Mag. Igor Omerza v novi Demokraciji: Prepričan sem, da je dr. Zdenko Roter v svojih knjigah še marsikaj zamolčal

  • Napisal  Metod Berlec, G. B.
Mag. Igor Omerza velja za enega najboljšega poznavalcev delovanja komunistične tajne policije. Mag. Igor Omerza velja za enega najboljšega poznavalcev delovanja komunistične tajne policije. Foto: arhiv Demokracije

Objavljamo manjši del intervjuja v novi Demokraciji z mag. Igorjem Omerzo, raziskovalcem, ekonomistom in avtorjem več knjig. Omerza je bil v času slovenske pomladi direktor Mikro Ade in član ožjega vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, kasneje pa eden od vidnih obrazov Slovenske demokratične zveze. Med drugim je bil direktor SDK, poslanec ter ljubljanski podžupan. Od leta 2010, ko je izdal prvo knjigo o udbovskem zalezovanju Edvarda Kocbeka, se ukvarja predvsem z raziskovanjem arhivov, predvsem arhivov jugoslovanske politične tajne policije (SDV oz. Udbe). Njegova zadnja knjiga se tako nanaša na udbovsko zalezovanje znanega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, sicer nestorja slovenskih književnikov.

V času, ko je bil Kučan predsednik Republike Slovenije, je bil njegov svetovalec med drugimi nekdanji oznovec oziroma udbovec Zdenko Roter, ki je leta 2013 izdal odmevno knjigo Padle maske, nedavno pa še knjigo Pravi obraz. Kako ocenjujete njegovo prvo knjigo Padle maske? Sam sem ob njej dobil občutek, da je v delu, kjer je govoril o svojem oznovskem obdobju, veliko zamolčal …

Tudi jaz menim, da nam je Zdenko Roter tu ostal marsikaj dolžan.

Je pa zato v drugem delu knjige razkril nekatere stvari, ki tako njega kot Kučana močno bremenijo. Razpisal se je recimo o tem, kako je skupaj s Petrom Šefmanom skušal na Hrvaškem dobiti dokumente o domnevni »trgovini z orožjem«, s katerimi bi lahko diskreditirali takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo. Če samo citiram stran 580: »Najbrž je bil Kučan že sit Njegovih (Roterjevih, op. a.) pobud in tako ga je junija 2000 povabil s seboj na prijateljsko srečanje z Boljkovcem (nekdanji oznovec, ki ga je Franjo Tuđman postavil za prvega hrvaškega notranjega ministra, op. a.) na Stražnjem vrhu nad Črnomljem in mu predlagal, naj preizkusi možnosti, kako od Hrvatov pridobiti nove podatke. Boljkovac je bil pripravljen pomagati …«

Takih zadev je v Padlih maskah še nekaj. Preseneča taka iskrenost, zame kot bralca je sicer dobrodošla, a vendarle se človek sprašuje, zakaj ni tako odkrit v celotnih »Maskah« − isto mu lahko očitamo tudi za »Obraz«.

V zadnjem delu je veliko povedal o delovanju Kučanovega klana oziroma botrov iz ozadja. To, kar smo slutili in pisali, je s to knjigo potrdil. Z imeni in s priimki. Na strani 654 je Roter recimo zapisal: »… in se imenitno dogovorili ob kosilu v gostilni Brunskole na Hrastu pri Jugorju. Bili so skupaj Kučan, Toš, Janković in On (Roter, op. a.). Dogovorili so se za listo Zorana Jankovića, ki kot skupina volivcev predlaga tudi kandidata, in po tehtanju o trenutku nastopa odločili, da to stori takoj …«, ali pa recimo na strani 656, kako so se avgusta 2006 na neki turistični kmetiji v Radovici dogovorili (»družine Kučan, Toš in Hribar /Spomenka in Tine/ ter Onadva« /Roter z ženo, op. a./), da lansirajo Danila Türka za predsedniškega kandidata …

Tudi neformalne skupine se lahko menijo, koga bi bilo najbolje podpreti na volitvah, posebej še če mislijo, da bo kandidat vodil politiko, ki je njim blizu. Narobe je, če bi po morebitni zmagi protežiranca zahtevali kakšne »interesne« protiusluge. Če gre za vplivno skupino ljudi, je to velika pomoč za kandidata, vendarle mora kandidat vseeno pridobiti sam ali s pomočjo stranke ali teh vplivnih posameznikov ustrezno večino volivcev. Sedaj ne vem točno, toda zdi se mi, da je večina omenjenih posameznikov Jankovića in Türka tudi javno podprla. Tudi sam sem, sicer ne javno, podpiral uglednega diplomata Danila Türka, a sem se hudo kesal, ko je odlikoval Tomaža Ertla ter s tem in z izjavo o drugorazrednosti Hude jame tudi zapravil vnovično izvolitev!

Nedavno ste dejali, da pomeni nova Roterjeva knjiga za vas veliko razočaranje. Zakaj?

Po izredno zanimivih in dobro strukturiranih Padlih maskah sem že po naslovu Pravi obraz upal, da bom v tem dodatnem »obrazu« našel to, kar nam je Roter zamolčal oziroma nepopolno »udbovsko« opisal v prvotnem, krinke prostem obličju. No, tega ne jaz in ne drugi bralci nismo in očitno nikoli ne bomo dočakali!

Kako si razlagate dejstvo, da za povojne poboje vso krivdo pripisuje samo Ivanu Mačku Matiji?

Ne vem. Je pa očitno, da Roter Mačka in recimo tudi Zemljariča (pa še koga) ne mara in to ga pelje v pristranost. Hujše pa je pri Roterju podajanje dezinformacij. Tako npr. v »Maskah« pravi, da mu je podrobno o povojnih pomorih »šele leta 1984« povedal (pri Roterju doma) neki »belokranjski partizan«, v »Obrazih« pa uvede gostilničarja Tončka, tudi nekdanjega partizana, ki mu je isto v pijanskem stanju v gostilni pripovedoval sredi 60. let! In Roter se tega spominja, »kot bi bilo pravkar ali le včeraj« (!!?). Dalje pravi, da je prvič za te poboje slišal po Kidričevi smrti 1953, čeprav je pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz septembra 1945, ki je govorilo o tisočerih pobitih in se bralo s prižnic, moral kot udbovski specialist za kler poznati, da o drugih informacijah, ki so krožile med ljudmi in jih je Udba detektirala, sploh ne omenjam.

Celoten intervju si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh