Janez Janša v intervjuju za Demokracijo: Slovenija je na pragu časa »bistrenja«. Pozno, zelo pozno, a brez SDS tudi te priložnosti ne bi bilo

  • Napisal  Jože Biščak, Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janez Janša vodi SDS od leta 1993 dalje. (foto: Polona Avanzo) Janez Janša vodi SDS od leta 1993 dalje. (foto: Polona Avanzo)

Ob tridesetletnici Slovenske demokratske stranke smo se pogovarjali z zmagovalcem zadnjih državnozborskih volitev in predsednikom SDS Janezom Janšo. Stranko vodi od litostrojskega kongresa maja 1993, ko je postal predsednik takratne Socialdemokratske stranke Slovenije, ki sta skupaj z nekdanjo Slovensko demokratično zvezo predhodnici današnje SDS, ki je največja parlamentarna stranka v državi.

 

Janez Janša se je rodil leta 1958. Širši slovenski in jugoslovanski javnosti je postal znan v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja med sodnim procesom proti JBTZ pred vojaškim sodiščem JLA v Ljubljani, ki je sprožil slovensko pomlad. Kot podpredsednik Slovenske demokratične zveze je bil v Demosovi vladi minister za obrambo. Pod njegovim vodstvom je slovenska teritorialna obramba oziroma na novo nastajajoča slovenska vojska skupaj s policijo poleti 1991 uspešno obranila komaj nastalo slovensko državo pred agresijo JLA. Ministrstvo za obrambo je uspešno vodil do marca 1994, ko se je zgodila afera Depala vas. Maja 1993 ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 2000 je znova postal minister za obrambo v Bajukovi vladi. Leta 2004 je s SDS zmagal na parlamentarnih volitvah, nato pa leta 2009 in 2014 na evropskih volitvah. Zmagal je tudi na lokalnih volitvah leta 2006, 2010, 2014 in 2018. Decembra leta 2004 je Janša prvič postal predsednik vlade. Za Slovenijo so se začela »zlata leta«. Gospodarska rast je bila v povprečju za 3 odstotke višja kot v EU, plače in pokojnine so se v 4 letih realno povišale za 24 odstotkov. Republika Slovenija je kot prva nova država članica Evropske unije izpolnila zahtevne pogoje in januarja 2007 prevzela evro, leto kasneje pa stopila v območje prostega pretoka ljudi z odpravo administrativnih meja. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija uspešno vodila EU, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa zaradi podtaknjene afere Patria za las izgubila relativno večino. Na predčasnih volitvah jeseni 2011 je SDS zasedla drugo mesto, a kljub temu sestavila koalicijsko vlado. V dobrem letu vodenja je njegova druga vlada skozi zakonodajni postopek spravila pet ključnih reformnih ukrepov za izhod iz krize. Začeli so se kazati prvi znaki okrevanja Slovenije, a zaradi rovarjenja postkomunističnih sil in t. i. virantovanja je vlada, ki jo je vodil Janša, marca 2013 predčasno končala reformno naravnan mandat. Leta 2014 pa je postkomunistični režim s škandalozno zlorabo sodstva tik pred evropskimi volitvami Janšo obsodil in ga nato tri tedne pred predčasnimi volitvami v državni zbor poslal v zapor. Aprila 2015 je ustavno sodišče razveljavilo to sramotno sodbo. Lani junija je SDS z veliko razliko zmagala na državnozborskih volitvah.

Čeprav je ta pogovor namenjen 30-letnici delovanja SDS, bova začela na koncu. Nedavno ste v svoji analizi slovenske družbene in politične stvarnosti že uvodoma zapisali, da se je v Sloveniji vzpostavil sistem, ki služi samoizbranim in samooklicanim, se pravi prvorazrednim. Vzpostavila se je družba, ki temelji na negativnem elitizmu, katerega nosilci so ideološki, krvni in skrbno izbrani nasledniki komunistične elite iz nekdanjega totalitarnega sistema. Človeku se samo od sebe postavi vprašanje, kako je mogoče, da se je osamosvojitveni in demokratični naboj odbil v povsem drugo smer, kot je sprva kazalo. Ali pa je bilo že vse tako programirano in del načrta Organizacije, kot jim je pravil Danilo Slivnik, oziroma udbomafije, kot jih je označil arhitekt Edo Ravnikar?

