Intelektualni idioti s Štukljeve ceste 44 ali kako v dobi, ko se ustvarja umetna inteligenca, državni birokrati ustvarjajo umetno neumnost

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Demokracija) (Slika: Demokracija)

Se spomnite filma Minority Report (Posebno poročilo), kjer John Anderton (igra ga Tom Cruise) s pomočjo vidcev vidi zločin, ki naj bi se zgodil. Dela za organizacijo Predzločin, ki nato s posebno enoto posreduje: prepreči zločin, zločinca ubije. Precej podobno zadevo za slovenske zasebnike (zasebniki so, kakopak,  v socialistični oziroma etatistični miselnosti avtomatično zločinci) pripravlja ministrstvo za delo.

Predstavljate si, da delavci v vašem podjetju zaključujejo nek projekt, na katerem bodo vsi dobro zaslužili. Ker so roki napeti, naročnik je zahteven, delajo po 12 ali 14 ur na dan. In nenadoma pride posebna enota ministrstva za delo, ubije zločinskega delodajalca, delavce reši prekomernega dela. No, za zdaj (vsaj upam) še ne bo posebne enote, za zdaj delodajalca ne bodo likvidirali, bodo pa zato na daljavo spremljali (in po potrebi kaznovali), ali delavci delajo v časovnih okvirih, ki jih določijo državni birokrati. Natanko v to smer gre tako imenovana prenova sistema za evidentiranje delovnega časa, ki ga pripravlja ministrica Ksenija Klampfer. Ampak lepo po vrsti.

Ne vem, ali je Slovenija svetovna prvakinja v sprejemanju škodljivih zakonov za zasebnike, je pa zagotovo zelo blizu vrha. Toliko škode posameznikom in zasebnim podjetjem, kolikor jo naredijo birokrati izključno zato, da bi upravičili svoj obstoj, težko najdeš. In potem v predlogu zakona, ki ga predstavijo ministru, da ga kot predlog predloži najprej v obravnavo vladi, nato v sprejem poslancem državnega zbora, zapišejo, da državni proračun ne bo dodatno obremenjen. Seveda, da ne bo, bo pa ljudstvo. Kreteni telebanski!

Samo spomnimo se, kaj je bilo zapisano ob zakonu o davčnem potrjevanju računov, ki je v javnosti bolj znan kot zakon o davčnih blagajnah. Pri oceni finančnih posledic zakona so ministrstvo in iz ozadja birokrati zatrdili, da bo imel zakon »pozitivne učinke za državni proračun« in da za »druga javno finančna sredstva predlog zakona ne bo imel posledic«. Kristus božji, celo mediji so ploskali, češ več denarja bo šlo v državno blagajno, hkrati ne bo dodatnega trošenja države. Še več. Orgazmično navdušenje, da bo takratni minister Dušan Mramor z vložkom slabih dva milijona evrov (toliko so znašali stroški finančne uprave) dobil kar 75 milijonov evrov, se kar ni moglo poleči. Ampak kaj takega lahko naredijo samo mentalno zaostali ljudje ali pa totalni pokvarjenci, ki jim je očitno edino delo, da si izmišljujejo ukrepe za zaje**vanje ljudi. Nikogar od teh namreč ni niti malo brigalo, koliko stroškov bodo imeli zasebniki. In ti so bili visoki, zelo visoki. Nihče še ni natančno izračunal, koliko so blagajne stale zasebnike, a so številke šle zagotovo v desetine milijonov evrov.

