Igor Omerza za Demokracijo: Samo v enem letu je slovensko vodstvo, in Kučan je bil špica tega vodstva, dobilo 1.236 udbovskih obvestil

Igor Omerza Igor Omerza Foto: Matic Štojs Lomovšek

Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Končal je Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in na njej tudi magistriral. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja se je aktivno vključil v proces demokratizacije in posledično osamosvajanja Slovenije. Bil je član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, kasneje Slovenske demokratične zveze. Po njenem razkolu je pristal pri Demokratih Slovenije, ki so se leta 1994 združili z LDS. Med letoma 1991 in 1992 je bil direktor Službe družbenega knjigovodstva, nato poslanec državnega zbora. Potem ko je kot član LDS končal podžupanski mandat v Ljubljani, se je umaknil iz javnega življenja v podjetniško ter predvsem publicistično in raziskovalno dejavnost. Leta 2010 je presenetil z obsežno knjigo Edvard Kocbek − osebni dosje št. 584, ki je nastala na podlagi dokumentov nekdanje tajne komunistične policije Udbe. Od takrat dalje piše knjige, ki temeljijo na primarnih zgodovinskih virih, predvsem na dokumentih tajne komunistične politične policije, imenovane Udba. Poleg knjige o Kocbeku je avtor še naslednjih knjig: Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo (2010), BombenAtentate (2012), 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića (2013), JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje (2013), Kliči U za umor (2014), ki je izšla tudi v hrvaščini, a z drugačnim naslovom: HRB, Fenix i Udba – Slučaj Stjepana Crnogorca, Veliki in dolgi pohod Nove revije (2015), Karla – Udba o Dragi (2015), 1984 − Orwellovo leto Agopa Stepanjana (2016) in Boris Pahor: v žrelu Udbe (2017). Lani je skupaj z Bojanom Požarjem v angleščini in slovenščini izdal neuradno in neavtorizirano biografijo Melanie Trump, ki je potem postala prva dama ZDA.

Gospod Omerza, pred meseci ste izdali obsežno knjigo Boris Pahor: v žrelu Udbe. Je mogoče na podlagi te knjige reči, da je bil Pahor s strani slovenske Udbe najbolj nadzorovan slovenski zamejski pisatelj?
Močno sta bila zalezovana tudi Alojz Rebula in Franc Jeza. Jezo so udbovci celo (neuspešno) hoteli ugrabiti. Toda glede na dolgotrajnost zalezovanja, številne Udbi neljube Borisove dejavnosti in njegovo ključno vlogo pri Kocbekovi tržaški izpovedi o medvojnem in povojnem partijskem terorju je bil zelo verjetno najbolj zalezovan zamejski pisatelj in zamejec nasploh.

Se pravi, da slovenska Udba ni nadzorovala samo Slovencev znotraj Socialistične republike Slovenije, znotraj SFRJ, ampak tudi v zamejstvu in po svetu?
Poleg naših zamejcev in emigrantov tudi še hrvaške in druge emigrante. Najbolj Hrvate, saj je bila njihova politična emigracija najbolj nevarna režimu v Jugoslaviji, slovenska Udba pa najboljša za delovanje v tujini. Sodelovali so tudi pri umorih, ugrabitvah in bombnih atentatih.

Knjiga Boris Pahor: v žrelu Udbe je tako kot večina vaših knjig naletela na dober odmev. Ste zadovoljni z njeno prodajo?
Knjiga je bila tiskana v 600 izvodih, a jo je še mogoče dobiti v knjigarnah. S tem nisem zadovoljen, a tako pač je.

So vas kaj prizadeli žolčni odzivi nekaterih medijev na to knjigo? Novinarka Dela Jožica Grgič je kritiki vaše knjige dala celo naslov Ovaduh v arhivu Udbe. Zmotilo jo je, da ste v knjigi objavili dokument, ki bremeni tržaškega zgodovinarja Jožeta Pirjevca, naj bi bil ovajal Pahorja in druge zamejske Slovence obveščevalni službi italijanske policije Digos. V knjigi pa naj bi bili po njenem nekritično objavili zapisnik Udbe, ki ga je sama označila kot »nepreverjenega« ...
Seveda me nekatere stvari v kritikah jezijo, a meni so predvsem togotne kritike na neki način všeč, kot nekakšna potrditev, da sem zadel na pravo točko, ki jo je primerno objaviti. V knjigi o udbovskem zalezovanju Pahorja sem citiral iz dveh (!!!) dokumentov o Pirjevčevem sodelovanju z Digosom. Res pri enem dokumentu piše »nepreverjeno«, a hkrati, da gre za poročanje »zanesljivega« udbovskega sodelavca Dragiše. Iz mojih arhivskih »ovaduških« izkušenj in iz tega, kaj pomeni kaj v udboreku, se »nepreverjeno« tu nanaša na to, da imajo o tem udbovci samo en vir. Dokument je npr. vedno »preverjen«, če je bil pridobljen s prisluškovanjem ali odpiranjem pisem. V knjigi Slovenija − dežela Udbe bom objavil še en arhivski dokument o Pirjevcu in Digosu, razkril identiteto sodelavca Dragiše in še marsikaj drugega. Je pa naslov kritike v Delu Ovaduh v arhivu Udbe, kar seveda leti name, zelo paradoksalen, saj je bilo ravno socialistično Delo največje leglo udbovskih ovaduhov. Celo četico udbovskih konfidentov na Delu, začenši z Mitjo Gorjupom, bom podrobno obdelal in dokumentiral v omenjeni knjigi Slovenija − dežela Udbe. Seveda pa so bile na Delu tudi častne izjeme, npr. Alenka Puhar, ki so jo tajno zalezovali pod kodnim imenom Priloga.

Hkrati se je Grgičeva razburjala v smislu, da so naši arhivi prekmalu odprti javnosti. »V tujini odprejo arhive vsaj 50 let po smrti vpletenih ljudi, po arhivih Udbe pa lahko brska vsak in s tam najdenimi informacijami manipulira po mili volji, brez časovne distance, ki omogoča objektivnejši uvid, in s politikantskimi motivi, ki so pripomogli tudi k odprtju arhiva Udbe.« Kako to komentirate?
Vedno sem mislil, da novinarji in zgodovinarji želijo legalen in čimprejšnji dostop do čim večjega števila dokumentov, predvsem takšnih, ki se nanašajo na skrita dogajanja in delovanja. Očitno za nekatere novinarje in zgodovinarje to v Sloveniji ne velja! Tudi ne vem, kakšni bi bili politikantski motivi za odpiranje arhivov, saj je ta zakon, ki ga je predlagala Janševa vlada, sprejel državni zbor s 46 glasovi za in 12 proti. In med sodelavci Udbe se najdejo vsi mogoči politični profili, in kot vem, vse slovenske parlamentarne stranke obsojajo delovanje naše, na srečo propadle tajne politične policije! Hm, kako bi pa Delovi novinarji aktualno pisali recimo o panamskih dokumentih, če ne bi pridobili zelo »mladih« dokumentov?
Seveda pa je v strankarskem sistemu že po definiciji mogoče vse uporabiti v politične namene. »Lepota« parlamentarizma pa je v tem, da imajo vsi možnost čemurkoli oporekati, saj imamo svobodo združevanja in govora in ne more tako kot v socializmu »politizirati«, samo ena stran političnega in družbenega spektra.
Na splošno pa gre pri tem napadanju na odprtost gradiva Udbe za neko namerno ali mora tudi nenamerno nerazumevanje. Arhivi tajne politične policije so bili v Sloveniji in tudi ponekod drugod (letos tudi na Hrvaškem) odprti zato, ker ni šlo za neko obveščevalno službo, ampak za tajno politično policijo, ki je množično kršila človekove pravice, in razgrnitev delovanja Udbe zato služi predvsem temu, da se takšna oz. podobna temna, tajna in zločinska asociacija pri nas in širše ne bi več ponovila. In tu je 50-letno čakanje neumestno, neopravičljivo in škodljivo! Res so sicer »strici iz ozadja in ospredja« skušali uničiti zakonsko odprtost dodobra počiščenih arhivov propadlega režima, a jim to (za zdaj!) na srečo ni uspelo ...

Seveda se je razburjal tudi Pirjevec ...
Pirjevec sodelovanje z Digosom odločno zanika, šel je celo na detektor laži k zasebnemu detektivu (uh, to je približno tako, kot če bi od klienta plačani odvetnik lahko napisal zanj pravnomočno in oprostilno razsodbo!), in to potem izbranim novinarjem predstavil na tiskovni konferenci! No, jaz vsekakor bolj zaupam dokumentom iz javnega arhiva kot kakršnemukoli osebnemu izjavljanju ali zasebnemu preverjanju z detektorjem laži! Meni Pirjevec očita objavo dveh dokumentov o njem iz javnega arhiva, sam pa si je, ko je pisal knjigo o Titu, dovolil celo to, da je obilno citiral iz knjige, ki je v celoti falsifikat, namreč iz Cenčićevega dela Titova poslednja ispovijest. O tem pa naši zgodovinarji − v svojo sramoto − molčijo kot grob!

(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije.)

nazaj na vrh