Mag: Rudi Vouk: »Asimilacija se slej ko prej hitro nadaljuje, predvsem na nekdaj slovenskem podeželju.«

Rudi Vouk Rudi Vouk

O novi pobudi slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem – o  Slovenskem konsenzu za ustavne pravice, na kratko SKUP, smo se pogovarjali z odvetnikom Rudijem Voukom, znanim borcem za pravice Koroških Slovencev. Iniciativa je klic v sili, pravi naš sogovornik.

Kaj je Slovenski konsenz za ustavne pravice in kateri so glavni razlogi za njegovo  oblikovanje?

Slovenski konsenz za ustavne pravice (SKUP) je iniciativa, ki jo je sprožila skupina osebnosti iz vrst koroških Slovencev, ki prihajajo iz vseh političnih smeri, ki pa jim je skupno zavzemanje za uresničitev ustavnopravnih pravic koroških Slovencev. Iniciativa je pravzaprav klic v sili: leta 2020 bo 100. obletnica koroškega plebiscita. V tem stoletju se je število koroških Slovencev zmanjšalo na manj kot petino prvotnega števila. Če se ta razvoj nadaljuje, slovenska manjšina na Koroškem naslednjega stoletja ne bo več preživela. Asimilacija se slej ko prej hitro nadaljuje, predvsem na nekdaj slovenskem podeželju. Brez takojšnih ukrepov tega procesa ne bo več mogoče ustaviti. Naše zastopniške organizacije kljub resnosti situacije premalo opozarjajo na odprta vprašanja, v javnosti jih je komaj še zaznati. S tem nastaja napačen vtis, da so vsi problemi rešeni. V Avstriji imamo jeseni volitve, upamo, da bo v novi avstrijski vladi morda tudi kakšna stranka, ki ima odprto oko za manjšinske zadeve. Vendar tudi najbolj naklonjena stranka ne bo skrbela za to, da se v vladnem programu pojavijo tudi manjšinska vprašanja, če na ta vprašanja pred volitvami nihče ne opozarja. Zato je skrajni čas, da naša iniciativa javno opozarja na odprte točke. SKUP pa nikakor noče biti še dodatna ali nova zastopniška organizacija, temveč se razume kot iniciativa civilne družbe s ciljem zbuditi in skrbeti za posluh za manjšinska vprašanja tako slovenske politike kot tudi politike večinskega naroda.

 Katere so najbolj žgoče obveznosti do Slovencev v Avstriji, ki niso izpolnjene?

To je dolg seznam: manjka učinkovit izobraževalni sistem od otroškega vrtca do univerze, zanimanje za pouk slovenščine je veliko, vendar se za vse tiste, ki ne grejo na slovensko gimnazijo, dvojezična kariera konča že po 4 letih. Ni zakona o dvojezičnih otroških vrtcih, ni zagotovljena dvojezična popoldanska oskrba, na sekundarni stopnji je pouk slovenščine zanemarljiv, na poklicnih šolah sploh ni predviden. Medtem se bližamo situaciji, da bo večina otrok na dvojezičnem ozemlju prijavljena k dvojezičnem pouku, kljub temu pa jih je treba še vedno prijavljati. Znanstvene raziskave kažejo, da so bistveno boljši rezultati, če so vsi otroci prijavljeni k dvojezičnemu pouku in se pouk lahko vodi dnevno ali tedensko, menjaje se v slovenskem ali v nemškem jeziku. Zato bi bil čas, da se odpravi sistem prijavljanja k dvojezičnem pouku in se obrne: tisti, ki noče, naj se odjavi. V javnosti – uradni jezik – slovenščina ni navzoča, kot bi morala biti. Glede uradnega jezika je ustavno sodišče jasno povedalo, kje se mora uporabljati slovenščina kot uradni jezik. Pa so z ustavnim zakonom tisto, kar nam je ustavno sodišče prisodilo, celo poslabšali in spet vzeli. Dvojezično sodstvo je reducirano na tri majhna, obrobna sodišča, dvojezičnih sodnikov ni, ker ne prevzamejo kandidatov, ki bi znali slovensko. Pri dvojezični topografiji niti minimalnega kompromisa iz leta 2011 niso v celoti uresničili, še vedno manjkajo številni dvojezični kažipoti. Ureditev v ustavnem rangu pa v resnici pomeni, da so nam vzeli možnost pritožbe zoper neuresničevanje manjšinskih pravic na tem območju. Če sledimo razsodbam ustavnega sodišča, še vedno manjka več kot 100 krajev, ki bi morali imeti dvojezične napise. Financiranje delovanja slovenskih društev in organizacij je že 25 let nominalno nespremenjeno, dejansko se čedalje bolj niža. Obstoj slovenskih medijev je ogrožen. V javnosti pa se ustvarja vtis, kot da bi bilo vse v najlepšem redu in ni nobene zavesti, da je slovenska manjšina na tem, da izgine.