V omenjenem sestavku o prvorazrednih skušam odgovoriti tudi na to vprašanje. Ne odkrivam pa tople vode, saj je že tisočletja jasno, da diktature nikoli prostovoljno ne sestopijo z oblasti. Njihovo dediščino je treba v demokraciji razgraditi, kot pravi resolucija Sveta Evrope številka 1096. Če se to ne zgodi, ostanki totalitarizma razgrajujejo demokracijo. Temu smo priča danes v Sloveniji.

Aktivno ste sodelovali pri rušenju komunističnega režima in bili na zelo grob način tudi žrtev totalitarnih struktur (afera JBTZ), ki so se upirale spremembam. Bil je to čas, ko je povsod po Evropi postalo jasno, da se je socializem izpel, zato so se tudi slovenski komunisti začeli pripravljati na »spremembe«, a v okviru Jugoslavije. Če danes pomislite za nazaj ter pri sebi analizirate dogodke in osebe, ste takrat kaj prezrli oziroma bi naredili drugače, da bi danes prišli tudi do osvoboditve in ne samo osamosvojitve?

Marsikaj bi morali narediti drugače. Morate pa vedeti, da je bilo tudi vse opravljeno narejeno za las. Vključno z osamosvojitvijo. Ključne zakone smo sprejeli z nekaj glasovi Demosove večine v 240-članski skupščini. V slovenski politiki ni bilo nobene enotnosti. Ta mit se je ustvaril pozneje. Na srečo je bil narod enoten, kar je dokazal plebiscit in kasneje vojna za Slovenijo. V politiki pa je tistim, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, skoraj uspelo z blokado in umorom osamosvojitvenega projekta.

Danes ste na čelu SDS, ki te dni praznuje tri desetletja in je edina od takrat na novo nastalih strank, ki so do danes neprekinjeno navzoče v parlamentu. Lahko rečemo, da je tudi prva politična grupacija, ki je leta 1989 pomenila resno in realno alternativo stari nomenklaturi. Iz dokumentov takratne komunistične oblasti, ki so bili objavljeni leta kasneje, je namreč razvidno, da je januarja 1989 ustanovitev Slovenske demokratične zveze (SDZ) in mesec kasneje Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), katerih pravna naslednica je danes SDS, diktatorski režim zelo vznemirila. Bolj kot leta 1988 ustanovljena Slovenska kmečka zveza, ki se javno ni deklarirala za politično alternativo. Vi ste bili takrat zaradi afere JBTZ že zelo prepoznan obraz, postali ste tudi član Izvršnega odbora SDZ. Ozračje je bilo najbrž optimistično, ampak kljub vsemu: bi morala SDZ takrat ravnati drugače, kot je, nastopiti še ostreje proti oblasti?

V tistih razmerah je do volitev aprila 1990 SDZ nastopala daleč najbolj odločno in bila zato deležna največjih napadov. Po oblikovanju Demosove vlade je bila osrednja nosilka osamosvojitve. Precej manj odločnosti pa so nekateri njeni takratni vodilni člani, prednjačil je France Bučar, kazali pri prizadevanjih za razgradnjo ostankov komunističnega režima. To razhajanje je bilo odločilno za kasnejšo odcepitev Demokratske stranke, ki se je leta 1994 priključila LDS.

Februarja 1989 je bila ustanovljena SDZS, katere Iniciativni odbor za ustanovitev socialdemokratske stranke je nastal na pobudo Franceta Tomšiča že decembra 1987, se pravi v času znamenite litostrojske stavke. Nedvomno je bila ustanovitev SDZS za partijo še posebej boleča, saj je ta zveza s svojim programom neposredno nagovarjala delavstvo, nad katerim je desetletja primat imela partija?

Zagotovo. Zato so hoteli ustanovni kongres sprva prepovedati, a je bil val premočan. So pa v SDZS na začetku vrinili vrsto podtaknjencev, ki so delali Tomšiču in kasneje Pučniku velike preglavice.

foto: Polona Avanzo

Prva predsednika SDZ oziroma SDZS sta postala Dimitrij Rupel in France Tomšič. Kako bi ocenili njuni vlogi v tistem začetnem obdobju, ko se je po desetletjih partijskega totalitarnega enoumja začelo postopoma vzpostavljati strankarsko delovanje?

Danes je preprosto soditi ter kazati na takratne napake in zamujene priložnosti, a neizpodbitno dejstvo je, da je bil za vodenje novih strank v formalni in dejanski enopartijski diktaturi potreben pogum. Velik osebni in državljanski pogum. Vsi smo vedeli, da so predsedniki in člani vodstev novih strank avtomatsko dodani na sezname za aretacijo in morebitno likvidacijo v tajnem partijskem načrtu Krim.

Kot tretjo osebo je treba nedvomno omeniti Jožeta Pučnika, ki se je kot politični disident v prejšnjem režimu, ki je bil praktično pregnan v tujino, zagnano vključil v politično življenje v svoji domovini in novembra 1989 prevzel vodenje SDZS.

Njegov pogum je bil največji, saj je na lastni koži že občutil najtršo komunistično represijo. Vedel je, v kaj se podaja, pa je kljub temu tvegal.

Sledil je dogovor o ustanovitvi Demokratične opozicije Slovenije - DEMOS, v katerega sta se vključili obe predhodnici današnje SDS, se pravi tako SDZ kot SDZS pod vodstvom Pučnika, ki je postal predsednik Demosa. Nedvomno je bilo to povezovanje izvorno demokratičnih sil ključno za zmago Demosa na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni spomladi leta 1990?

Zagotovo.

Po drugi strani pa so se razmere in odnosi znotraj Demosa takoj po osamosvojitvi zaostrovali, kar je pripeljalo najprej do razkola v SDZ, posledično pa tudi padca Demosa.

Demos je razpadel takrat, ko bi moral dejansko prevzeti oblast in Slovenijo po osamosvojitvi tudi osvoboditi. Točneje, razbili so ga. Nekateri smo poskušali z reorganizacijo odložiti konec koalicije, a nam ni uspelo. V razbitje Demosa so preimenovani in prerazporejeni komunisti vložili vse sile, pomagali pa so jim ljudje znotraj Demosovih strank, ki so se bali lustracije.

Leta 1992 so sledile volitve v državni zbor, ko se je takratna SDSS za las prebila v parlament. Stranka je dobila le 3,34 odstotka oddanih glasov in odšla v vlado Janeza Drnovška. To ste večkrat označili za napako, nazadnje v že omenjeni analizi. Je bila to res napaka? Bom vprašal drugače. Se ne bi stranka, ki je imela samo štiri poslance, nekako izgubila iz spomina javnosti? Hočem reči, da je vaše sodelovanje v takratni Drnovškovi vladi pripeljalo do dogodkov, ki so najprej konsolidirali stranko in jo poenotili, nato pa je v naslednjih letih zrasla v največjo politično stranko v Sloveniji.

V tej vladi smo bili samo dobro leto, potem pa so nas izločili. A vstop vanjo je bila napaka. Bili smo prešibki in po vstopu Zelenih in Demokratov v LDS so se nas zlahka znebili. Ker pa smo ostali načelni tudi v koaliciji, je naše sodelovanje v vladi onemogočalo hitro restavracijo starega režima. Sledila je Depala vas in novo rojstvo SDS.

Kmalu potem vam je Jože Pučnik ponudil vodenje stranke in res ste jo nato prevzeli na enem od prelomnih kongresov aprila 1993. Prelomnih tudi zato, ker se je postavilo vprašanje, ali ni stranka preveč socialna in premalo nacionalna. So bili glede tega takrat v stranki kakšni pomisleki?

Bile so ideje po združitvi s socialisti, ki so leta 1992 izpadli iz parlamenta. A razplet litostrojskega kongresa je takšne ideje pospravil na smetišče zgodovine.

Aprila 1993 pa se je zgodilo še nekaj, kar je, vsaj po mojem mnenju, dokončno vplivalo na odločitev udbomafije, če lahko tako rečem, da se vas in tudi stranke znebi. Dregnili ste v finance udbomafije, začeli ste razkrivati vzporedno ekonomijo, s katero je levica kupovala volitve. Takrat ste na TV Omizju Televizije Slovenija omenili podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka. Takole ste dejali: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.« To je bila afera Hit. Kaj se je pravzaprav zgodilo takrat? Vas je kdo opozoril, so bile kakšne grožnje vam in stranki?

Ta izjava je posvetila na takrat še mnogim prikrito globoko državo in seveda sprožila ukrepe za naš izgon iz vlade.

Nato ste še dvakrat dregnili v vzporedno ekonomijo tranzicijske levice. Najprej z odkritjem orožja na mariborskem letališču, nato se je novembra 1993 na ministrstvo za obrambo zatekel Boris Platovšek, direktor Adita, ki ga je ustanovilo udbovsko podjetje Safti. Ker policiji ni zaupal, je na MORS prinesel dokumente, ki so dokončno razkrili slovensko vzporedno ekonomijo. Slednji se nekdanji vodilni komunisti in udbovci nikoli niso odrekli.

Drži. Dokumentacijo smo nemudoma izročili tožilstvu in nastala je velikanska panika, saj je bilo v desetih kartonskih škatlah dovolj dokazov, da bi zapor na Dobu napolnili do zadnjega kotička s pripadniki udbomafije. Danes vemo, da se nikomur ni skrivil niti las, saj so primer na tožilstvu in v kriminalistični službi dodelili v preiskavo pripadnikom iste udbomafije.

Za masterminda operacije, ki je kasneje pripeljala do dogodkov v Depali vasi, je bil sicer že takrat prepoznan Milan Kučan, razkriti so bili tudi drugi akterji. Za glavna operativca v ozadju in kreatorja načrta, se pravi izredno nevarnega najetega plačanca jugoslovanske obveščevalne službe Radenka Radojčića in takratnega vodjo obveščevalnega oddelka MORS Toneta Peinkiherja, oba človeka z dvojnim življenjem, ste izvedeli šele na prelomu tisočletja.

V času Bajukove vlade je bil odkrit načrt policije za državni udar, ki so ga delno izvedli marca 1994. V njem dobesedno piše, da so načrtovana ravnanja policije protiustavna, a so izvedljiva, če jih odobrijo Kučan, Drnovšek in Bizjak.

Ali je takrat postalo tudi jasno, kdo iz Voma je nosil dokumente in informacije Milanu Kučanu?

To je postalo dokazljivo šele pred nekaj leti, ko je bil objavljen zapisnik zaslišanja Radojčića pred hrvaškimi organi. V tem zapisniku je popolnoma razkrinkana vloga Peinkiherja, Kučana in uredništva Mladine. O tem podrobneje pišem v drugi, dopolnjeni izdaji Okopov.

Zaradi Depale vasi ste bili razrešeni, levi mediji so napovedali propad stranke, tudi vas so že metali na smetišče zgodovine. Zgodilo se je prav nasprotno.

Ja, ker je bilo velikemu delu javnosti jasno, da nas niso vrgli iz vlade zaradi Depale vasi, ampak so Depalo vas pripravili zato, da se znebijo notranjega nadzora pri restavraciji režima.

Sledilo je obdobje hitre rasti stranke in njenega vpliva. Na vašo pobudo je bil na referendumu izglasovan večinski volilni sistem (nikoli udejanjen v praksi), na volitvah leta 1996 ste bili že tretja najmočnejša stranka. Takrat je levica s prevaro spet sestavila vlado, dokler leta 2000 ni prišlo do vladne krize, ki je pripeljala do kratkotrajne desnosredinske Bajukove vlade. Tudi to ste kasneje označili za napako. Zakaj?

Združeni SLS in SKD nista bili dorasli novonastali situaciji. Namesto da bi kot daleč najmočnejša stranka podprli večinski volilni sistem, so šli rušit ustavno odločbo za njegovo uveljavitev s spremembo ustave, pri kateri so podprli Potrč-Ribičičev predlog izkrivljenega proporcionalnega sistema, ki ga trpimo še danes. SDS ne bi smela v vlado brez vnaprejšnjega trdnega dogovora o spremembi volilnega sistema.

