajo svoj smisel življenja, mnogi prihajajo v obupu in so nato rešeni. Kaj je res, se bo še pokazalo, nič se ne mudi. Papež ni ne potrdil ne zavrnil, ampak je rekel samo, naj opazujemo življenje tam. Kar je Božjega, bo ostalo, kar je človeškega, bo propadlo.

nazaj na vrh