Helenistično obdobje Zahodne Evrope? (II)

  • Napisal  Dr. Ivan Klemenčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Evropske cerkve so polne le še ob velikih praznikih, sicer pa je krščanstvo pri nas komaj zaznavno. Evropske cerkve so polne le še ob velikih praznikih, sicer pa je krščanstvo pri nas komaj zaznavno.

O demografski projekciji islama v EU! Izhodišča za prihodnost sobivanja z muslimani eksaktno predstavlja nedavna demografska projekcija washingtonskega Pew Research Centra z napovedjo razvoja do leta 2050. Po stanju leta 2016 je v Evropi slabih 26 milijonov muslimanov ali 4,9 odstotka. 

To je že nad sprejemljivimi tremi odstotki, in to še celo ob dejstvu, da se muslimani ne integrirajo. Če ne bi bilo priseljevanja, bi jih bilo po projekciji leta 2050 domala 36 milijonov ali 7,4 odstotka, kar je zaskrbljivo. Po srednji oceni priseljevanja bi jih bilo leta 2050 blizu 58 milijonov ali 11,2 odstotka. Projekcija visoke stopnje priseljevanja napoveduje v dobrih tridesetih letih, to je eni generaciji, povečanje na več kot 75 milijonov ali 14 odstotkov; v nekaterih državah, kot je Švedska, bi jih bila že blizu tretjina (30,6 odstotka), v  Sloveniji 5,2 odstotka. Seveda tudi ob dejstvu, da evropska rodnost upada in muslimanska strmo raste. 

Če se torej to agresivno stopnjevanje ne ustavi, bo še v tem stoletju Zahodna Evropa muslimanska. Najprej bodo zahtevali enakopravnost, jezikovno in parlamentarno, in uradno uvedbo šeriatskega prava. Predvsem lahko pričakujemo izbruh državljanske vojne, krvav pogrom nad izdano in zavrženo Evropo, sekanje glav kristjanom, posiljevanje žensk, terorizem in nato nov kalifat s šeriatskim pravom ter suženjstvo močno razredčenih avtohtonih prebivalcev v močno zaostali srednjeveški civilizaciji. To torej ne bo naravni proces helenističnega obdobja Zahodne Evrope, marveč njen hitri, pospešeni krvavi konec. Umor in samomor zadnje najrazvitejše civilizacije na svetu do fizičnega izumrtja avtohtonega prebivalstva.

Zatiranje krščanstva je kopanje lastnega groba   

In če bodo v sedanjem kritičnem trenutku zahodnoevropske civilizacije demokratične in identitetne sile dovolj prisebne in odločne, da se zoperstavijo takemu razvoju? Šele potem lahko govorimo o naravnem izteku te civilizacije kot  njenem »helenističnem obdobju«. Če začnemo pri začetku, z identiteto zahodne krščanske civilizacije, se moramo vprašati, kaj je z njenim krščanstvom. Novi izrojeni evropski duh ga tako kot komunizem zavrača, vendar to tudi samo v sebi peša. Mlajši rodovi ga omejeno sprejemajo. Cerkve se praznijo in se lahko stvarno in simbolično celo spreminjajo v mošeje. Zakaj? Bogata zahodnoevropska družba živi vedno bolj na trdnih materialnih tleh, duhovno se začenja vedno bolj prazniti, kar pomeni njen propad. 

Zgodovina nas uči, da ko v neki državi propade vera, propade država. Zato je še naprej postkomunistično ali tudi »socialdemokratsko« zavračanje ali celo zatiranje krščanstva ob njegovem siceršnjem upadanju zelo kratkovidno. Je kopanje lastnega groba. Celo komunistična Kitajska ni sovražna do tradicionalnega konfucionizma. Tradicija hinduizma je v Indiji živa še enkrat dlje od krščanstva. Toliko bolj Putinova Rusija ne zavrača pravoslavja. Impresiven je podatek, koliko novih cerkva je bilo zadnji čas zgrajenih v Rusiji, v šolah so znova uvedli verski pouk, prav tako se ve, da je Putin vsem na očeh prakticirajoči kristjan.

Zgovorna je nadalje primerjava z drugim delom zahodne krščanske civilizacije, z Združenimi državami Amerike. Prvo zelo pozitivno dejstvo je, da je njihovo krščanstvo močno živo in v vzponu, da daje dober zgled zanj tudi predsedniški par. In kot drugo, v nasprotju z Zahodno Evropo zapirajo južno mejo, zato načrtujejo postavljanje zidu pred nezakonitimi migranti in kriminalom, tihotapljenjem mamil. Napovedujejo vračanje nezakonitih migrantov. Takšne bodo ZDA preživele Zahodno Evropo.

Slovenski kristjani »zmedeni, totalno zmedeni«

Za Slovenijo se navaja spodbuden podatek o krščanskem narodu s tremi četrtinami kristjanov. Vendar te kristjane v slovenski družbi komaj zaznamo. Za slovenske razmere dober poznavalec znotraj krščanskega občestva dr. Ivan Štuhec naravnost pove, da so slovenski kristjani »zmedeni, totalno zmedeni« (izjava po lokalnih volitvah oktobra 2018 na Nova24TV). Naslednje logično vprašanje je, kako je z njihovimi dušnimi pastirji (nekateri najbolj vidni so nedvomno prepričani demokrati, nekateri, če smo določnejši, so podobni tistemu slovenskemu kleriku iz Berlina, ki je izrekel podporo ljubljanskemu županu, tako mu jo je tudi škof ljubljanske Evangeličanske cerkve). Sprašujemo se, ali dušni pastirji vsaj do neke meje odsevajo svoje verne ovčice. Mnogi iz te množice treh četrtin slovenskega prebivalstva so nedvomno verniki tiste politike, ki jih že več kot sedemdeset let zatira, deli na drugorazredne državljane – ali ne hodijo na volitve. Namesto da imajo demokrati le eno tretjino volilne podpore, bi jo morali imeti vsaj dve tretjini, kar pomeni, da bi imeli priložnost že zdavnaj slovensko družbo normalizirati. Kje ste, slovenski kristjani? Kakšna je perspektiva obstoja slovenske države?

Posledica bogate zahodnoevropske družbe in upad krščanstva pomeni tudi upad rodnosti. Te ne bodo popravili muslimani, ki delujejo za svojo civilizacijo. Nasprotno bi morala Zahodna Evropa imeti denar in načrt, da poveča rodnost, jo kot osrednji načrt spodbuja in za to ustvarja ustrezno klimo. Večja rodnost tudi stane, namesto milijard za migrante naj gredo za ta namen. In seveda je treba najprej imeti načrt in nato voljo za njegovo uresničitev. To velja še posebno za Slovenijo, kjer je veliko škode naredila komunistična ideologija splava, zatiranje krščanstva, revščina v komunizmu in zadnji čas še katastrofalno odhajanje mladih visoko izobraženih Slovencev v tujino ter nepripravljenost, nesposobnost poskomunistične oblasti odzvati se na to. Po letu 2012 zapušča nespodbudno Slovenijo letno 8000 mladih, zadnji čas 9000. To je velika slovenska bolečina in je – še posebno ob premajhni rodnosti – kratko malo nedopustna. In prav tako nesprejemljivo je, da postkomunistična oblast prikrito uvaža cele družine s Kosova z vsemi socialnimi ugodnostmi, ki jim ostaja slovenščina tuja. 

 

Višegrajska skupina vztraja pri ustanovnih vrednotah EU

Nemara paradoksno je, da so te države Srednje Evrope kot del zahodne krščanske civilizacije najbolj ozaveščene in po komunizmu večidel vztrajajo pri demokratičnih in krščanskih vrednotah, ki pomenijo ohranitev Evrope in njene civilizacije. Edina izjema je kučanovska Slovenija po nepretrgani komunistični okupaciji, ki je zdaj znova v razmahu, ker je po osamosvojitvi postala plen globoke države. Za Višegrajsko skupino je pomembna najprej ohranitev krščanstva, kot poudarja med njimi najbolj ozaveščeni nacionalni voditelj Viktor Orbán (zato ne preseneča, da je prav on zunanji sovražnik slovenske politike in javnih občil), da ob madžarskem ne omenjamo najbolj katoliškega poljskega naroda. Krščanstva in reform komunističnega sodstva (Poljska) niti izrojeni skrajno levičarski evropski duh ne sprejema in jih skuša zatreti. Če se bodo ta nasprotja še zaostrovala, denimo delitev in vsiljevanje migrantov, vtikanje v procese demokratizacije v Višegrajski skupini in podobno, ni izključeno, da bo ta skupina jedrne Srednje Evrope izstopila iz Evropske zveze, tako zavarovala svojo zahodnoevropsko identiteto in potrdila, da vodstvo Evropske zveze deluje proti interesom evropske civilizacije. To se je navsezadnje že potrdilo v slovenskem primeru, ko je postkomunistična oblast neposredno pred volitvami zaprla vodjo opozicije. Ob tej mednarodni politični aferi je bilo vodstvo Evropske zveze povsem tiho. Zavarovati bi moralo demokrata in vodjo opozicije, a je očitno tiho podprlo postkomunistično oblast! Ni se izneverilo. Očitno tudi v tem primeru ni bilo ne naše ne demokratično.

Časovna zamejitev zahodne krščanske civilizacije

Ko govorimo o »helenističnem«obdobju Zahodne krščanske civilizacije, čeprav hipotetično, ga moramo še razvojno obravnavati. Vprašati se moramo, kdaj približno se je sijajni vzpon te civilizacije prevesil v zadnje obdobje njegovega obstoja. In koliko življenja mu je še namenjenega. Pri tem vprašanju najbolj določen je Samuel Huntington v že navedeni knjigi. Ker očitno še ni poznal izrojenega evropskega duha in invazije nezakonitih muslimanskih migrantov v Evropo (za vedno se je poslovil leta 2008), je menil, rekli bi po helenističnem zgledu, da gre za počasen proces. Presojal je, da je proces zahodne moči trajal 400 let in da bo njegova recesija lahko trajala prav tako dolgo. Glede preloma med obema navaja Britanca Hedleyja Bulla iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, da »moremo reči o evropski ali zahodni prevladi v mednarodni svetovni družbi, da je dosegla svoj višek okoli leta 1900« (navedeno delo, str. 99). Sam pravi, da je upad Zahoda »šele na počasni prvi stopnji, toda na neki točki se utegne dramatično pospešiti« (prav tam). Huntington se v svoji analizi kot na eno temeljnih postavk opira na ozemeljsko obvladovanje (na vrhuncu je ta civilizacija obvladala domala polovico zemeljske oble; navedeno delo, str. 100 in 101).

Kot strokovnjak za zahodno krščansko civilizacijo se je v zgodovino najbolj zapisal nemški filozof Oswald Spengler (Propad Zahoda, 1914, objava štiri leta pozneje, drugi del s popravki in dopolnitvami je izšel 1923). Tudi on je obravnaval vsako od osmih civilizacij kot organizem (obdobja rojstva, razvoja, izpopolnjevanja, propadanja in smrti). Glede na sedanje stanje zahodne krščanske civilizacije moremo govoriti o začetku propadanja.

Evropski višek in upad kot razmerje evropskega modernizma s postmodernizmom

O tem, kdaj nastopi prelom po vzponu zahodne krščanske civilizacije v njen upad, je mogoče še razpravljati. Letnica 1900 se zdi nekoliko zgodnja, predvsem ker ne upošteva obdobja evropskega modernizma in nato narave postmodernizma v razvoju evropske civilizacije in posebej kulture. Modernizem lahko zelo približno razmejimo med letoma 1900 in 1975. To je obdobje tri četrt stoletja, ko govorimo o vzponu vročega, ustvarjalnega evropskega subjektivizma, njegovega duha. In v stranpoti v negativnem smislu govorimo o treh krvavih totalitarizmih in za njimi o hladni vojni, ki je prav tako zaznamovala ves svet. V tehniki se izkaže Zahod z izrednim pospešenim razvojem vključno s preskokom v jedrsko energijo (električne centrale) in atomsko orožje, ki prvič v svetovni zgodovini lahko večkratno uniči ves svet (v Zahodni Evropi imata atomski arzenal Francija in Anglija). Dosežek zahodne civilizacije je, da je njen človek prvič stopil na drugo nebesno telo. V umetnosti predvsem Zahodne Evrope govorimo o ekspresionizmu in drugih novih slogih vse do dosežene nepredmetnosti ali abstrakcije (likovna umetnost) in atonalnosti (glasba) kot končni emanaciji materialnega v duhovno. Pa tudi o avantgardnih razvojnih preskokih in z vsem tem skupaj o osrednjem razvojnem pomenu in duhovnem dosegu te civilizacije v svetu. O njeni vodilni vlogi in njenem ugledu in avtoriteti.

Ko se ta vroči ustvarjalni subjektivizem začenja ohlajati v objektivno razmerje do sveta, začetki sežejo že v šestdeseta leta 20. stoletja, govorimo o postmodernizmu. V umetnosti se lahko soočamo z epigonstvom, dekadenco, posnemanjem elementov modernizma, s citati. Po očiščenju po 1. in dokončno po 2. svetovni vojni postane Evropa – kot ključno –  območje miru, simbol novega postmodernizma. Zadnji mejnik so v duhovno polrazvitem Balkanu s srbskim imperializmom druge balkanske vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Imperialistični projekt Srboslavije in Velike Srbije dokončno propade. Konča se z osamosvojitvijo Slovenije izpod srbskega in komunističnega jarma ter še posebno po krvavih bojih in milijonskem eksodusu z osvoboditvijo drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Končno popoln mir in življenje v blaginji. Evropa postmodernizma. In kaj jo čaka po letu 2015?

Glede na ta dejstva postavljamo kot približno prelomno leto z začetkom evropskega upada letnico 1975, se pravi razmejitev med evropskim modernizmom in postmodernizmom.

»Zahod je najmočnejša civilizacija,« kot pravi Huntington v svoji knjigi, »in bo to v prihodnosti tudi ostal,« čeprav njegova moč v prihodnosti tudi upada (navedeno delo, str. 28). Dodajmo, česar Huntington ni več poznal. In še, kar se sklada s tem, kar je trdil kot poglavitno: v sedanjem času ne gre več za spopad ideologij, marveč za spopad civilizacij (čeprav je spopad ideologij še aktualen). Danes predvsem vemo, da je poglavitni problem zahodnoevropskega dela civilizacije pojav hude dekadence, izrojenosti levičarskega političnega duha, recimo kar destruktivnosti duha Evrope in z njo muslimanska agresija. Če povzamemo: zahodnoevropsko civilizacijo so napadle zle sile od znotraj in od zunaj, samomorilske in morilske. Relativno hitro smrt še v tem stoletju lahko preprečijo le pozitivne, demokratično ozaveščene sile v Evropski zvezi, njihova duhovna in fizična moč, prevlada, in to vključno z evropskim odgovornim vodstvom. Zavedati se moramo, da gre za spopad dveh civilizacij, ene najbolj razvite in ene najmanj razvitih. Ne bo lahko. Potrebna je evropska demokratična prenova za normalno, »helenistično« obdobje stare celine, v katerem se lahko še izkaže evropski duhovni potencial.

Dr. Ivan Klemenčič

nazaj na vrh