Kardiolog Blaž Mrevlje v intervjuju za Demokracijo: V normalnih državah bi ob taki zgodbi, kot je ta z žilnimi opornicami že zdavnaj gorele vse rdeče luči v državi!

Zdravnik Blaž Mrevlje je interventni kardiolog, ki dela na univerzitetni kliniki v Rostocku, v Nemčiji. Zdravnik Blaž Mrevlje je interventni kardiolog, ki dela na univerzitetni kliniki v Rostocku, v Nemčiji. Foto: Matic Štojs

Zdravnik Blaž Mrevlje je interventni kardiolog. Septembra bo dopolnil 42 let, šolal se je v Ljubljani (od osnovne šole do medicinske fakultete in specializacije). Tudi zaposlil se je v Ljubljani, in sicer v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC). Znan je tudi po tem, da je v UKC iz Poljske prinesel predračun za enake, vendar trikrat cenejše žilne opornice. Namesto nagrade so ga nato postopoma odstranili iz interventne kardiološke dejavnosti. Sredi leta 2013 je dal odpoved in se zaposlil na univerzitetni kliniki v Rostocku, v Nemčiji. Njegovo strokovno izpopolnjevanje v tujini je izjemno široko.

Poleg prof. Marka Noča ste nedvomno zaslužni, da so nekatere zadeve iz UKC Ljubljana prišle v javnost. Iz Poljske ste prinesli ponudbo z nižjimi cenami za žilne opornice. Kako ste prišli do tega?

V UKC Ljubljana sem se začel učiti interventne kardiologije približno na sredini specializacije iz interne medicine, torej leta 2008. V tem letu sem bil v katetrskem laboratoriju 6 mesecev in opravil 400 diagnostičnih slikanj koronarnega žilja. V normalnih razmerah in normalnih državah bi s tako številko slikanj že zdavnaj moral napredovati na naslednjo stopnjo, na učenje terapevtskega dela torej, vendar smo pri tem leta 2008 končali.
V katetrski laboratorij sem se potem vrnil leta 2009, znova za 6 mesecev, in zgodba se je ponovila. Takrat sem spoznal, da to ni naključje, pač pa, da so se proti meni začela valiti pod noge polena, sistematično in dobro organizirano, kar je precej značilno za slovensko okolje. Oktobra 2009 mi je moj mentor in danes prijatelj prof. dr. Marko Noč predlagal, da bi se udeležil kongresa iz interventne kardiologije v Krakovu na Poljskem, kar sem seveda z veseljem sprejel. Ta kongres je potem postavil vse na glavo. Tam sem prvič zares videl, kaj je mogoče početi z interventno kardiologijo in v njej, če katetrski laboratorij v univerzitetni bolnišnici vodi pravi človek, ki ga zanima napredna medicina, raziskovanje in ne predvsem t. i. druge priložnosti. Ko sem se ves navdušen vrnil s kongresa, mi je prof. Noč predlagal, da bi se šel h kolegom v Krakov naučit posegov na srčnih žilah, kar sem seveda sprejel z velikim veseljem in odšel tja aprila 2010. Kar doma nikakor ni bilo mogoče, je bilo tam takoj mogoče.
V naslednjih 6 mesecih sem se ne samo naučil posegov na srčnem žilju, pač pa tudi konkretneje spoznal nekatere dodatne slikovne metode, način raziskovanja v interventni kardiologiji, vrhunske strokovnjake s tega področja z različnih koncev Evrope in sveta ter se dogovoril, da bom lahko na njihovi univerzi, ki je mimogrede ena najstarejših v Evropi (iz 14. stoletja), opravil doktorat znanosti ter da bomo po moji vrnitvi v domovino nadaljevali z mednarodnim sodelovanjem, kar nam je nekaj časa in do neke mere tudi uspevalo. Kasneje so nekateri neakademsko usmerjeni kolegi, ki so jih zanimale predvsem že omenjene »druge priložnosti«, naše mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje žal uspešno zminirali.

Kaj pa opornice in cene?

Med izobraževanjem na Poljskem smo se pogovarjali tudi o cenah žilnih opornic in ugotovil sem, da so tam žilne opornice enakega tipa in istih proizvajalcev za več kot polovico cenejše, kot jih je kupoval UKC Ljubljana. O tem sva se po moji vrnitvi veliko pogovarjala s prof. Nočem, ki je dodatno preveril pri svojih kolegih v tujini, kakšno je stanje v njihovih državah, in prišel do podobnih ugotovitev − da so žilne opornice tudi drugje po Evropi vsaj za polovico cenejše. Takrat sva bila naivna in dejansko nisva vedela, da za preplačanimi žilnimi opornicami v Sloveniji stoji dogovorna balkanska ekonomija, ali kot bi lahko rekli, dobro organiziran kriminal, s pomočjo katerega so nekateri, kar je dandanes več kot očitno, sledili svoji želji po »drugih priložnostih«.
Želela sva pomagati ustanovi, ki naju je izšolala, nama dajala kruh in socialno varnost ter je bila vedno v minusu. Želela sva se obnašati kot zavedna državljana, ki nama je mar, kaj se dogaja z davkoplačevalskim denarjem in sva se odločila pomagati na svojem področju.
Od poljskega dobavitelja sem potem konec leta 2012 pridobil predračun za več kot polovico cenejše enake žilne opornice istih proizvajalcev, kot so se sicer že uporabljale v Sloveniji. Pokazal sem ga prof. Noču, dala sva ga naprej in nabavna služba je izpeljala manjšo nabavo.

Kako pa so se odzvali lobiji?

Lobi, ki so ga zanimale »druge priložnosti«, je ta podvig blokiral, ni pa mogel preprečiti kasnejšega padca cen na naslednjem javnem razpisu. Glede na to, da se podobno ni zgodilo niti v drugih bolnišnicah, kjer so cene ostale praktično na isti ravni, in glede na posledice v UKC Ljubljana, je danes popolnoma jasno, da cene žilnih opornic niso bile po naključju nekajkrat višje in da je šlo za dogovorno balkansko ekonomijo in − lahko bi rekli − organiziran kriminal.
Midva sva svojo državljansko dolžnost opravila. Zaradi te akcije je UKC Ljubljana do danes privarčeval okrog 10 milijonov evrov. Zdaj so na potezi institucije odkrivanja in pregona, da ugotovijo, koliko in kam je šel slovenski davkoplačevalski denar ter komu. Žal se do zdaj, razen načelnega mnenja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), v vseh teh letih ni zgodilo še nič, razen na parlamentarni preiskovalni komisiji, kjer je poslanka Jelka Godec pokazala, kdo ima v tej državi hlače, in ki je v manj kot enem letu ugotovila, pokazala in dokazala več kot vse uradne institucije, ki jih ta država ima in plačuje za ugotavljanje in pregon organiziranega kriminala, kot so Specializirano državno tožilstvo, Nacionalni preiskovalni urad, Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče RS. To govori samo zase.

Celoten osem stranski intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh