Jurij Pavel Emeršič: Medvojni poboji Romov kažejo pravo podobo “NOB” leta 1942, posthumna segregacija pa pravo podobo častilcev rdeče zvezde leta 2019!

  • Napisal  mag. Jurij P. Emeršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pobijali so tudi otroke. (foto: Twitter) Pobijali so tudi otroke. (foto: Twitter)

Pred 77 leti so se slovenski komunisti odločili za “dokončno rešitev” romskega vprašanja. Po navodilih  nadrejenih so partizani iztrebili cele vasi: maja 1942 so pobijali Rome pri Mačkovcu, v “svobodni republiki Sodražici” so jih trpali na star avtobus in nato streljali pod Boncarjem, pravi genocid so izvedli pod Krimom, kjer so s strojnico pomorili Rome vseh starosti in obeh spolov iz Vrbljen in Podpeči, dva meseca kasneje pa v zgodnjem julijskem jutru še Rome iz Kanižarice.

 

O genocidu pri Kanižarici je ohranjenih nekaj virov (tudi italijansko poročilo v AS) in veliko literature, saj se je dogodek zelo vtisnil v spomin okoliškim vaščanom. Zdravko Bahor v svoji knjigi opiše kanižariško romsko skupnost. “Njihov dom je bil pod šotori ali v lesenih barakah. Možje so kovali sekire, motike in drugo poljsko orodje. Žene so to orodje po vaseh menjavale za hrano in še kaj naprosile. Rekli smo jim ‘naši’. Ne vem, zakaj se jih je prijelo to ime. Poznali smo jih po imenih: Janko, Ruda, Angela, Mica … Otroci so hodili v šolo na Kvasico v zapuščeno mlekarno. Imeli so svojega učitelja. Iz šole so se vračali v skupinah. Bilo jih je okoli 20. Z lepo ubranimi glasovi so peli, kar se je slišalo daleč na okrog. Najraje so peli: ‘Sijaj, sijaj, sončece …'”

“Julija leta 1942 okrog sv. Ane je zanje sonce zatemnelo in petje utihnilo. V deževnem nedeljskem jutru so pridivjali s svojim komandantom v njihovo vas partizani. Polovili so jih še v spanju. Le redki so jim ušli. Barake so jim požgali. Odpeljali so tudi Mico in njeni dve sestri, Angelo in Anico. Prav tako tudi Rudijevo ženo Angelo in njene otroke … Sprevod, ki je bil zelo pretresljiv, so gnali skozi našo vas, Dragovanjo vas. Možje so nosili na ramah zaklane kozliče. Ženske z dojenčki v naročju, drugi otroci so se držali mamic za krilo in jokali, lačni in mokri … Sprevod se je pomikal do vasi Mavrlen. Tam so jih zaprli v kočevske zidanice … Mladoletni partizan iz sosednje vasi je pripovedoval, da jih niso streljali. Ene so obešali, drugim rezali vratove. Otroka je prijel za noge in ga z glavo treščil v drevo …”[1]

Pokol v Mavrlenu je “obležal v želodcu” celo nekaterim partizanskim voditeljem; Jože Javoršek ga je obiskal kot član partizanske kontrolne komisije. Tam je našel mrtve in umirajoče ljudi, sežgane in privezane na kole, Dušan Pirjevec – Ahac pa je ravno rezal duhovnika Janeza Raztresena.[2] Javoršek je ustavil Pirjevca in ga povprašal o pokolu Romov, ta pa mu je dejal, da so “cigani najnevarnejša bitja v Beli krajini”.

Ko se revolucionar obrne
Dušan Pirjevec je bil eden izmed mnogih revolucionarjev, ki so svoja življenja zaključevali eni v alkoholu, drugi v razvratu, blaznosti, samomorih. Mnogi so pred smrtjo neuspešno rotili sorodnike, naj pokličejo duhovnika. O tem obstaja morje zgodovinskih sledi, zapisanih in povedanih na uho. V Literarnem atlasu Ljubljane in Kovačičevih Prišlekih na primer beremo pripovedi o Zupanu, Pirjevcu in pijanskih orgijah, s kakršnimi so skušali revolucionarji preglasiti spomin na otroški jok, regljanje strojnic in partizanske harmonike.[3]

Navodilo Kardelja Kidriču (Foto: Facebook)

Pirjevcu se je po vojni zagabila zatohlost režima, ki ga je sam ustoličil. Zagabili so se mu nekdanji udarniki, ki so se prelevili v hlapce režima. Zagabila se mu je revolucija. V dokumentih CK ZKS, ki jih SDV leta 1990 ni uspela uničiti, so ohranjeni drobci, ki pokažejo pravo sliko tega partizanskega “junaka”. Vidmarja v zapisih imenuje “kurba od partije slovenske”, Kardelja zmerja z barabo, komuniste s kurbami, preklinja revolucijo, delavski razred in vse revolucionarje, ki “drug drugega za jajca držijo”. V zapisanem prisluhu preberemo njegovo napoved, da bo vrnil spomenico 1941, se odpovedal partizanstvu in vrgel bombe, ki jih ima še doma, na “tistega tvojega Sergeja, pa na tisto Lidijo…”[4] (Sergej Kraigher in Lidija Šentjurc, op. avtorja).

Poleg teh zanimivih zgodovinskih drobcev, ki pokažejo pravo podobo komunističnih oblastnikov, v zadnjih letih arheologi odkrivajo ostanke njihovih zločinov “in situ”. Predlani so v Iški odkopali goro kosti, ki so jih uspeli individualizirati. Sestavili so 53 okostij. 26 pobitih je bilo starih nad 20 let, od tega je bilo 14 moških in 12 žensk, med njimi tudi nosečnica v zadnjem ali predzadnjem mesecu nosečnosti. Danes bi bil ubiti otrok star 77 let … Dva ubita človeka sta bila mladostnika med 15. in 17. letom starosti, 25 okostij pa pripada otrokom, mlajšim od 14 let; v dvojnem grobu so našli 4 leta starega otroka, v enem izmed dveh množičnih grobov pa so našli leto dni starega otroka. Ko so pobili vse te ljudi, so partizani v grob vrgli še 2 psa.

Medvojni poboji Romov kažejo pravo podobo “NOB”
Arheologi so na morišču našli več kot 350 predmetov žrtev, večinoma so bili to deli oblačil, sponke, gumbi, ogledalca, torbice, glavniki, svetinjice in rožni venci. Romi so namreč znani po svoji otroški pobožnosti in čaščenju Device Marije. Pa tudi po neprilagojenosti družbenemu sistemu, ki so ga gradili revolucionarji. Romi v slovenski partijski raj na zemlji niso sodili. Tako kot Judje niso sodili v nemškega. Komunisti in nacisti so si izmislili množico obtožb na račun Romov in Judov in jih sočasno pobijali …

Pobite Rome iz ljubljanske okolice so predlani na predlog ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo skušali pokopati na ljubljanskih Žalah, a je ljubljanska mestna uprava sporočila, da za prekop žrtev tam ni prostora. V brezplodno debato so se, poleg mestne občine, omenjenega ministrstva in Komisije vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, vključili še Slovenska škofovska konferenca in nekateri posamezniki. Ker v slovenski prestolnici ni politične volje, so ostanki Romov še vedno v vrečah in čakajo na dostojen pokop.

Medvojni poboji Romov kažejo pravo podobo “NOB” leta 1942, posthumna rasna segregacija pa pravo podobo častilcev rdeče zvezde leta 2019.

[1] Bahor Z., Leta preizkušenj, Družina 1998, 58-60.

[1] Javoršek J., Spomin na Slovence III, Adit 1990, 156.

[1] Dolgan M., Fridl J., Volk M., Literarni atlas Ljubljane, ZRC SAZU 2014, 241.

[1] AS 1589/IV, CK ZKS, Predsednikova dejavnost, škatla 24, Zadeva: »Korošec«, 20. 4. 1974.

nazaj na vrh