Zdaj se nam obeta nov šok. Kot poroča časnik Dnevnik, naj bi po predlogu ministrstva za delo delavcem merile delovni čas davčne blagajne. To pomeni, da bi okoli 200.000 podjetij v Sloveniji moralo kupiti nekakšne blagajne za evidenco, da bi olajšali delo inšpekcijskim službam. In lahko verjamete, da bodo pisarniški hrčki s Štukljeve 44 v predlog zakona zapisali enako kot ministrstvo za finance pri zakonu o davčnih blagajnah – da regulacija ne bo imela stroškov za proračun. Imeli jih bodo podjetja. In to velike. Če bo taka blagajna stala 1.000 evrov, to pomeni dodatnih 0,2 milijarde evrov stroškov za podjetja. Ampak ne gre samo za to. Tudi če bi država krila stroške (kar pomeni neto davkoplačevalci), bi bila edina država na svetu s to neumnostjo. Kako si birokrati sploh drznejo pomisliti, da bi oni namesto delodajalcev organizirali delovni čas? Pa kaj je s temi ljudmi, za božjo voljo? Pustite zasebnike pri miru, ne vtikajte se v njihovo življenje, predvsem ne delajte škode in jim ne otežujte delovanja. A je tako težko razumeti, da sta tako plača kot tudi delovni čas stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem. Zdaj bodo pa birokrati na daljavo merili, ali je delavec malical ali ni.

Saj veste, kakšna anekdota kroži, kako so si birokrati izmislili regulativo o sladkorju. Na siv in zelo dolgočasen dan je bilo edino delo za birokrata pitje kave. Tretja ali četrta kava ga je končno pognala na stranišče. Medtem ko je sedel na školjki, praznil črevesje in štel rožice na keramičnih ploščicah, mu je kapnilo, da bi imel manj prebavnih težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Sladkor, sladkor … sladkor. Kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor,« je razmišljal. Idejo je delil z drugimi birokrati, ki so bili navdušeni, enako njegov nadrejeni. V dobi, ko se ustvarja umetna inteligenca, državni birokrati ustvarjajo umetno neumnost, bi rekel Thomas Sowel. Ta predlog sodi v to kategorijo, izmislili so si ga birokrati, ki jim na zahodu (resni ekonomisti) pravijo intelektualni idioti (IYI – Intellectual Yet Idiot).

Intelektualni idioti so sicer precej izobraženi ljudje, ki včasih znajo zaznati težave (siva ekonomija ali kršitev delovne zakonodaje), toda popolnoma so nesposobni (ali preveč leni), da bi razmišljali dlje od prvega koraka. Zato njihove rešitve samo še poslabšajo obstoječe razmere in sprožajo nove težave, ki so bolj nevarne od prvotnih (davčne blagajne, ki naj bi preprečile sivo ekonomijo ali sedanji predlog o davčnih blagajnah za delovni čas). Čeprav običajno ne razumejo bistva, menijo, da imajo zaradi diplome na družboslovnih fakultetah pravico, da upravljajo z življenji drugih ljudi in jim z regulacijami vsiljujejo svojo vizijo sveta. Za njih so zasebniki neizobražena drhal, s katerimi je treba na trdo, na pamet pa jim ne pade, da bi bili lahko prav oni omejeni v znanju, kaj je najboljše za zasebnike. Niso sposobni sprejeti dejstva, da vsak posameznik najboljše ve, kaj je za njega v nekem trenutku optimalno ali najboljše.

Seveda, njihov materialni položaj ni nikoli v nevarnosti. Če se njihove ideje izkažejo za nepravilne ali škodljive, je to popolnoma nepomembno, kajti to ne bo imelo prav nikakršnega vpliva na njihovo kariero. Težko si predstavljamo bolj nevaren in neumen sistem od tega, ko daš odločitve v roke ljudi, ki ne odgovarjajo za svoje napake. Ali kot bi rekel Milton Friedman: »Če zasebno podjetje posluje slabo, bo ostalo brez denarja in bo moralo prenehati z delom. Če bo vladna organizacija delala slabo in naredila velike napake, se bo razširila. Razširila se bo zato, ker bo rekla: "Do slabih rezultatov je prišlo zato zato, ker nismo imeli dovolj sredstev." Ali pa bodo vladno organizacijo ukinili in ustanovili novo, ki bo "popravila" napake prve.«

Skratka, način razmišljanja intelektualnih idiotov je na nek način intelektualni katabolizem. Toda če se mišični katabolizem prepreči s pravilno prehrano, se bojim, da je intelektualni katabolizem bolj trdoživ.

nazaj na vrh