Na volitvah 2000 je bila SDS že druga najmočnejša politična stranka in vodilna stranka na pomladni strani. Po garaškem terenskem delu od leta 2002 naprej je stranka na volitvah 2004 zmagala in oblikovala se je vlada, ki je postala znana kot prva Janševa vlada. To je bila tudi edina poosamosvojitvena vlada, ki je v isti strankarski sestavi zdržala ves mandat. Bila je tudi zelo uspešna, ustavila je rast javnega dolga, sprejela nekatere reforme in dosegla, da se je kupna moč prebivalstva približala 90 odstotkom povprečja EU. Ta resnična zgodba o uspehu je bila najbrž tudi razlog, da se je že kmalu po nastopu vlade v ozadju pripravljal zlohotni načrt, ki je kasneje postal znan kot afera Patria. Uvod vanjo je bila izjava Milana Kučana o velikem poku. Ste pričakovali, da bodo ljudje, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, posegli po tako brutalnih metodah?

Ne. Predvsem zato, ker jim tista vlada ni skrivila niti lasu na glavi. Povabili smo jih v partnerstvo za razvoj in celo v nadzorne svete državnih podjetij. Ravnali smo skrajno spravno in povezovalno. A boljševika očitno ni mogoče spremeniti ali pridobiti z dobroto. Razume le svoje narečje.

foto: Polona Avanzo

Afero je tranzicijska levica ob pomoči medijskega mainstreama vlekla celo desetletje in še danes ni povsem končana, čeprav ste bili oprani in oproščeni vseh obtožb. Stranka je volitve 2008 izgubila, prav tako predčasne volitve 2011, a ste takrat kljub temu sestavili svojo drugo vlado. Zaradi krize ste začeli reforme, sprejeli znameniti Zujf, nato je prišel konstrukt v obliki poročila KPK o vašem domnevnem korupcijskem ravnanju. Čeprav je bilo že od vsega začetka jasno, da so obtožbe na trhlih nogah (kar se je kasneje tudi v resnici izkazalo), je vlada dobila nož v hrbet najprej od Viranta, kasneje še od SLS. To je bil hud udarec.

Ni bil le udarec. Bil je projekt za uničenje SDS, potem ko smo z Zujfom rešili državo pred bankrotom. Dvakrat pokvarjeno.

Stranka se je ves čas soočala z obtožbami in napadi medijskega mainstreama. Kljub temu je zmagala na evropskih volitvah 2014, kazalo je, da bo SDS zmagala tudi na državnozborskih volitvah. Da bi levica to preprečila, vas je takrat poslala v zapor. Odvzeli so vam mandat, postali ste politični zapornik. To so bili težki časi …

Da, predvsem za mojo družino pa seveda za SDS. Kljub temu smo stali in obstali.

Stranka je imela svoje kandidate tudi za predsedniške volitve. Kako to, da ni bila uspešna kot na parlamentarnih volitvah?

Gre za različne sisteme volitev. To je tehnični razlog. Vsebinsko pa je za predsedniške volitve težko prepričati sposobne in kredibilne ljudi h kandidaturi za predsednika države. Mnogih funkcija zaradi njene protokolarne narave ne zanima, drugi se bojijo medijskega umora. Tretji predolgo oklevajo z odločitvijo. Četrti razlog pa je v težavah na pomladni strani pri skupni podpori kandidatom. Medtem ko se leva stran vedno poenoti in zna nastopiti tudi taktično z dvema kandidatoma, na demokratični strani različne lovke in vplivi to preprečujejo. Demokratično volilno telo tudi ne razmišlja en korak naprej. Če bi na primer nazadnje v 2. krogu izvolili Šarca, danes ne bi imeli komične »sendvič vlade«. Zagotovo bi na tisti funkciji poraženec naredil manj škode, kot jo dela na sedanji. Stvari so bile očitne, a jih demokratični volivci niso prepoznavali.

Lani je SDS na volitvah premočno zmagala, kljub temu ni oblikovala vlade. Levica je ob pomoči medijev uporabila taktiko, da so se stranke morale javno izrekati, da v koalicijo z Janezom Janšo ne bodo šle. To je pripeljalo do tega, da imamo zelo čudno vlado, ki jo vodi nekdanji komedijant, ki ga zadnje mesece »izbrane« agencije v javnomnenjskih raziskavah zelo »pumpajo«. Zdi se, da so prvorazredni pripravljeni storiti dobesedno vse, da dediči komunizma ne izgubijo privilegijev in da se ohrani družba, ki ne omogoča vsem enakega izhodišča.

Drži.

