Igralec in režiser Zoran Anton More: "Veste, zakaj Thompson pri nas ni zaželen? Ker je izrazito protikomunističen, izrazito domoljuben in krščanski!"

Zoran Anton More je v intervjuju predstavil tudi svojo izkušnjo z Opus Dei. (foto: Matic Štojs Lomovšek) Zoran Anton More je v intervjuju predstavil tudi svojo izkušnjo z Opus Dei. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Vse poti vodijo v Rim. Tega se dobro zaveda tudi Zoran Anton More, ki je po nekajletni karieri dramskega igralca odšel med svobodne umetnike in se v prestolnici nekdaj slovitega Rimskega imperija izobraževal na Univerzi Santo Croce, katero upravlja prelatura Opus Dei. Zato je med dramskimi igralci eden redkih, ki res plava proti toku – tudi po zaslugi svojega ustvarjanja na področju sakralne dramske umetnosti, o kateri govori brez dlake na jeziku.

 

Ni še dolgo, odkar sem bil prvič na vašem nastopu v Celju. Bilo je med mašo, po evangeliju, meditacija na svetopisemsko temo. Imel sem občutek, kot da poslušam kakšnega kapucinskega pridigarja iz časa katoliške obnove, denimo Janeza Svetokriškega. Pogosto obiskujete župnije?

S tem projektom sem začel, potem ko smo končali niz sakralnih koncertov, s katerimi smo na neki način tipali teren, da smo ugotovili, kako se različna okolja odzivajo. In smo ugotovili, kako različna je lahko publika celo znotraj iste župnije.

Verjetno se tudi miselnost ljudi razlikuje od okolja do okolja?

To pa sploh. Jaz sem recimo nastopil v župniji, kjer je bilo v župnijski cerkvi malo ljudi in mlačen odziv. Potem pa sva šla z župnikom samo nekaj kilometrov proč v podružnično cerkev, ki pa je bila polna, ljudje pa navdušeni. Recimo na koncertih, ki jih je organizirala Karitas na Primorskem, ko so se velika podjetja v Vipavski dolini zapirala. Takrat smo imeli kar precej takih koncertov, pri tem je sodeloval tudi ljubljanski stolni organist Gregor Klančič. Sam sem pri tem nastopil z umetniško besedo, ki mi je zelo blizu, kajti tudi na AGRFT smo imeli predmet dramska igra in umetniška beseda. Umetniška beseda nastopi šele v drugi fazi, ko si že nekako profiliran igralec. Poleg tega moraš za umetniško besedo imeti tudi odnos do domačega jezika, o njem je treba nekaj vedeti, precej je treba brati, tako prozo kot poezijo. Delno je k temu pripomoglo tudi okolje, iz katerega izhajam. V družini smo bili namreč vsi naklonjeni humanistiki in umetnosti. Takrat sem videl, da obstaja možnost kombinirati oznanilo in umetniško besedo. Čeprav sem profesionalno pot v gledališču že končal in šel med svobodnjake, sem obdržal afiniteto do umetniške besede. In kot veste, je Božja beseda vrhunska umetniška beseda. Na tej podlagi sem razmišljal o tem, da bi se dalo na tej podlagi narediti neko zgodovino odrešenja v obliki umetniške homilije, razlage Božje besede torej. Po pogovoru s prijatelji, ki to razumejo, ter po temeljitem premisleku sem se odločil za umetniško homilijo. Ne gre za zgodbo, ampak za dramaturški lok, kjer glavno vlogo igra Sveto pismo, Božja beseda, kar se začne s protoevangelijem. Ker imam posebej rad Janezov evangelij, ki je nekaj posebnega in poetičen, sem izhajal iz tega evangelija. Začne se tako: »V začetku je bila Beseda.« Beseda, ki je postala meso. Vse izhaja iz nje.

Kaj je namen takšnih nastopov? Bi lahko rekli, da ste nekakšen potujoči misijonar?

Tako. O tem pa sprva nisem razmišljal. Potem pa so mi ljudje rekli, da sem pravi misijonar. Pridem v župnijo in nagovorim ljudi. Kot igralec, režiser, razmišljajoča oseba in predvsem kot vernik, kristjan. Zato ima moj projekt naslov »V svetlobi Božje besede«. Ne morem širiti vesele novice oz. evangelija in ne biti vernik ter pričevati za Boga. To je povezano.

Za slovenskega poklicnega dramskega igralca je takšna dejavnost precej netipična. In dejansko je v Sloveniji zelo malo takšnih, ki jasno pokažejo, da so katoličani. Denimo Gregor Čušin z monodramami na versko temo.

Da, tega je zelo malo. Tu in tam se angažira tudi Pavle Ravnohrib. Ljudje se večinoma ne izpostavljajo. Sam sem se začel bolj izpostavljati v verskem vidiku, ko sem se zavedel svoje krhkosti. Za seboj imam namreč dva srčna infarkta, prvega pred desetimi leti. Zavedel sem se, da mi je vsak dan življenja podarjen, zato sem se odločil, da grem brezkompromisno v to. Sicer sem se versko izobraževal že prej, vendar nisem bil aktiven praktični vernik. Kot pravi sveti Pavel: gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal. Moram pa tu dodati, da tu nima nobene vloge, da sem živel in delal kot umetnik. Ko me je nagovoril Bog, sem se moral odločiti. Odločil sem se, da bom svoje življenje posvetil oznanjevanju na takšen ali drugačen način.

Lahko bi rekli, da ste igralec z jasno vsebino. Na odru je igranje pravzaprav reinterpretacija nekega teksta, če že ne imitiranje …

Da, govoriš tuje besede, ko si na odru. Pri svojem oznanjevanju sicer tudi precej besedila vzamem iz Svetega pisma, medtem ko je dramaturški lok – uvod, vrh, razplet – moj osebni prispevek. In če je moj, ne more biti drugačen kot pričevanjski.

Tudi papežu sv. Janezu Pavlu II. dramatika ni bila tuja – spomnim se uprizoritve njegove igre »Brat našega Boga«.

Uprizorili so jo celo v semenišču. Sicer pa je sv. Janez Pavel II. kompleksna osebnost, zato ni kar tako postal svetnik. S svojo aktivnostjo je vplival na našo mladost, na naše odraščanje. On ni bil mehka duša, on je bil bojevnik. Bil je tudi umetnik in je sam priznal, da če ga ne bi bil nagovoril Bog, bi kariero verjetno nadaljeval v gledališču. Sprva je namreč študiral književnost in je tudi kasneje podpiral umetnost v vseh segmentih.

Če nekoliko v to zgodbo vključiva aktualno politično dogajanje: tudi najverjetnejši premier, do sedaj župan Kamnika, je igralec. In kot pravi, je tudi katoličan.

Ne vem, ali je igralec, je predvsem imitator. Nisem opazil kakšnega igralskega opusa. Celo stand-up komedijantom ne moremo reči, da so komiki.

Za politiko vam že od nekdaj ni bilo vseeno. Našel sem vašo fotografijo z zborovanja na Roški leta 1988. Kaj so bili tisti nagibi, zaradi katerih ste se znašli na kraju, kjer je nastajala slovenska pomlad?

Takrat sem bil še študent AGRFT. Že od nekdaj pa sem bil ponosen Slovenec. Slovenija mi je veliko pomenila. Jugoslavija pač ne, čeprav nekateri obujajo butasto nostalgijo nanjo. In to so bolj iluzije kot nostalgija. V Jugoslaviji se nikoli nisem dobro počutil. Ko sem služil vojaški rok v JLA, sem bil šikaniran, šele zadnja dva meseca sem imel malo več miru. In dandanes se obujajo nekakšni duhovni vidiki tistih časov – lepo vas prosim. Meni je bilo jasno, da nas pritiskajo z juga, vendar je tudi tedanja slovenska oblast pritiskala na nas. Tako kot tudi dandanes ustvarjajo notranjega sovražnika. Oziroma zdaj ga ne morejo več ustvarjati, ker smo jih spregledali, ostali so jim le še vzvodi oblasti in denar. Hoteli smo biti aktivni, zato smo šli na Roško. Fotografijo, o kateri govorite, je objavil moj prijatelj Rastko Tepina, na njej je še Sašo Lap, kasnejši poslanec. Takrat smo skupaj držali slovensko zastavo, bili smo nekakšni stražarji pred vojašnico na Roški in smo se menjali na petnajst minut. Ker je bilo poletje in sem opravil študijske obveznosti, sem imel čas. Skoraj vse popoldneve sem bil tam.

Ni dvoma, da so v teh procesih rahljanja monolitnosti rdečega režima sodelovali številni intelektualci, umetniki, publicisti, ne nazadnje tudi novinarji. Toda »nova družbena gibanja«, ki so takrat veljala za marginalna, dandanes predstavljajo nekakšen mainstream in so celo pogonsko kolo kulturnega marksizma.

Tukaj je velik problem. Pred mnogimi leti je rekel neki starejši znanec: ko pride človek iz periferije v mesto, misli, da je prišel v Ameriko, in misli, da bomo sedaj vsi poslušali njegove travme. In ta t. i. alterkultura je neke vrste neizraznost. Oni so prinesli alterkulturo, ki je zadnje čase mainstream in vpliva na vse pore življenja. Klasičnih tekstov je zelo malo, pač pa se vse bolj pojavljajo priredbe priredb. Zdaj sploh ni več predstav, ampak so samo še performansi. Kaj sploh pomeni performans? To je neko izražanje. Performer je tisti, ki izraža nekaj. To je »kr neki«, vsak lahko naredi, kar hoče, naredi konstrukt. Nekdaj smo konstrukcije poznali le v gradbeništvu, zdaj se pa konstruktivizem pojavlja tako rekoč povsod.

Kako in kdaj je ta kulturni marksizem z vsemi svojimi performansi tako rekoč ugrabil slovensko gledališče?

Po mojem to traja že vsaj od leta 2000 dalje. V poznih osemdesetih letih so se pojavili Filipčičevi teksti, ki so bili začetek tega, nam se je zdelo to sicer zabavno. Ko se je to izpelo, se je v gledališču pojavilo gibanje. Mi smo te, ki so to izvajali, na akademiji klicali »gibalci«. Ne izražajo se z besedami, ampak z gibi. Denimo »akustični gibalni studio«. (smeh) Kulturni marksizem torej pomeni, da pobereš altersceno in iz nje narediš nekaj dobrega, da ti oni potem jedo iz roke, ane? Mi, ki imamo radi kleno besedo in klasično kulturo, mi smo jim potem nevarni. Kaj oni lahko povedo meni, če nimamo skoraj nič skupnega?

Ampak svež denar imajo pa radi, mar ne?

To pa vedno. Denar si delijo. Pa dojenje psa, rezanje zastave ...

Ravno to sem hotel vprašati. Bi lahko rekli, da je podelitev letošnjih Prešernovih nagrad le krona vsega tega dogajanja?

To je krona neke svinjarije in umazanije. Je to vredno besede »nagrada«? S tem so degradirali Prešernove nagrade, še bolj pa institucijo, ki se imenuje Prešernov sklad.

In verjetno se tudi naš največji poet obrača v grobu.

Mislim, da se vrti kot TBM, podzemni sveder.

Ni skrivnost, da se je marsikateri igralec, ker se ideološko ni ujemal s hegemonično kulturo dominantnega razreda, znašel na stranskem tiru. Ste tudi zato šli v Rim?

To je bil morda eden od vzrokov. V gledališču se nisem več videl. Želel sem imeti nekaj več svobode, želel sem biti sam, potem se mi je zasukalo tudi življenje. Najprej mi je umrl oče, potem sem se razšel z zaročenko. Pojavila se je praznina, s tem pa tudi možnost. Odločil sem se, da grem v Rim. Takrat je bil sv. Janez Pavel II. še živ in zame je Rim središče sveta. Kakšen New York in Bruselj, lepo vas prosim. Tam je tudi središče Cerkve, čeprav je morda situacija drugačna. Tam sem se izobraževal na področju režije, književnosti in navsezadnje tudi komunikologije. Pri nas tega ni. Pri nas v Sloveniji sicer imamo ta študij …

… na FDV?

Ne vem, s čim se naši komunikologi ukvarjajo, ampak lahko rečem, da tam obstajata katedri za komunikologijo na dveh papeških univerzah – na Gregoriani ter na Univerzi Svetega Križa. Jaz sem prišel na slednjo, ker sem imel kontakt do vodstva prek tedanjega vikarja prelature Opusa Dei v Sloveniji. Tako sem navezal stik in še danes vzdržujem prijateljske stike.

Ob omembi Opusa Dei se marsikdo strese …

Kar naj se trese. Mene to nič ne gane. V vrstah Opusa Dei sem srečal številne uspešne in sposobne ljudi, ki niso kazali nobenih odstopov od vere. Veliko sicer dajejo na tradicijo, maše so tudi v latinščini. Večino članstva Opusa Dei predstavljajo supernumerariji, poročeni možje in žene. Med njimi celo najdete direktorje tiskovnih agencij, tudi nekdanjega direktorja Tiskovnega urada Svetega sedeža, to je Joaquín Navarro-Valls. Srečanje z njim je bilo zame vrhunec vsega. Veste, od člana Opusa Dei nekdo, ki tega ne pozna, pričakuje toge, zategnjene, obrušene mrke ljudi, potem pa naleti na vesele, povsem sproščene ljudi, ki te vabijo na kavo in na kosilo. Kdor se jih boji, pa naj se kar trese.

Ko sem poslušal posnetek postnega predavanja, sem bil pozoren na to, kako ste označili nekatere praočake vere. Bili so Božji prijatelji, čeprav so bili prešuštniki in lažnivci. Lahko to pojasnite?

Še morilci in ne vem kaj še. Recimo, Abraham se je zlagal. Takrat, ko sem imel to postno predavanje in ga je posnela Socialna akademija, mi je praktično isto vprašanje postavil referent za izobraževanje odraslih dr. Rudi Koncilija. Spomnim se predavanja dr. Bogdana Kolarja, cerkvenega zgodovinarja, ki je dejal, da je Sveto pismo vedno napisalo tisto, kar je bilo res. V Svetem pismu nobene stvari pisatelj ne skriva. Kaj prešuštniki in lažnivci, celo morilce najdemo v njem. Pa incest – spomnimo se Lota in njegovih hčera. Pri nas pa se o teh stvareh nikoli nismo pogovarjali. Pred letom 2000 do teh krogov, kjer so se to pogovarjali, niti nisem imel dostopa. Pa tudi zanimalo me ni toliko. A bolj ko sem hodil okoli, več ljudi sem spoznal, tako preprostih kot intelektualnih. In sem spoznal: Abraham je lagal, ko je svojo ženo faraonu predstavil kot svojo sestro, da je obvaroval svoje življenje. Da ne govorim o Davidu, ki je bil res frajer. Bil je pesnik in bojevnik, kar bi bilo pri nas primerljivo z generalom Maistrom. To so neki registri, ki se šele kasneje odprejo – kot človek se pač razvijaš, odkrivaš nove talente. Če se ne spreminjaš kot človek, ne napreduješ. Najprej pač klestiš svoje napake, in če srečaš sorodno dušo, potem prepoznaš stvari in jim daješ novo ime. A ko smo pri svetopisemskih osebah: David je dal ubiti Uriaja, Noe pa je užival opojne pijače. Zakaj je pil, ne vemo. Tako pač piše v Svetem pismu.

To bi lahko aplicirali tudi na svetnike. Bili so nedvomno Božji prijatelji, a v svojih nastopih so znali biti še kako ostri. Denimo sv. Anton Padovanski, vaš krstni zavetnik.

Da. Bili so direktni. Zadeli so v srž, v srce. Sv. Anton je na vseh ravneh na prvo mesto postavil ljubezen do resnice in ljubezen do Boga. In je zato povedal svoje ne samo kakemu javnemu grešniku, ampak tudi kakemu nadškofu. Pa si sam te pravice ni vzel, enostavno mu je bila dana iz nebes. Večina svetnikov v svojem življenju ni bila razumljena, pet minut pred smrtjo, ko so odhajali, pa so jih vsi razumeli.

Iz današnjega zornega kota bi bil sv. Anton Padovanski celo velik grešnik, ker si je upal na takšen način napadati …

Da, vendar je vedno najprej napadel greh in krivico. Ni šel direktno proti ljudem. Nikoli pa ni imel dlake na jeziku, ker je ljubil resnico in sovražil krivico. Danes bi mu prilepili sovražni govor. Elita tedanjega časa so bili bogataši in oderuhi, on pa je javno napadal oderuštvo. Je danes kaj drugače?

Verjetno bi mu tudi sodobni katoličani rekli, naj že enkrat da mir.

Seveda, ker je cel kup mlačnih. Pa naj kar bodo. Kaj pravi Sveto pismo? Bodi vroč ali hladen, če boš mlačen, te bom izpljunil. Koliko je torej vreden mlačen vernik? Manj kot izpljunek!

To vprašanje postavljam tudi zato, ker se zdi, da je sodobna definicija svetosti povsem drugačna: dober kristjan je le tisti, ki je »priden fantek«, se klanja vsem in je takoj pripravljen sprejeti migrante, prav tako mora povsem slepo slediti papežu, ne samo na ravni nauka, ampak prav v vsem.

V Sloveniji je to zaradi tega, ker nas je dobra dva milijona in je to bolj vidno. Večinsko mnenje od kristjanov pričakuje prav to, kar ste rekli. Se pravi, bodite pridni, lahko imate svoje obrede, ampak bodite tiho. Ali pa bodite na naši strani. In seveda, prave ovce temu sledijo. »Ne se prepirati, vse lepo diplomatsko, ne dvigujte glasu!« Kaj ne? Seveda da! Sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, je vedno rekel, da je treba problem razreševati v jedru. In je šel vedno, ko je bil napaden, do tistega, ki je z napadi začel: »Tukaj sem, povej, kaj bi rad.« Stvari je razreševal sproti. Kristjani bi torej morali oznanjati evangelij ne samo na domačem kavču in za računalnikom, ampak povsod. Z vsemi svojimi grehi, ki se jih mora vsak zavedati. Že to, da si priznam greh, je napredek. Ni pa to še zmaga. Če tečem maraton in pri 40. kilometru omagam, ga nisem pritekel do konca, do 42 kilometrov. Treba je iti do konca. Ta boj bo trajal do konca. Slovenski kristjan se boji, da mu bodo dejali: ne smeš tega, ne smeš onega. Pozablja na naravno pravo, ki omogoča pravico do obrambe. Na takšen način smo takrat nagnali Turke. In kdo je takrat potegnil bandero? Sv. Janez Kapistran. Danes bi ga imeli za hujskača. In kdo je pozival h križarskim vojnam? Sv. Bernard iz Clairxauxa! Kdo je stolkel Turke pri Dunaju? Jan Sobieski, ki so ga v Varšavi komaj posadili na konja, ker je bil tako debel. Ko je prijahal do Dunaja, je že nekoliko shujšal, da je šel lahko v bitko. In tako naprej.

Če ste omenili Turke: dandanes bi praznike v spomin na zmago nad Turki verjetno kar ukinili. Denimo praznik Rožnovenske Matere Božje.

Da, denimo bitko pri Lepantu, kjer so kristjani potolkli Turke, da se niso nikoli več opomogli. In kdo je pozival k bitki? Papež osebno! Danes pa govorijo: spustite jih noter. Me zanima, koliko muslimanskih migrantov prebiva znotraj Vatikana.

Tudi mene.

Poznam Karitas v Rimu zelo dobro in vem, kje ima svoje postojanke. Osebno poznam celo dva migranta, enega muslimana in enega kristjana. In ves čas govorita, da dokler si ne bosta opomogla, pač prejemata od Karitas. Tako obleko, hrano, osnovne potrebščine, prenočišče. Vse jim daje Karitas. Zato me zanima, koliko je migrantov znotraj vatikanskega obzidja.

Pri nas skoraj ni zaznati močne intelektualne polemike v zvezi s papeževimi osebnimi stališči, kot da bi ugovarjanje pomenilo avtomatično shizmo oz. razkol, ki je po zakoniku cerkvenega prava kaznivo dejanje in podvrženo izobčenju.

Pri nas tega ni, saj si noben duhovnik ne upa načeti teh vprašanj. Edini, ki se je v migrantski krizi razumno oglasil, je murskosoboški škof Peter Štumpf …

… ki ga sedaj spet napadajo.

Da, in to spet eni in isti. V zadnjem času morda o migrantski krizi malo drugače piše Bernard Brščič in še kdo. In ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Sedanji papež pa še nobene stvari ni izrekel ex cathedra, z Božjo avtoriteto, pa mu kljub temu vsi kimajo. Vse je na ravni apostolskih spodbud, sklepov … Janez Pavel II. je napisal osebno več kot trideset okrožnic. In že pri apostolski spodbudi sedanjega papeža »Radost ljubezni« so se lomila kopja povsod po Evropi. Pri nas pa … Kdor ustvarja zmedo, dela zlo.

Pri nas je denimo sporno, da politik, kot je predsednik državnega zbora, javno omeni Boga. Hrvaški nogometni selektor Zlatko Dalić s tem nima težav, kot smo videli. Tudi naš kolesar Primož Roglič si upa pokazati krščansko pripadnost.

Seveda in se pred tekmo prekriža. Hrvati tukaj nimajo problema. Oni so pravi verniki. In če sem vernik, zakaj bi se skrival, pred kom? To se mi zdi bedasto. Marsikoga moti simbol križa, ne motijo pa jih različni hudičevi znaki, pentagrami, med katere sodi tudi rdeča peterokraka zvezda, lahko tudi črna. Pentagram je pentagram. Pa drugi simboli, šestila in očesa in podobno.

