Franci Kindlhofer za Demokracijo: Nemci so pakt s Stalinom izkoristili do zadnjih možnosti. Če se je kdaj pri pogajanjih kaj zataknilo, je zadostoval kratek telegram Stalinu in že je stvar stekla. Stalin je bil izredno servilen do Nemcev.

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Franci Kindlhofer (foto: Veronika Savnik) Franci Kindlhofer (foto: Veronika Savnik)

Pogovarjali smo se s poznavalcem zgodovine Francijem Kindlhoferjem, ki je v slovenščino prevedel knjigo Johanna Wolfganga Brügla Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi. Meni, da ni bilo prav, da se je ob demokratičnih spremembah na Slovenskem dovolilo zadnjemu šefu slovenske partije Milanu Kučanu, da je lahko kandidiral na predsedniških volitvah. Nedavno je kazensko ovadil partizanskega komandanta Franca Severja Franto.

 

Gospod Kindlhofer, za začetek me zanima, ali ste se za prevod knjige o Stalinu in Hitlerju odločili tudi zaradi vaše življenjske zgodbe, ki jo je močno zaznamovalo dogajanje ob koncu druge svetovne vojne. Rodili ste se leta 1943 v Celju ...

Zaradi svoje življenjske zgodbe sem se začel zelo zgodaj zanimati za dogajanja okoli sebe. Kot se vidi po letnici rojstva, sem bil rojen med vojno, kar je pomenilo za vse tedanje prebivalce Slovenije velik stres, kot bi danes rekli. Moji sorodniki so vedeli povedati, kako je naša mama, ki je izhajala iz preproste slovenske kmečke družine, po poklicu pa je bila šivilja,  pogosto rekla, kaj smo potrebovali tega prekletega Hitlerja, ki nam je popolnoma pokvaril prejšnje lepo življenje. V glavnem se moja zgodba nadaljuje tako, da se je naš oče pred koncem vojne umaknil v Avstrijo, da počaka razplet dogodkov v Sloveniji. Mama ni hotela z njim z argumentom, ima tri otroke in hišo tukaj in ni storila nikomur nič, zakaj bi torej bežala. To razmišljanje je bilo usodno.

V kakšnem smislu?

Sredi avgusta 1945 so prišli oznovci in nas praktično sneli od kosila in vse štiri odpeljali. Nas, otroke, so pustili v gozdičku pod Petričkom ob Savinji, mamo pa so odpeljali v zloglasni Stari pisker in je nismo nikoli več videli. Na Petričku smo se pridružili sotrpinom, ki so jih vzeli staršem v teharskem taborišču. To je tam, kjer naj bi bil poznejši narodni heroj Franc Sever - Franta po lastnih navedbah razvrščal ujetnike, ki jih je treba usmrtiti ali pomilostiti. Zato tudi moja ovadba proti njemu, če smem to tukaj pripomniti.

Kaj je potem sledilo?

Pred zimo je bil Petriček ukinjen in otroke so razdelili po različnih domovih, in to ne po družinski pripadnosti, ampak po starosti. Mene – star sem bil dve leti in pol − so premestili v nekdanjo gostilno Skalna klet, starejšega brata in sestro pa drugam, seveda tudi ločeno. Od tam sta me odrešila najstarejša sestra moje mame Marija in njen mož Franc Teršek iz Mestinja, ki nista imela več otrok, saj je sin padel kot nemški vojak ob Črnem morju. Tako sem bil jaz nekako njegov namestnik. Ker so bile moje izobraževalne možnosti zelo omejene, sem se izučil za trgovca. Moram povedati, da nobeden od nas treh otrok ves čas ni dobival nobene socialne podpore. Kandidati za azil imajo danes seveda boljše možnosti. V Celju sem od občine odkupil našo zaplenjeno hišo in sem, potem ko sem odslužil vojaški rok,  predlagal svoji rejnici, da proda posestvo v Mestinju in se oba preseliva v Celje, saj sem imel še druge načrte za svojo prihodnost. Rejnica je oklevala in se ni mogla odločiti, zato sem se namenil, da za dve leti odidem v Nemčijo, da se naučim jezika in malo spoznam svet.

Življenjska pot vas je torej zanesla na delo in študij v Nemčijo. Po službeni dolžnosti ste bili kot trgovski potnik sčasoma vse bolj v stiku z Jugoslavijo. Leta 1989 ste se pridružili socialdemokratski stranki Franceta Tomšiča, kasneje ste sodelovali tudi z dr. Jožetom Pučnikom. Na Bavarskem ste celo postali predsednik Društva za podporo demokraciji v Sloveniji. Se pravi, da ste si močno želeli demokratičnih sprememb v takratni Jugoslaviji oziroma Sloveniji …

Ko sem odhajal v Nemčijo, kakšen študij tam ni bil predviden. Seveda sem nesel s seboj kar nekaj knjig. Ko je moja stanodajalka v Nemčiji videla te knjige, je ironično pripomnila: »Sem mislila, da ste prišli delat.« A po dveh letih sem ugotovil, da je vrnitev v domovino nemogoča. Saj sem že toliko spoznal, kaj pomeni svoboda in demokracija, da bi pri svojem svobodnem političnem razmišljanju v Sloveniji ne bil dolgo na prostosti. Zaradi brata in sestre, ki sta živela v Sloveniji, pa sem vsak poskus kakšne opozicije proti Jugoslaviji opustil. Ko sem se odločil, da ostanem v Nemčiji, sem se začel poklicno drugače orientirati. Leta 1975 sem diplomiral na Akademiji za svetovno trgovino. To je bil kratek študij s štirimi semestri, kjer so študentje pridobili znanje o mednarodnem trgovanju, carini, kooperaciji, o financah. To je bil zelo strnjen študij, kjer se je pridobilo zelo obširno znanje na splošno tudi o mednarodnih odnosih. Tako sem pozneje lahko celo Jožetu Pučniku razložiti, zakaj Slovenija na vsak način potrebuje svojo valuto, kar je na primer Jože Mencinger zavračal.

(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.)

Knjigo STALIN IN HITLER lahko naročite TUKAJ!

 

nazaj na vrh