Ko ste prišli v SDS, je imela stranka 1.500 članov. Koliko jih ima danes?

Najmanj petnajstkrat več.

Zanimivo je, da znotraj stranke, vsaj kot se kaže navzven, v svoji zgodovini niste imeli resnih pretresov, če odštejemo nekaj vaših kandidatov, ki so bili s pomočjo SDS izvoljeni v parlament, jo nato izdali in zamenjali stranko. Čeprav ima stranka, če se izrazim ekonomsko, zdravo rast, skoraj ni bilo predstavnika konkurenčne stranke niti z desnice niti z levice, ki vas ne bi zamenjala z drugim, kar je podobno, kot bi trener Barcelone zahteval zamenjavo trenerja Reala, češ da trener Reala »duši« prvo špansko ligo. V NSi so celo dejali, da je SDS pod vašim vodstvom tako zrasla, da meče senco na druge desne stranke, ki zaradi vas ne dobijo več glasov na volitvah. Kako si razlagate njihovo prepričanje, da so neuspešni zaradi vas, ker ste preveliki?

Vse ste že povedali v vprašanju.

Šarčeva vlada se sesuva, ministri odhajajo, kljub temu imata premier in njegova LMŠ neverjetno javno podporo. Ne mislim razpravljati o manipulacijah z javnomnenjskimi raziskavami, zanima me vaše mnenje, ali lahko pride do predčasnih volitev, ki bi jih strici iz ozadja sami sprožili, zdaj ko je Šarec tako »priljubljen«?

Predčasne volitve bodo, vendar jih težko organizirajo prvo leto mandata. Javnomnenjsko napihovanje LMŠ, ki je podobno kot v začetku lanskega leta, ko so SDS pri Ninamedii in podobnih laboratorijih najprej potisnili na drugo mesto, marca 2018 pa celo na tretjega, služi delno pripravam na evropske volitve. Predvsem pa skušajo z delitvijo denarja javnemu sektorju, koritnikom in sociali ter z javnomnenjskim napihovanjem zapolniti ogromno vrzel legitimnosti. Vlado namreč vodi stranka, ki je na volitvah v DZ junija lani dobila pičlih 13 poslancev, na lokalnih volitvah oktobra pa je bila celo popolnoma poražena. Tudi SDS je leta 2012 sestavila vlado kot druga stranka, a je imela 26 poslancev in ne 13. Demokratični deficit Marjana Šarca je ogromen, zato toliko kontaminiranega zraka v napihnjenih balonih režimskih medijev.

Dve manjši stranki iz vaše evropske politične družine, iz ELS, se tokrat nista odločili za skupni nastop, čeprav raziskave javnega mnenja kažejo, da obema grozi izpad iz evropskega parlamenta. Ste član vrha ELS in podpredsednik Zveze sredinskih demokratov, nekdanje krščanskodemokratske internacionale. Niste mogli vplivati na NSi in SLS, da bi v skupno korist nastopili skupaj?

Nisem se trudil samo jaz, tudi vodstvo ELS je poskušalo pomagati pri dogovoru. Žal je NSi skupni nastop zavrnila, medtem ko je bila SLS nanj pripravljena.

Mnoge desne volivce skrbi tudi dejstvo, da je Nova Slovenija za nosilko liste določila kandidatko, ki trdi, da je država pomembnejša od človeka. Niti Tanja Fajon si ne upa nastopiti s tako očitno stalinistično definicijo družbe, ki je v temeljnem nasprotju s krščanskim naukom in z osnovno vrednotno zgradbo krščanske demokracije. Vas je to presenetilo?

Je. Izjemno »nenavadno« stališče.

Ima Šarčeva koalicija sploh jasno ekonomsko politiko? Vidimo, da jih koalicijska pogodba ne zanima oziroma so jo pozabili že na dan podpisa. Smo v marcu, obljubili so izboljšanje položaja upokojencem z novim letom, pa še vedno nobenih predlogov. Pripravljajo pa nekatere spremembe na davčnem področju. Kako jih komentirate?

Nekaj predlaganih korakov v smer razbremenitve dela je pozitivnih. Najdete jih tudi v našem programu. Nespametno pa je vire za nadomestitev davčnega priliva iz tega naslova iskati v ukrepih, ki bodo odganjali investitorje ali zmanjševali širjenje obstoječih programov. S tem razbremenjujete delo le na kratek rok. Kajti na koncu bo manj investicij, manj delovnih mest in plače bodo nižje, ne višje.

V javnih financah je koalicija Šarec-Mesec sicer že na začetku naredila isto napako kot Drnovškova vlada leta 1992 ali Pahorjeva leta 2009. Drastično povečuje trajno obremenitev javnih financ s selektivnim nagrajevanjem dela javnega sektorja in ustvarja pogoje za hude pretrese ob naslednji ohladitvi v EU. Prav in pravično je, da plače tudi v javnem sektorju zmerno sledijo gospodarski rasti. Dodaten denar pa bi morali nameniti predvsem nagrajevanju boljšega dela in rezultatov, razbiti uravnilovko in plačevanje po papirju. Nikakor pa ni smiselno trajnih pravic vezati na netrajne vire. Prav to pa ta vlada počne, hkrati zaradi višjih stroškov dela pri varstvu starejših, v vrtcih in šolah ter drugje povečuje obremenitev najbolj ranljivih skupin državljanov, občinam pa pomembno znižuje razvojna sredstva.

So glede na dogajanja v zadnjih dveh mandatih v Sloveniji sploh mogoče spremembe? Bo prišlo do premikov naprej?

Premiki so mogoči, potrebni in nujni. Ni vprašanje, ali bo do njih prišlo, vprašanje je samo čas oziroma cena, ki jo vsi državljani plačujemo zaradi zamujenih priložnosti in strateških napak, ki jih vpoklicani vojaki levice delajo bodisi iz neznanja bodisi ker so pripravljeni storiti vse za to, da so nekaj mesecev ali let virtualne ekscelence.

Kaj bo po vaše prelomna točka, na kateri bo prišlo do strateških premikov? Bo to ekonomija, vprašanje ideologije ali vprašanje vrednot?

Vsekakor vprašanje vrednot. Slovenija je na pragu časa »bistrenja«. Pozno, zelo pozno, a brez SDS tudi te priložnosti ne bi bilo. Že na začetku tranzicije je slovenski pisatelj Drago Jančar napovedal ta čas nekako takole: »Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokrat je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu.« Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu. Vedno je in bo pripravljena sodelovati za blaginjo Slovenije z vsakomer, ki brez težav in dodatkov podpiše ta stavek, pa če se imenuje levi ali desni, socialni, krščanski ali liberalni demokrat. A demokrat in demokratičen, ne po imenu, ampak po delu in prepričanju, mora biti. Vprašali boste, ali v Sloveniji sploh obstajajo stranke, ki tega osnovnega testa ne zmorejo. Da, žal obstajajo. Stranka in poslanec, ki glasuje proti Resoluciji Sveta Evrope 1096 o razgradnji dediščine totalitarnih komunističnih režimov, ni demokrat in ni demokratičen.

Težko tako stranko štejemo za demokratično?

Res je. Stranka, ki glasuje proti Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, se ne more šteti za demokratsko in demokratično. Lahko je lista čigar in česarkoli, demokratična pač ni. In nima nič skupnega z Evropo vrednot, Evropsko unijo in evropsko civilizacijo. Stranka, ki domuje in posluje v ukradeni vili, je lahko karkoli, demokratična in demokratska po vrednotah zagotovo ni. Stranka, ki časti in proslavlja uničenje enega totalitarizma, poveličuje pa drugega, ni demokratična. Zlo, ki se spopada z drugim zlom, namreč s tem še ne postane dobro. Zato tem sporočamo: »Hvala, ne, totalitarci vseh barv ste onkraj vrednotnega središča slovenskega naroda in onkraj vrednot evropske civilizacije. Ste nevarnost za oboje. Lahko o sebi mislite karkoli, lahko hreščeči zvočniki vaše propagande ustvarjajo kakršnekoli privide – na koncu je vaše ravnanje tisto, ki vas izdaja.«

Pozdravljamo pa demokrate vseh barv in prepričanj. V Slovenski demokratski stranki se veselimo sodelovanja prav z vsakim, ki je pripravljen glasovati za Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Ob njej se stehta demokratičnost, normalnost in evropskost vsakega posameznika in sleherne stranke.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.

nazaj na vrh