Tudi hrvaškega glasbenika Thompsona so pri nas prepovedali.

Njemu ne morejo nič očitati. Kot hrvaški izvajalec bi lahko imel status gosta tako kot mnogi izvajalci iz naše južne soseščine, ki so na neprimerno nižji ravni kot Thompson, pa njihove koncerte oglašujejo skoraj tri četrt leta vnaprej. Zakaj pa Thompson ni zaželen? Ker je izrazito protikomunističen, izrazito domoljuben in krščanski. Očitki s fašizmom so samo floskule in izgovori. Kajti ni hujšega fašizma, kot je levi fašizem!

Evropa, stara celina, je zaradi hude sekularizacije duhovno iztrošena. Vendar je eden največjih eksorcistov zadnjih stoletij pater Gabrielle Amorth glede hoje za Jezusom precej brezkompromisen: ali si z Jezusom ali pa si na strani vraga. In takšno trditev je zapisal nekdo, ki je bil v mlajših letih v skladu s karizmo svoje redovne skupnosti novinar, ki je evangeliziral preko medijev …

To je njegova duhovna oporoka. To je posnel tik pred smrtjo. Leta je tudi pisal svoj blog in pisal svoje izkušnje z eksorcizmi. Nikoli ni polemiziral, ker s satanom se pač ne polemizira. Problem pa je, da se pri zlu tudi marsikateri katoličan izogne besedi »on«, obstaja le »tisto zlo«, brez osebno. Satan pa je oseba, to je bil angel luči, vrhunsko intelektualno bitje, ki pa ti nič ne more takrat, ko moliš. Že Jezus je dejal, da je satan »vladar tega sveta«.

Kako pa ocenjujete aktualno družbeno in politično dogajanje? Recimo v zvezi s tem, kar počne zveza borcev in njihov predsednik.

To pomeni, da je tik pred razpadom sistem, ki gnije že več kot 70 let. Kdaj zver najbolj brca? Tik pred koncem. To bo trajalo kako leto ali dve, kaj več pa ne. Svetovni trend gre v isto smer. Takih turnškov in t. i. liberalnih osvobojenih duhov je po tujini kar precej. Tako da Slovenija ni izjema. Vključno z gnostiki, filozofi, ki delajo škodo Zahodu, kajti zahodna kultura temelji na krščanstvu.

Morda kakšna misel za konec?

Kristjani, glave pokonci, zlo sicer vlada, ne more pa nam nič, dokler smo na Božji strani. Gremo naprej v neizprosen boj proti zlu,  do konca svojih življenj, z nebeškim ščitom, ognjem in mečem. Vsi, kmetje in umetniki, delavci in profesorji z roko v roki. Moški in ženske, otroci in starci. Prav tukaj, pri nas v Sloveniji. Bog blagoslovi Slovenijo, Bog blagoslovi slovenski narod. Bog je z nami, Jezus je rekel: »Ne bojte se, jaz sem z vami do konca sveta.« Amen.

Biografija

Ljubljančan Zoran Anton More je slovenski gledališki igralec, režiser, komunikolog, scenarist, komediograf, učitelj retorike in predavatelj. Rodil se je leta 1961, v osemdesetih letih je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer je diplomiral iz dramske igre pri profesorji Borisu Cavazzi. Nekaj časa je deloval kot del igralskega ansambla v slovenskih poklicnih gledališčih (SNG Nova Gorica, SLG Celje, SNG Drama Maribor, Mestno gledališče ljubljansko), nato pa je postal svobodni umetnik. Odšel je na nadaljnje izobraževanje v Rim, kjer je opravil specializacijo iz režije spektakularnih dogodkov v Rimu leta 2006 in cerkvene komunikologije na Papeški univerzi Santa Croce, ki jo sicer vodi prelatura Opusa Dei. Leta 2011 je ustanovil skupino »Proecclesia et Pontifice« za novo evangelizacijo, ki uporablja sodobne pristope skozi izobraževanje in medije. Leta 2013 je tako vodil niz sakralnih koncertov ob pomoči sodelavcev. Po župnijah nastopa z umetniško evangelizacijo in kot učitelj retorike tako doma kot v tujini. Med drugim je bil gost na hrvaškem katoliškem radiu HKR v oddaji »Oni rokaju za Gospodina«, ki jo vodi znani hrvaški dominikanec p. Anto Bobaš. Za seboj ima tudi nekaj filmskih vlog v slovenskih filmih (Vampir z Gorjancev).

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.

nazaj na vrh