 Zakaj se osrednje slovenske zamejske organizacije v Avstriji ne brigajo v zadostni meri za to, da bi bile obveznosti do Slovencev izpolnjene?

Slovenske organizacije so deloma postale odvisne od države in se morajo obnašati ubogljivo, ker se bojijo komu zameriti. Njihov največji problem pa je v tem, da je vsaka odgovorna samo sama sebi, med seboj pa so pogosto sprte. Brez učinkovitejše organiziranosti ne bomo prišli naprej,  Avstriji pa naša neustrezna zastopstvena struktura seveda ustreza. Tudi Slovenija je pozvana, da se zavzame za učinkovitejšo organiziranost koroških Slovencev.

So med podporniki vsi vidnejši predstavniki slovenske manjšine v Avstriji? Oziroma kdo vse je med podporniki?

Med podporniki so nekdanji predsedniki NSKS in ZSO, predstavniki samostojnega političnega gibanja, kulturni delavci, predstavniki slovenskega gospodarstva, zastopniki partizanskih in izseljenskih društev – lahko torej rečemo, da so zajeti vsi pomembni deli življenja koroških Slovencev. Imensko morda izpostavim Matevža Grilca, dolgoletnega predsednika NSKS, in Feliksa Wieserja, dolgoletnega predsednika ZSO. Če celo nekdanja vodilna predstavnika koroških Slovencev čutita potrebo, da se kritično oglasita, potem nekaj ni v redu. Največ podpore pa ima iniciativa verjetno pri mladini, zanjo govori v skupini Lena Kolter. Iniciativa zbira podpise, pri čemer z javnimi predstavitvami še niti nismo začeli. Svoje predloge imamo namen predstaviti kulturnim društvom, mladinskim in študentskim organizacijam, občinskim frakcijam na podeželju, vsem, ki jih to zanima. Menimo, da je treba nasprotovati nevarnosti folklorizacije narodnostne politike na Koroškem, potrebujemo novo politizacijo in zanimanje za manjšinsko politiko, ker je pač vprašanje preživetja slovenske manjšine eminentno politično vprašanje.

Kakšno je stanje slovenske manjšine v Avstriji nasploh? 

Splošno stanje je, kot sem že omenil, dramatično. Sicer se je ozračje v deželi bistveno izboljšalo, politika pa to razume po svoje in meni, da ni treba ničesar več storiti. Možnost braniti se po pravni poti so nam vzeli, s tem da so bistvena določila postavili v ustavni rang in nam zaprli pot do ustavnega sodišča. Zavesti, kako dramatično upada raba slovenščine, v javnosti kratko malo ni. S tem, da naši predstavniki morda za zaprtimi vrati to ali ono zahtevajo, v javnosti pa molčijo, pa samo pospešujejo to tiho umiranje slovenske manjšine na Koroškem. SKUP ima cilj zdramiti naše zastopnike, nočemo jim nasprotovati, nočemo jih napadati, najbolje bi bilo, da se vsi vključijo v našo iniciativo.

 Je po konsenzu SKUP mogoče pričakovati, da se bo kaj zganilo na področju izpolnjevanja obveznosti avstrijske države do Slovencev na Koroškem?

Letos mineva 100 let od podpisa mirovne pogodbe iz St. Germaina, kjer so prvič zapisali manjšinske pravice – ki deloma še danes niso uresničene. Naslednje leto, ob 100. obletnici plebiscita, pa je gotovo primerna priložnost, da se vprašamo, kako gre koroškim Slovencem. Problematično se mi zdi, če Slovenija s predsednikom na vrhu že kar brezpogojno napoveduje udeležbo na proslavah 100. obletnice, ne da bi hkrati in poprej jasno povedali, da številne točke še niso uresničene in da se od dejanske udeležbe ob proslavah pričakuje bistven napredek.

nazaj na vrh