Kolumna Gašperja Blažiča: Pravica vedeti – iz Marakeša z ljubeznijo

foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Ko smo v tedniku Demokracija še pred nekaj meseci razkrili afero z »rjuharicami« v slovenskih bazenih, smo mimogrede objavili informacijo, da je kopanje v t. i. burkiniju prepovedala tudi večinsko muslimanska država Maroko. Torej arabska država, ki je geografsko najbližje Evropi, v njej pa so pred osmimi stoletji krščanstvo oznanjali tovariši iz reda manjših bratov sv. Frančiška Asiškega. Ki pa so umrli mučeniške smrti, saj jih je sultan celo lastoročno obglavil. Kar se je zgodilo, ne boste verjeli, v Marakešu. V mestu, ki je zadnje čase v slovenskih medijih (seveda ne vseh) pogosto omenjano.

 

Ne bi rad še enkrat našteval vseh vidikov zloglasne marakeške deklaracije, o kateri si boste lahko jutri (četrtek, 8. novembra) veliko prebrali v novi Demokraciji. Če sem malce sarkastičen, se za to deklaracijo lahko vnema le tisti, ki »mara keš« (saj veste, kaj to pomeni) in mu je za prihodnost svoje domovine ter širšega civilizacijskega prostora mar toliko kot za lanski sneg. In zanimivo, ne samo sedanja vlada, v kateri sedaj kot zunanji minister ordinira prejšnji premier Miro Cerar, pač pa tudi številni »nevladniki« nas sedaj prepričujejo, da si spet izmišljujemo nekakšne teorije zarote in napihujemo nekaj, česar v resnici ni. Saj veste, sedanji premier Marjan Šarec nas prepričuje, da dokument za Slovenijo ni pravno zavezujoč, vladna propaganda pa tudi zatrjuje, da ne gre za nikakršen sporazum, ki bi ga kdo podpisoval (in nisem še slišal, da bi Cerar demantiral, da je karkoli podpisoval!) in da bo tako ali tako sprejet z aklamacijo. Kar po interpretaciji naše vladajoče »elite« pomeni, da gre za nek povsem nepomemben dogodek, ki nima ničesar opraviti z našo prihodnostjo. Zakaj pa potem deklaracijo sploh sprejemajo? Zaradi lastne zabave ali pač?

Drage bralke, dragi bralci, lahko se sicer sami odločite, ali verjamete pojasnilom Šarca, Cerarja in ostalih vladajočih ali pa tudi ne. Osebno poznam ljudi, ki vladi verjamejo na besedo. Tudi če so bili z njene strani že večkrat nategnjeni, ampak pač stojijo na stališču, da je prav, da državljani lastni vladi zaupajo. Dobro, faza zanikanja je pač naš stalni spremljevalec v številnih preizkušnjah, in ko zadeve »zagustijo«, je pač najlepše verjeti tistim, ki pravijo, da ni nič hudega in da je marakeška zgodba samo dobro pogreta župa, ki se bo kmalu ohladila in bomo nanjo pozabili – ker od nje itak ne bo nič. Češ, tri leta že traja migrantska kriza, pa se pri nas v Sloveniji za zdaj ni zgodilo kaj omembe vrednega, v kar bi bili vpleteni migranti. Toda zakaj bi morali na svoji koži preizkusiti švedski ali francoski model (ne)integracije muslimanskih migrantov, če si to lahko prihranimo?

Obstaja pa še en vidik marakeškega lonca, iz katerega vse bolj brbota – namreč pravica državljanov vedeti, kaj se v resnici dogaja. V resnično demokratični družbi je to nekaj normalnega. Pri nas pač ne, ker imamo demokraturo (po pisatelju Dragu Jančarju), torej demokratično formo in totalitarno vsebino. V času prejšnjega režima je bilo nekaj normalnega, da so oblastniki mnoge stvari počeli tajno. Furali so vzporedno ekonomijo, živeli tipično življenje buržuazije, izdajali tajne uradne liste, tu in tam sklenili tudi kakšen tajen dogovor, s katerim so nato del nacionalnega ozemlja (Štrigova, Istra) iz kdo ve kakšnih razlogov podarili sosednji republiki. Nato smo dobili (uradno) demokracijo, v kateri je dostop do informacij in pravica vedeti ena izmed temeljnih pravic vsakega državljana. V teoriji seveda.

V praksi je lahko vse drugače, kajti papir prenese vse. To smo lahko okusili že v primeru svobode govora, ki je za marksiste vseh vrst zgolj dekoracija, s katero lahko opravičujejo svojo lastno delovanje, drugim pa to pravico seveda gladko odrekajo in vse skupaj pokrijejo s »sovražnim govorom«. Ko je bila razvpita deklaracija o migracijah drugega maja letos podpisana, najprej o tem v Sloveniji nihče ni nič vedel. To se je zgodilo »daleč od oči«, tako rekoč za hrbtom državljanov. Tri mesece kasneje se je o tem začelo pisati (gl. kolumno Ivana Šokića). Tudi takrat še ni bilo odziva, saj je bila Slovenija v fazi menjave vlade. Ko pa je začel hrup naraščati, pa se je začela sedanja vlada izmotavati. Najprej tako, da je premier Šarec napovedal, da se ne bo udeležil decembrskega srečanja v Marakešu (no, bomo videli), potem pa, da bodo glede na »spremenjene okoliščine« preučili, ali bo Slovenija vztrajala pri deklaraciji ali ne, čeprav nas deklaracija menda k ničemur ne zavezuje (seveda, spet je to samo okras, mar ne?). Ergo: medtem ko so mnoge države prepoznale nateg in sprožile odstop od sporazuma, v Sloveniji gledamo in poslušamo tipično slepomišenje, ki nima ne repa ne glave. Že videno? Zagotovo!

Še sreča, da se resnice ne da ustaviti. In ko bodo v javnost prišle vse podrobnosti sporazuma (da, vrag se skriva v podrobnostih, mar ne?), se bomo morali državljani odločiti. Ali bomo še naprej čakali, da bo v našem imenu vlada (saj jo je izvolilo ljudstvo, mar ne – malo sarkazma ne škodi) naredila naslednje korake in bomo okusili posledice. Ali pa se bomo odzvali preventivno. Preprečevati je bolje kot zdraviti, to vsi vemo. Zdravilo proti oblastniški aroganci pa je samo dobro organiziran skupni civilni odpor. To seveda ne pomeni, da se pred parlamentom zbere pet mandelcev, od katerih tisti, ki ima največ težav z (duševnim) zdravjem, misleč, da dela dobro, dejansko pobija prizadevanja za nekaj bolj resnega.

Za zdaj pa lahko vladi sporočim, kako lahko v mojem imenu izrazi pristanek na marakeško deklaracijo – le preko mojega trupla.

nazaj na vrh