Kučanovo romanje v Moskvo: skriti spomin na generala JLA Veljka Kadijevića

Milan Kučan je nedavno obiskal Moskvo. Milan Kučan je nedavno obiskal Moskvo. Foto: Urban Cerjak

Ko sem včeraj za tiskano Demokracijo pisal članek o Kučanovem nedavnem »romanju« v Moskvo, sem povsem po naključju naletel na nekaj zanimivih podrobnosti in povezav, ki se nanašajo tudi na čas osamosvajanja Slovenije.

No, naključij pravzaprav ni, na to sem se že navadil. Ko sem v soboto, 13. maja, odhajal s simpozija Krščanskega foruma SDS v Stični, kjer sem sodeloval kot predavatelj (vsebino mojega predavanja si lahko preberete tukaj), sem se napotil proti domu čez severno smer (Šmartno pri Litiji) in prišel tudi do Pristave nad Stično, kjer se povsem na vrhu hriba nahaja koča, ob njej pa spominska plošča, ki obiskovalca spomni na prelomne dogodke leta 1990, ki so se zgodili takoj po razorožitvi Teritorialne obrambe (njeno razorožitev pa zanika kar njen nekdanji poveljnik generalštaba, namreč Ladislav Lipič, sedaj glavni vodja veteranov vojne za Slovenijo). Kot je zapisano na spletni strani VSO, je 7. septembra 1990 na Pristavi potekal pomemben sestanek, ki so se ga udeležili najpomembnejši tvorci Manevrske strukture narodne zaščite Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič, Vinko Beznik in Jože Kolenc. »Na sestanku so analizirali nastali položaj in dotedanje ukrepe pri organizaciji MSNZ, dorekli so globalni načrt delovanja Narodne zaščite, še posebej sodelovanje milice, ki je bila neločljivi del MSNZ. Tone Krkovič je pripravil in predstavil predlog vojnega načrta, predstavil je tudi dokončno organizacijsko shemo MSNZ ter druge ukrepe na podlagi navedenih dokumentov. Po sestanku je pripravil tudi nujne delovne dokumente in delovne karte. Prvič je bila v teh dokumentih JLA tudi jasno opredeljena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev. Sestanek na Pristavi je prišel v zgodovino, saj je bil na njem sprejet in potrjen dokument za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije.« Povedano drugače: na teh dogodkih bazira sedanja Slovenska vojska, ki je danes povsem osiromašena in lahko rečemo, da jo politična opcija, ki je na oblasti, namerno uničuje. Obenem pa tudi zanika korenine njenega nastanka. Že ve, zakaj.

Morda se bo še kdo spomnil lanskega druženja »veteranov« v Radovljici, kjer se je med drugim pojavil tudi kombiniran simbol Slovenske vojske in rdeče zvezde, kar je približno tako, kot bi kombinirali simbol sedanje nemške vojske ter kljukast križ. Šlo je seveda za nekakšno obeležitev obletnice ustanovitve Teritorialne obrambe, ki je pod tem imenom res nastala že leta 1969, a to takrat ni bila slovenska vojska, pač pa nekakšna popolnitev jugoslovanskih oboroženih sil, katerih jedro je bila JLA. Šele projekt Manevrska struktura narodne zaščite ter spremembe zakona o obrambi ter dopolnila k tedanji republiški ustavi konec septembra 1990 je omogočil postavitev povsem lastne oborožene sile pod slovenskim poveljstvom, ki je od vključitve MSNZ v TO sicer nosila staro ime, a povsem novo platformo. Dokler ni po osamosvojitvi dobila ime Slovenska vojska. Ali ni nenavadno, da na prvem velikem postroju TO tik pred plebiscitom leta 1990 glavni govornik ni bil predsednik predsedstva RS Milan Kučan, pač pa premier Lojze Peterle, ki je tedaj dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«? Ali pa, da na vaji Premik '91 vojakov ni nagovoril Kučan, pač pa član predsedstva Ivan Oman? Kajti ostali so raje podpisali razvpito deklaracijo za mir.

Dmitri Jazov in Veljko Kadijević leta 1990 - njuni armadi nista uspeli z državnim udarom. (foto: Wikipedia)

Prav v tistih vročih spomladanskih mesecih, ko so potekale še zadnje priprave na osamosvojitev, pa je tedanji obrambni minister SFRJ (izvirno: zvezni sekretar za ljudsko obrambo) general JLA Veljko Kadijević odletel na skrivnostni obisk v Moskvo, kjer se je srečal s svojim sovjetskim kolegom, maršalom Dmitrijem Jazovom. Oba sta namreč zastopala mnenje, ki ga je nekoč že delil Titov pribočnik oz. »slovenski Ranković« Stane Dolanc: da sta Sovjetska zveza in Titova Jugoslavija izvirno socialistični državi z avtohtono revolucijo. Torej bi lahko obe armadi, jugoslovanska in sovjetska, s svojo močjo preprečila razpad obeh držav in preventivno prevzeli oblast v SFRJ in SZ. No, načrt se ni posrečil, Jazov je kolegu Kadijeviću dal vedeti (po uradni različici), da ima Sovjetska zveza že toliko svojih problemov, da se ne bo mešala še v jugoslovanske zadeve. Kadijević je tako ostal sam in uvidel, da s podporo iz mesta, kjer je bila rojena boljševiška represija, ne bo nič. Očitno pa mu banditizem le ni bil tako blizu, da bi si upal povoziti proceduro, saj je moralo vsako intervencijo JLA odobriti jugoslovansko predsedstvo. A vendarle: ko je JLA 26. junija 1991 že poslala prve tanke iz vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem (najprej na Primorskem), to ni bilo storjeno z odobritvijo predsedstva, saj slednje ni imelo predsednika in ni bilo v funkciji - pač pa je kritje za to dal zvezni izvršni svet s sklepi o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov glede carin, prehoda državnih mej ter gibanja v obmejnem pasu. Kakšno je bilo nadaljevanje zgodbe, vemo. Je pa general Kadijević, kljub klofuti iz Moskve ter šolanju na ameriški vojaški akademiji West Point (navsezadnje je pomagal Američanom v boju proti Huseinovemu režimu v Iraku) vse do konca ostal zvest Rusiji, saj je umrl v Moskvi novembra 2014. Njegov nekdanji kolega Jazov, ki je po številnih zločinih sovjetske vojske v Litvi avgusta 1991 doživel labodji spev z neuspelim vojaškim pučem, pa je bil veliko kasneje s strani Vladimirja Putina celo odlikovan. Pod vladavino Borisa Jelcina, ki je tudi preprečil vojaški puč iz leta 1991, se to ni moglo zgoditi.

Je torej presenetljivo, da je ob »dnevu zmage« (ki je hkrati tudi dan Evrope, namreč spomin na Schumanovo deklaracijo) zadnji slovenski partijski šef Milan Kučan, ki je takoj po izvolitvi za predsednika CK ZKS v Ljubljani gostil tedaj dokaj svežega sovjetskega voditelja in tvorca »socializma s človeškim obrazom« Mihaila Gorbačova, tokrat iskal zavetje v Moskvi? Šlo je sicer, vsaj uradno, za Putinovo zahvalo, da je smel lani prisostvovati na slovesnosti pri Ruski kapelici (s čimer je seveda sprožil prometni infarkt v Sloveniji), svojim slovenskim prijateljem pa je namenil dokaj nenavadno darilo: ponje je poslal rusko vladno letalo in jih tudi pripeljal nazaj. Račun je torej poravnal Kremelj, toda pod kakšnimi pogoji? Iz dobre volje najbrž ne. V Moskvi so se v času druge svetovne vojne šolali tisti, ki so prisegali na verz »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti« in ga po povratku domov krvavo uresničevali – med njimi je bil tudi Mitja Ribičič, eden od kasnejših Kučanovih mentorjev. Slovenska delegacija, sestavljena v glavnem iz članov borčevske zveze ter Društva Slovenija-Rusija, je štela kar 70 članov, začuda pa v njej ni bilo predsednika borcev Tita Turnška ter Rusiji naklonjenega gospodarstvenika Janeza Škrabca, ki sta se tisti dan mudila na sprejemu pri Zoranu Jankoviću. Je bil pa zato nekakšen neformalni vodja te delegacije prav Milan Kučan, ki niti ne skriva teženj, da bi se Slovenija »osvobodila« zveze Nato, morda tudi EU, ter se tesneje povezala z Rusijo. Tudi zato se slovenska vlada ne obremenjuje kaj dosti s tem, kar se dogaja v Ukrajini – ne glede na to, da Rusija krši sporazum iz Budimpešte, ki je bil podpisan leta 1994 in je Ukrajini v zameno za odpoved jedrskemu orožju zagotovil nedotakljivost njenih meja. Zanimivo je tudi, da v Sloveniji ni ničesar slišati o beguncih iz Ukrajine, pač pa samo o tistih iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Naključje? Ne, naključij ni!

Slovenska udbomafijska paradržava očitno potrebuje denar. Denar za to, da bo lahko s svojim tajnim projektom zrežirala še ene volitve. Tudi zato ima borčevska zveza tako visoke dohodke, tudi zato je potreben drugi tir v tako potratni finančni obliki. In navsezadnje, tudi zato je potrebna pomoč »velikega brata« iz Moskve. In če se Slovenci ne bomo spreobrnili, nas čaka ponovitev lekcije iz moskovske akademije Dzeržinskega. Si to res želimo?

nazaj na vrh