Izšla je knjiga publicista Milana Gregoriča: Pohod resnice in poraz zmagovalcev

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pogled na naslovnico knjige Pohod resnice in poraz zmagovalcev Pogled na naslovnico knjige Pohod resnice in poraz zmagovalcev

Dvajset let je minilo od razstave Temna stran meseca, s katero se je skupina intelektualcev s prvim podpisanim pisateljem Dragom Jančarjem odzvala na pristransko razstavo Muzeja novejše zgodovine Slovenije o Slovencih v dvajsetem stoletju. Kot kaže, se proces zgodovinskega ozaveščanja nadaljuje.

Nedavni ostri napadi na Jožeta Dežmana in Jožeta Možino zaradi intervjuja na nacionalni televiziji so samo dodaten dokaz za to, kako pomembna je zgodovinska resnica. Omenjene teme se že vrsto let pogumno loteva tudi znani primorski publicist Milan Gregorič, ki je svojo knjigo poimenoval »Pohod resnice in poraz zmagovalcev«, s čimer vnaša tudi med Primorce pomembna spoznanja o posledicah komunizma in strukturni laži, ki so jo ustvarili.

Med kladivom in nakovalom

Gregorič, tudi prejemnik častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo (omenjeno priznanje podeljuje Združenje novinarjev in publicistov), je v uvodu knjige zapisal, da je pri pregledovanju gradiva ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov (23. avgust) ugotovil, da razpolaga z množico zanimivih podatkov, tehtnih misli in spoznanj, ki bi jih morala imeti pred seboj tudi širša javnost. Čeprav je bilo na temo druge svetovne vojne in revolucije izdanih že veliko knjig, pa razmišljanja Milana Gregoriča odstirajo še eno tančico, ki zakriva kruto realnost revolucionarnega besnenja, ki se že dolga desetletja skriva za vsiljenimi miti. Že kratek vpogled v vsebino kaže na to, da se Gregorič teme loteva s pomočjo retrospektive, današnjih spoznanj o zablodah socializma torej, pri čemer se opira tudi na citate številnih avtorjev – med drugim na kolumnista Demokracije Bernarda Brščiča. Uvodoma omeni Črno knjigo komunizma, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu in sprožila številne odmeve. Vendar se na tem mestu loti primerjave in skupnih izvirov tako komunizma kot nacizma, pri čemer citira tudi zgodovinarko Tamaro Griesser Pečar o tem, kaj imata nacistični in komunistični sistem skupnega. Vendar pa se avtor ne ustavlja samo pri kritiki komunizma in njegovem propadu, pač pa tudi pri vrednotni oz. družbeni krizi Zahoda, kjer se sklicuje tudi na citate, ki jih je zapisal znani italijanski teolog Bartolomeo Sorge. S tem je nekako zaokroženo prvo poglavje. V naslednjem se podrobneje loti Osvobodilne fronte, Komunistične partije Slovenije, njenega totalitarnega delovanja, medvojnih in povojnih pobojev. Pri tem se loti tudi tragike organizacije Tigr in zgodbe Edvarda Kocbeka. Kot krono tega poglavja pa se loteva vrednotenja upravičenosti 27. aprila kot dneva upora proti okupatorju in revizije zgodovine, kar je sicer stalen očitek zagovornikov rdeče mitologije.

Kdo ovira spravo?

V tretjem delu svoje monografije se Gregorič posveti protirevoluciji in kolaboraciji, seveda tudi s stališča novih zgodovinskih odkritij in številnih zamolčanih dejstev, ki sicer tolikokrat oblateno protirevolucionarno stran pokaže v drugačni luči kot režimski zgodovinarji, ki namerno bazirajo na kolaboraciji kot temelju delovanja protikomunističnega tabora. Tu je imel največjo vlogo pakt Ribbentrop-Molotov, ki je za dve leti povezal nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. V nadaljevanju pa se avtor loteva polemike s Spomenko Hribar in z njenimi pogledi na polpreteklo zgodovino. Tudi zato, ker je Hribarjeva v osemdesetih letih sicer odprla nekatere tabu teme, a danes povsem odkrito igra vlogo apologeta režimskega falsifikata titoizma. V zadnjem poglavju pa se avtor loteva problematike sprave, sedanjega odnosa do polpreteklih dogodkov torej, od spominske slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990 pa do spomenika žrtvam vseh vojn v Ljubljani. Omenjeno poglavje sklene s tezo, da je prevelika koncentracija premoči v rokah ene opcije ovira za spravo.

Publicist Milan Gregorič je tudi kolumnist Demokracije in prejemnik številnih priznanj

 

 

Pomemben prispevek k publicistiki

Morda se bo komu zdelo, da knjiga ponavlja že stare in znane stvari in da ne more prinesti kakšne dodane vrednosti. A vendar velja spomniti na to, kar je v spremni besedi v knjigi zapisal tudi Marko Štrovs, ki je tudi sam izdal knjigo o komunističnih zločinih. »Ob koncu hladne vojne med demokratičnimi zahodnimi državami in svetovnim komunizmom, ki se je končala z razpadom Sovjetske zveze in osvoboditvijo evropskih držav, ki jih je okupirala po 2. svetovni vojni, so slovenski komunisti dobro načrtovali, sooblikovali in obvladovali svoj sestop z oblasti. Na vse ključne položaje v gospodarstvu, šolstvu, kulturi, v različnih političnih akademijah, inštitutih, zavodih, združenjih itn. so še pred razpadom Jugoslavije namestili svoje ljudi, ki so tudi po formalni tranziciji nadaljevali njihovo vladavino. Vsa ta področja, razen voljenega državnega zbora in občinskih svetov, so razglasili za avtonomna in neodvisna od vlade, da so prek njih ostali dejanski gospodar države tudi takrat, ko je na volitvah zmagala pomladna opcija. Ohranili so čvrsto medsebojno povezanost, kjer je pogoj za osebni vzpon pripadnost levi opciji ne glede na lastne profesionalne rezultate,« je zapisal in s tem pokazal na povezanost sedanjega stanja s preteklostjo, s tem pa tudi nakazal, kje so korenine sodobne rdeče diktature. Kot ugotavlja, so bili vsi poskusi ugotavljanja krivcev za medvojne in povojne poboje tako v okviru parlamentarnih komisij kot tudi po sodni poti neuspešni. »Niso razkrili storilcev, niti tistih, ki so dajali ukaze, niti niso prepoznali žrtev. Kot da so se same pobile in pometale v brezna. Policija, državno tožilstvo in drugi pristojni državni organi v skoraj tridesetih letih niso raziskali niti najhujših pokolov v kočevskih breznih, tankovskih jarkih okoli Maribora, Celja, pri Dobovi in drugje. V nasprotju z načeli pravne države in zakonodajo so uveljavili neformalno amnestijo za storilce tega genocida in hudodelstev zoper človečnost.« Kot ugotavlja Štrovs, so ob molku uradne zgodovine raziskovanje partizanskih umorov in povojnih pokolov prevzeli številni publicisti, novinarji in nepoklicni zgodovinarji, ki so zbirali in urejali pričanja o teh zločinih. »O revolucionarnem nasilju je tako že nastala težko pregledna gora zapisov in knjig. Milan Gregorič je kot publicist, široko razgledan intelektualec in zaveden Slovenec spremljal vse, kar je o tej temi slišal ali prebral po slovenski osamosvojitvi. V tej knjigi je zbral najpomembnejša pričanja, izluščil pomembna dejstva in ugotovitve ter jih sistematično uredil v tekoče berljivo besedilo. Splača se jo prebrati,« je o knjigi zapisal Štrovs.

O avtorju

In kdo je Milan Gregorič? Je istrski publicist in prejemnik številnih priznanj. Rodil se je leta 1934 v Dekanih, maturiral je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in nato diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (okrog osemsto različnih besedil) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem ter širše po Primorski in Sloveniji. Večkrat je problematiziral vpliv sosednje Italije pa tudi slovenske zgodovinske teme, kot je denimo Tigr. Med številnimi knjigami velja izpostaviti zlasti dve: prva je Moj dom (2010), ki vsebuje avtorjeve javne odzive na notranjepolitična dogajanja v slovenski politični pomladi in tranziciji, druga pa Vstani, Slovenija (2012), ki prinaša kritično analizo vzrokov, ki so po dveh desetletjih samostojne države pripeljali Slovenijo v globoko gospodarsko, politično in moralno krizo. Omeniti velja še knjigo Evropa, vstani in obstani! (2018), s katero je odgovoril na mnoge površne, lahkomiselne in celo katastrofične komentarje o skorajšnjem razpadu Evropske unije, ki so se pojavljali ob kriznih dogodkih povezave.

Knjigo je izdala naša založba Nova Obzorja. Naročite jo lahko po telefonu na 01/ 24 47 200.

 

Gašper Blažič

nazaj na vrh