Kritično o Slovenski vojski! Kot da bi bila kopija JLA!

  • Napisal  Demokracija
Simbolična fotografija Simbolična fotografija Foto: Matic Štojs

V uredništvo smo dobili anonimni zapis enega od uslužbencev Slovenske vojske, ki kritično opisuje razmere v naših oboroženih silah. Pismo objavljamo v celoti.

Slovenska (žal še »JLAjevska«) vojska

Zapisano v oklepaju naslova seveda ni nikakor namenjen vsem pristnim slovenskim domoljubom v naši Slovenski vojski. Njim, ki vsak dan s svojo visoko moralo in cenjenimi dejanji branijo našo domovino doma in v mirovnih operacija in misijah po svetu, ob njihovem dnevu 15. Maja lahko samo iskreno čestitamo. Obenem pa zaželimo vztrajnosti in poguma, da bodo za vse nas svojo institucijo vsaj skušali ohranjati, če je že ne morejo modernizirati in razvijati glede na zahteve, ki jih narekujejo sodobne grožnje iz sodobnega okolja.

Leve vlade, kot je aktualna Cerarjeva, si profesionalne, usposobljene in dobro oborožene vojske seveda ne želijo. Za predsednika vlade, predvsem pa za stranko Socialnih demokratov, ki vodi obrambni resor kot svoj fevd že leta, je dovolj že davno preživela ideja, da po potrebi lahko kadarkoli ustanovijo kakšno revolucionarno žandamerijo. Paravojsko, ki lahko pomeni številne žrtve, tako med samimi pripadniki kot nedolžnem civilnim prebivalstvom, zgolj z velikanskim tveganjem za kakršenkoli uspeh proti morebitnemu nasprotniku. Zato ji tudi glede na zadane naloge še zdaleč ne zagotavljajo ustreznih finančnih in materialnih virov. Najprej seveda majhen letni proračun, potem pa tekom leta dodajanje par »milijončkov« za plačilo nekaterih že davno zapadlih članarin Združenih narodov, Ministrstva za zunanje zadeve, tako bolj za manjšo blamažo pred našimi zavezniki v EU in Natu.

Boleha pa naša vojska še za eno tako težko ozdravljivo boleznijo, kot je za človeka rak. Še v teritorialni obrambi, kasneje v letu 1995 preimenovano v Slovensko vojsko, se v tistih časih ter kasneje, večinoma s pomočjo gospoda Kučana in njegovega vojaškega svetovalca, upokojenega generalmajorja JLA Milovana Zorca, a tudi generalpodpolkovnika Iztoka Podbregarja, podpisnika sramotne izjave Ukinimo Slovensko vojsko, že pri neverjetnih rosnih tridesetih letih, nateplo lepo število nekdanjih podoficirjev, predvsem pa oficirjev JLA. Pri tem so jim verno pomagali ideološko zaslepljeni Slovenci tipa generalmajor Ladislav Lipič.

Danes tako še vedno zasedajo nekdanji oficirji JLA, kar ostaja Slovenkam in Slovencem še vedno bolj ali manj prikrito, večinoma ključnih, celo brigadirskih in generalskih položajev, pa čeprav so prestopili v slovensko vojsko pozno, prepozno, nekateri pa sploh nikoli.

Na vrhu »JLAjevske piramide« na Ministrstvu za obrambo verno služi ministrici gospe Katičevi in državnemu sekretarju Milošu Bizjaku ob podpori generalnega sekretarja Borisa Balanta namestnik direktorja za obrambno politiko brigadir Branimir Furlan, ki je še v drugi polovici devetdesetih let kot poveljnik brigade v Vojašnici Edvarda Peperka postavil spomenik sicer nikoli obsojenemu, a brez dvoma revolucionarju krvavih rok Francu Rozmanu-Stanetu.

Kot kakšno sodobno inkvizicijo vodi na ministrstvu za obrambo njegov inšpektorat oficir JLA Roman Zupanec, ki je okoli sebe zbral tako velik cvetober svojih »jlajevskih« oficirjev, da jih ne bi znal v celoti našteti noben naš vir na ministrstvu.
Iz bruseljskega vojaškega predstavništva pri Natu upravlja načelnika Ostermana, čeprav bi to moralo biti ravno obratno, »jlajevski« oficir generala Ratka Mladića, danes celo brigadir David Humar. Slednji se je izdatno potrudil, da sta trenutno dva najvišja položaja na mednarodnih operacijah in misijah trenutno zasedla »jlajevca« Boris Geršak in Gorazd Bartol.

Vojaško šolstvo vodita oficirja JLA Vilibald Polšak in Samo Zanoškar, poveljniško štabno šolo, ki naj bi usposabljala vrh Slovenske vojske, pa prepozno prestopljeni oficir, kajpada JLA.

Poveljnik letalskega polka je nekdanji »oficir« Bogdan Brecelj, mornarniškega divizijona mornarniški oficir JLA, eno izmed dveh pehotnih brigad, 72. pa vodi brigadir, »oficir« z bogatim znanjem angleščine Franc Koračin.

Se nam je zato sploh še za čuditi, če je ministrica Katičeva za njihovega poveljnika, torej poveljnika sil Slovenske vojske na združeni operativni ravni postavila Lipičevega oprodo brigadirja Milka Petka, seveda oficirja JLA. In to resnično v posmeh potrebnim vojaškim kompetencam za ta položaj brez omembe vrednih slovenskih vojaških šol, nobene tuje, brez izkušenj na mednarodnih operacijah, potem ko je v vsej vojaški karieri poveljeval zgolj vodu in četi (vir: Uradna biografija na spletišču Slovenske vojske). Seveda so njegove skrbi odveč, za medijsko podporo bodo že poskrbeli v pismih bralcev samooklicani vojaški analitiki, upokojeni oficirji JLA, kot sta Milan Gorjanc in Anton Donko.

»Ljudje, poslušajte«, »jlajevski« rak še vedno razjeda našo Slovensko vojsko. Če sploh, so zanj zdravila: volilci, vrhovni poveljnik, ki bo končno enkrat imel za vojaškega svetovalca generala Slovenske vojske, in nenazadnje v skrajnem tudi čas. Če ne drug, si žrtve in ranjeni iz leta 1991, pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite, pripadniki nove Teritorialne obrambe Republike Slovenije in vsi, ki imajo za svojo domoljubno podstat vrednote slovenske osamosvojitve, to zaslužijo. Zaslužijo, da se jim ne bo treba vedno znova, še 27 let po rojstvu lastne vojske, spraševati: »Ali smo se za to borili? Kdo je že zmagal v vojni za Slovenijo? Ali lahko zaupamo tistemu, ki naj bi nas branil, če in ko bo to potrebno?«

nazaj na vrh