Mag. Andrej Aplenc v intervjuju za Demokracijo: Instant stranke in instantni predsedniki vlade niso kompetentni in so le ekspoziture globoke države!

Andrej Aplenc je diplomiral iz strojništva, opravil magisterij in delal v ZDA. Andrej Aplenc je diplomiral iz strojništva, opravil magisterij in delal v ZDA. Polona Avanzo/Demokracija

S publicistom mag. Andrejem Aplencem smo se pogovarjali o aktualnem političnem, družbenem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji.

Gospod Aplenc, naj začneva z oceno delovanja sedanje, pravzaprav že nekdanje, razpadale vladne koalicije, ki jo sestavljajo oziroma so jo sestavljale stranke tranzicijske levice, se pravi SMC, DeSUS in SD. Kako ocenjujete njihovo skoraj štiriletno vladanje?

Presenetljivo je, da je zdržala tako dolgo. Znova se je izkazalo dvoje: prvič, da so tako imenovane instantne stranke rezultat sedanje politične moči globoke države, ki lahko postavi na noge novo stranko tako rekoč čez noč. Drugič pa to kaže stanje v slovenskih medijih, ki so lastniško in politično popolnoma podrejeni globoki državi, kajti brez močne medijske podpore je ustanovitev nove stranke čez noč, ki potem zmaga na volitvah, nemogoča. Delovanje take stranke, in to je odgovor na vaše vprašanje, je izpolnjevanje ciljev globoke države. Ti so bili v tem mandatu osredotočeni na tri njihove probleme: politično onemogočiti Janeza Janšo, ohraniti Novo Ljubljansko banko v državni lasti kljub zavezi EU, da bo prodana, in brezkompromisno zavarovati tiste, ki so odgovorni za pet milijard veliko bančno luknjo.

 

Kako pa gledate na predčasni odstop predsednika vlade Mira Cerarja sredi marca? Je bil kos funkciji predsednika vlade? Sam imam pri njem občutek, da si lasti zasluge za vse, kar je dobrega v Sloveniji, za vse, kar je narobe, pa so po njegovem krivi drugi …

Ob nastopu je bil Miro Cerar že izkušen pravnik, suverenega vodenja vlade pa seveda sploh ni bil sposoben. Bil je brez vsakih potrebnih izkušenj, in tudi če bi hotel, ne bi mogel nasprotovati nameram globoke države. Pojavljali so se razkoli v njegovi stranki, nesoglasja v koaliciji, izbira nekaterih ministrov se je izkazala za katastrofalno. Ker je gospodarska konjunktura v Evropi, tudi nam sedaj ne gre ravno slabo, in s tem se, kot vi pravite, hvali. Dejanska hvala bi morala iti zadnji vladi Janeza Janše in njegovega ministra za finance Šušteršiča za finančne ukrepe, ki so bili takrat narejeni. Če tega takrat ne bi bilo, bi bila danes Slovenija tam, kjer je Grčija.

 

Po Cerarjevo naj bi bila kaplja čez rop oziroma vzrok za njegov predčasni odstop odločitev sodišča, da je treba ponoviti referendum o drugem tiru zaradi neenakopravnega financiranja predreferendumske kampanje. Referendum bo tako 13. maja. Kakšno je vaše stališče glede zakona o drugem tiru? Je sploh potreben?

Zakon o drugem tiru seveda ni potreben, je le krinka za nesorazmerno visoko ceno projekta in za to, da bodo dobili delo določeni izvajalci. Drugi tir seveda potrebujemo, to so tudi državljan K, Vili Kovačič, in drugi jasno povedali. Nihče te potrebne železniške povezave s srednjo Evropo ni zanikal, razen sedanjega ministra Gašperšiča v začetku njegovega mandata. Potem si je pa premislil. Škandal je, da referendum ne bo skupaj z državnozborskimi volitvami, globoka država pač noče, da bi ga dobil državljan K in mi vsi.

 

Kako pa bi lahko ta projekt izpeljali racionalno, da se ne bi ponovila zgodba kot v primeru TEŠ 6?

Temeljni pogoj za racionalno projektiranje in izpeljavo drugega tira je, da bo prihodnjo vlado vodil Janez Janša. Projekt TEŠ 6 ne bi stal eno milijardo 400 milijonov namesto 600 milijonov, kot je bilo prvotno rečeno, če ne bi od tega imela koristi globoka država. Kakšne so te koristi, lahko samo ugibamo, videli smo pa, da so zagovarjali ta projekt člani SD iz Velenja, ki so, lahko ugibamo zakaj, imeli neverjetno politično moč.

 

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh